Jedro

Zavrnitev predloga za obnovo postopka, ker je možnost predložitve dokazov obstajala že v prejšnjem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank 2 g zlata za zobe in 2/3 stanovanjske hiše in da znaša delež pravdnih strank na tako ugotovljenem premoženju 1/2. Zato je naložilo tožencu izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na hiši do 1/3 na ime tožnice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo toženca proti takšni sodbi je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec je predlagal obnovo postopka iz razloga po 2. odstavku 422. člena ZPP v zvezi z 9. točko 421. člena ZPP, vendar pa je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni odločitvi tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga, naj se odločitvi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sklicuje se na potrdilo, ki dokazuje, da je pokojni J.Z. podjetniku B.O. posodil znesek 160.000 din dne 12.10.1963. Zato ne obvelja ugotovitev, da pokojnik ni imel lastnega denarja. Sicer pa je pokojni toženčev oče veliko zaslužil pri B.O. s svojim delom. Poleg tega toženec ni mogel pristopiti na narok dne 29.3.1991, ker je bil odsoten v inozemstvu. Le v njegovi navzočnosti bi zaslišane priče mogle dati popolne izjave. Tudi samega toženca bi bilo treba zaslišati. Povedal bi, da je za B.O. in njegov naslov zvedel šele po pravnomočnosti sodbe. Sicer pa je toženec nepremičnino v celoti dedoval po svojem očetu, pri čemer je hiša bila zidana v letu 1966 in ob tedaj veljavni zakonodaji.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na katerih podlagi bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi ta dejstva oziroma dokazi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar pa se zaradi teh okoliščin sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo (9. točka 421. člena in 2. odstavek 422. člena ZPP). Zavrnitev predloga za obnovo postopka temelji na obeh navedenih okoliščinah. Tako sta nižji sodišči po eni strani ugotovili, da bi toženec nove dokaze lahko uveljavil tudi v prejšnjem postopku, po drugi strani pa tudi, da predloženi dokazi vendarle niso takšni, da bi na njihovi podlagi mogla biti za toženca izdana ugodnejša odločba. Zavrnitev predloga za obnovo postopka torej po svoji vsebini in procesni naravi temelji na ugotovitvi, da dokazi in okoliščine, na katere se toženec v predlogu za obnovo postopka sklicuje niso takšni, da bi mogli povzročiti drugačno odločitev. V navedenem obsegu pa gre za oceno dejstev, zbranih v obnovljenem postopku, kar ne more biti predmet presoje na revizijski stopnji (4. odstavek 400. člena v zvezi s 3. odstavkom 385. člena ZPP).

Iz zapisnika o naroku dne 29.3.1991 (l. 179 spisa) ni razvidno, da bi tedaj pooblaščenka toženca podala ugovor, da toženec ni bil vabljen na narok in da mu zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odstavka 354. člena ZPP). Ta okoliščina tudi ni predmet revizijske trditvene podlage; eventualna postavitev predloga, naj bodo priče zaslišane v navzočnosti toženca (tekst zapisnika takšnega predloga ne vsebuje), pa bi ob ustrezni utemeljitvi, ki je sicer revizija ne podaja, mogla predstavljati le bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja na prvi stopnji (1. odst. 354. čl. ZPP), ki pa ne more biti predmet revizijske graje (1. in 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP).

Revizijsko sklicevanje na pravni temelj, po katerem naj bi toženec pridobil v last sporno nepremičnino in na materialno pravo, ki naj bi veljalo v času gradnje hiše, pa je po naravi stvari lahko le predmet obravnave utemeljenosti razlogov pravnomočne sodbe, ne pa ocenjevanja utemeljenosti revizije, ki graja pravnomočno odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabjajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).