Jedro

Vrednost spora zaradi plačila zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja in zaradi plačila odškodnine iz naslova prostovoljno sklenjenega zavarovanja za telesne poškodbe voznika se zaradi različne dejanske in pravne podlage presoja za vsak zahtevek posebej.

Vzrok požara v avtomobilu je bila vožnja z zategnjeno ročno zavoro, kar je v jasni vzročni zvezi z ugotovljeno stopnjo tožnikove alkoholiziranosti. Vožnja pod vplivom alkohola pomeni kršitev določb zavarovalne pogodbe. Zato tožnika zadene pogodbeno dogovorjena sankcija, torej izguba zavarovalnih pravic.

Izrek

Revizija se glede odločitve o 900.000 SIT zavarovalnine zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v nesreči 18.1.1997, ko je med vožnjo avtomobila prišlo do požara. Od toženke je iz naslova AO-plus zavarovanja zahteval 4,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, iz naslova nezgodnega zavarovanja pa 900.000 SIT zavarovalnine zaradi 30% invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker po splošnih pogojih za obe vrsti zavarovanja zavarovanec izgubi svoje kritne pravice, če je bil v času nesreče pod vplivom alkohola, pri tožniku pa je ta okoliščina dokazana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Revizija trdi, da so nepravilne ugotovitve, da je bil tožnik v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola. V tožnikovem primeru to ugotavljanje niti ni mogoče, saj je tožnik zaužil alkoholno pijačo po škodnem dogodku, ko so ga pripeljali v bolnišnico. Ni mogel vedeti, da mu bodo kasneje odvzeli kri, do tega je prišlo šele 6 ur in 20 minut po nesreči. Nobena od prič ni mogla povedati, kdaj in koliko je tožnik popil. Zato je bilo ugotavljanje alkoholiziranosti objektivno nemogoče. Tožniku splošni zavarovalni pogoji omogočajo izpodbijanje domneve, da je bil pod vplivom alkohola. Dokazoval in dokazal je tudi, da vzrok požara ni znan in da ga ni zakrivil on. Tudi če je bil pod vplivom alkohola, to ni bil vzrok škodnega dogodka. Vzročna zveza med alkoholiziranostjo in požarom ni dokazana. To zadostuje in so zato nepravilni razlogi, da ni uspel dokazati zunanjega, samostojnega dogodka kot vzroka požara. Niti iz izpovedi prič niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je vzrok požara iskati v tožnikovi alkoholiziranosti. Telesne poškodbe je dobil zaradi požara in ne zaradi alkoholiziranosti. Neobstoj vzročne zveze med požarom in alkoholiziranostjo pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, v ostalem delu pa neutemeljena.

Tožnikova zahtevka za plačilo 4,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prostovoljno sklenjenega zavarovanja za telesne poškodbe voznika oziroma imetnika motornega vozila, torej iz naslova tako imenovanega AO-plus zavarovanja, in za plačilo 900.000 SIT zavarovalnine iz naslova sklenjene pogodbe o nezgodnem zavarovanju temeljita na dveh pogodbah, ki sta različne dejanske in pravne narave. Gre torej za dva zahtevka, ki se sicer lahko uveljavljata skupaj z eno tožbo, vendar pa imata različno podlago in se zato v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Povedano velja tudi za ugotavljanje revizijske vrednosti in s tem povezane pravice do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP). Ker je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT, tožnikova revizija ni dovoljena v tistem delu, v katerem izpodbija zavrnitev pritožbe proti prvostopenjski sodbi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 900.000 SIT zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja.

V ostalem delu glede zneska 4,100.000 SIT iz naslova AO-plus zavarovanja je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Ali je tožnik v času nesreče vozil pod vplivom alkohola, je dejansko vprašanje. Zato izpodbijanje pritrdilnega odgovora na to vprašanje pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče uveljavljati. Kljub temu revizijsko sodišče ugotavlja, da dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je imel tožnik v času škodnega dogodka v krvi 1,53 do 1,83 g/kg alkohola, najverjetneje v sredi tega intervala, torej okoli 1,68 g/kg, temelji na oceni tožnikove izpovedi, med drugim tudi izjave zdravniku ob odvzemu krvi, koliko je popil, na podlagi izpovedi prič o času, vrsti in količini alkohola, ki ga je popil v bolnišnici, rezultatu krvne preiskave in izvedenkinih ugotovitvah, ki so upoštevale tudi trditve o kasnejšem pitju viskija. Zato je nepravilno revizijsko stališče, da v tožnikovem primeru ugotavljanje alkoholiziranosti ni bilo mogoče. Tožnik je res imel v skladu z določbo 1.b točke drugega odstavka 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95, ki se uporabljajo tudi za AO-plus zavarovanje, možnost dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, vendar zmotno meni, da mu je to uspelo dokazati. Ni res, da naj bi dokazal, da vzrok požara ni znan oziroma da ga ni zakrivil on.

Vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode se po omenjeni določbi splošnih pogojev, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, domneva. V obravnavani zadevi pa je tudi jasno izkazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik malo pred dogodkom ustavil avtomobil in odložil sopotnika, naprej pa je peljal z zategnjeno ročno zavoro, kar je bil neposredni vzrok požara. Ta ugotovitev temelji na izpovedi kriminalističnega tehnika o stanju zavornih oblog in vnetišču zavornega olja pri zavornih oblogah. Vzrok požara je torej znan in tožniku ni uspelo dokazati njegove trditve v postopku na prvi stopnji, da je ročno zavoro zategnil šele takrat, ko je zaradi požara ustavil avtomobil, pa tudi ne trditve o nepravilnostih pri izpušni cevi. Vožnja z zategnjeno ročno zavoro je v jasni vzročni zvezi z ugotovljeno stopnjo tožnikove alkoholiziranosti. To potrjuje tudi izvedensko mnenje o vplivu alkohola, ob koncentraciji nad en promil, na zmanjšanje pozornosti, sposobnosti koncentracije, intelektualne sposobnosti z izgubo samokritičnosti in samonadzora ter časovne in krajevne orientacije. Zato so drugačne tožnikove trditve zmotne.

Tožnik je z vožnjo pod vplivom alkohola kršil določbe zavarovalne pogodbe. Za tako kršitev je v pogodbi dogovorjena sankcija izguba zavarovalnih pravic. Ker tožnik ni dokazal nobenega od razlogov za opustitev dogovorjene sankcije, neutemeljeno terja plačilo odškodnine iz naslova AO-plus zavarovanja. Zato sta obe sodišči z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 4,100.000 SIT oziroma zavrnitvijo pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).