Jedro

Pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda. Ker tudi pravnomočna odločitev v nepravdnem postopku ni ovira za vodenje pravdnega postopka, glede na okoliščine konkretnega primera ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo v interesu vseh udeležencev, da se v pravdnem postopku rešijo sporna lastninskopravna vprašanja, ki so bila že do sedaj odločilna ovira pri delitvi solastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek, ki se bo nadaljeval po pravnomočnosti pravde pri Okrožnem sodišču v Ljubljani II P 2439/2012, ki jo je zoper (nasprotne) udeležence sprožil I. P., zaradi ugotovitve lastninske pravice.

2. Pritožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v pritožbi navajajo, da jim sodišče prve stopnje vloge I. P. ni posredovalo v izjavo, zaradi česar je storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotni udeleženec I. P. je bil zaradi svojega zatrjevanja obstoja lastninske pravice že napoten na pravdo s sklepom nepravdnega sodišča z dne 14. 7. 2011, rok za začetek pravde pa je iztekel 22. 8. 2012. Strinjal se je s cenitvijo na naroku dne 20. 6. 2013 in predlagal, da se pri cenitvi upoštevajo njegova vlaganja. I. P. na ta način krši določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o nepravdnem postopku (1), zato niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.

3. I. P. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje bi moralo vročiti pred izdajo izpodbijanega sklepa vlogo I. P., s katero obvešča nepravdno sodišče, da je vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na ugotovitev lastninske pravice, udeležencem nepravdnega postopka v izjavo. Pritožniki so zato lahko šele v pritožbi navedli razloge, zaradi katerih menijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno prekinilo postopek iz razloga, ker je I. P. vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Pritožba utemeljeno navaja, da je bil I. P. v tem nepravdnem postopku že napoten na pravdo in da tožbe ni vložil, vendar pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da vložitev tožbe pomeni način zavlačevanja nepravdnega postopka. Glede na potek nepravdnega postopka in ravnanja udeležencev, ki so poskušali večkrat sporazumno razdeliti solastnino, vložitev tožbe ni mogoče šteti kot obliko zavlačevanja postopka. Pritožba utemeljeno opozarja na drugi odstavek 10. člena ZNP, ki določa, da v primeru, če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo na pravdo, ne sproži pravde, sodišče odloči ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo udeleženca na pravdo, vendar pravnomočnost odločbe nepravnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda. Ker tudi pravnomočna odločitev v nepravdnem postopku ni ovira za vodenje pravdnega postopka, ni najti glede na okoliščine konkretnega primera razlogov, zaradi katerih ne bi bilo v interesu vseh udeležencev, da se v pravdnem postopku rešijo sporna lastninskopravna vprašanja, ki so bila že do sedaj odločilna ovira pri delitvi solastnine.

6. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) V nadaljevanju ZNP.