Jedro

Z dogovorom ni mogoče izključiti uporabe 4. odst. 14. člena ZDP. To je predpis javnega prava, ki z obvezno močjo nalaga način računovodskega (1. člen ZR) izkazovanja rezultatov iz poslovanja s tujino.

Knjiženje ni dogodek, ki bi imel za posledico neko poslovno spremembo. Je pa takšen dogodek dan uvoza. Zato tožena stranka pravilno zahteva, da mora tožeča stranka pri obračunu uvoza za knjiženje uporabiti tečaj iz 4. odst. 14. člena ZDP na dan uvoza.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je pri tožeči stranki opravila kontrolo finančno materialnega poslovanja. V poslovanju tožeče stranke je odkrila razne nezakonitosti. Zaradi njihove odprave ji je v desetih točkah naložila izvršitev raznih ukrepov (točke I. do X. izreka prvostopne odločbe). Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da je izpodbijana odločba v celoti nepravilna. Sodišču predlaga, naj odločbi tožene stranke in službe družbenega knjigovodstva prve stopnje razveljavi in ugotovi, da je bilo poslovanje tožeče stranke pravilno, podrejeno pa naj o zadevi ponovno odloča tožena stranka.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka nekaterim naloženim popravkom načelno sicer ne ugovarja. Meni samo, da ji tožena stranka nepravilno nalaga, da jih mora knjigovodsko izkazati za leto 1992. Pripravljena je to storiti za leto 1993. Do nepravilnosti, katerih odpravo zahteva tožena stranka, je prišlo v letu 1992. Zato je treba tudi ukrepe za njihovo odpravo izvesti in jih knjigovodsko izkazati za omenjeno leto. Pravilnost takšnega stališča temelji na 2. odst. 12. člena zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ št. 12/89...61/90; v nadaljevanju: ZR) in na 4. točki 33.. člena ZR. Zahteva tožene stranke za izvršitev popravkov v knjigovodstu za leto 1992 je torej v skladu z zakonom.

Za izkazovanje rezultatov iz poslovanja s tujino tožeča stranka ni (vedno) uporabila tečaja iz 4. odst. 14. člena zakona o deviznem poslovanju (Ur. list RS št. 1/91-I; v nadaljevanju: ZDP). Tožeča stranka meni, da je v ta namen lahko uporabila drugačen tečaj od tistega, ki ga določa omenjeno zakonsko določilo. To pa zato, ker sta se s pogodbenim partnerjem tako dogovorila, takšen dogovor pa ni v nasprotju z deviznimi predpisi.

Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da se je s tujim pogodbenim partnerjem lahko dogovorila, kakšen tečaj tuje valute bosta uporabila v medsebojnem poslovnem razmerju. S takšnim dogovorom pa nista mogla izključiti uporabe 4. odst. 14. člena ZDP. To je namreč predpis javnega in ne premoženjskega prava, ki z obvezno močjo nalaga način računovodskega (1. člen ZR) izkazovanja rezultatov iz poslovanja s tujino.

Okoliščina, da naj bi pogodbe "prenehale veljati", kot to imenuje tožeča stranka, njene obveznosti knjižiti poslovni dogodek v knjigovodstvu za leto 1992, ne spremeni. Pogodbe naj bi namreč "prenehale veljati" v letu 1993. To pa je nov poslovni dogodek v drugem opazovanem obračunskem obdobju in ga je (oziroma bi ga bilo) kot takšnega tudi treba knjigovodsko izkazati. Dodatno sodišče še pripominja, da pogodba, ki je v celoti izpolnjena, ne more prenehati veljati. Pogodbenega razmerja namreč ni več. Lahko pa se sklene nova. Tožeča stranka ima sicer prav, da popravek, naložen v VI. točki prvostopne odločbe ni najustreznejši. S popravkom, ki ga predlaga tožeča stranka pa bi bil dosežen isti rezultat. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa izpodbijati dokončno odločitev tožene stranke v tej točki, saj ugodnejšega rezultata ne more doseči. Kot je obrazloženo že zgoraj pa z zahtevo za izvedbo popravka v knjigovodstvu za leto 1993 ne more uspeti.

Popravek, kot je naveden v točki VII prvostopne odločbe, je bil dokončno v upravnem postopku z izpodbijano odločbo naložen tožeči stranki zato, ker izvršeno knjiženje ni bilo podprto s predpisano knjigovodsko dokumentacijo. Tega tožeča stranka tudi ne zanika. Ostale okoliščine, ki jih navaja v tožbi v zvezi s to odločitvijo pa za odločitev niso relevantne.

Knjiženje ni dogodek, ki bi imel za posledico neko poslovno spremembo. Zato stališče tožeče stranke, da je treba za preračun vrednosti uvoza uporabiti tečaj na dan knjiženja, ni pravilno. Je pa takšen dogodek dan uvoza (dan uvoza opredeljuje 1. odst. 23. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju - Ur. list SFRJ štev. 63/89...11/91), kajti s tem dnem je tožeča stranka lahko začela z uvoženim blagom razpolagati v državi po predpisih, ki veljajo v njej. Zato tožena stranka pravilno zahteva, da mora tožeča stranka pri obračunu uvoza za knjiženje uporabiti tečaj iz 4. odst. 14. člena ZDP na dan uvoza.

Kot izhaja iz zgoraj povedanega, tožeča stranka neutemeljeno izpodbija zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo v točkah I do IX izreka. Čim pa je tako, tudi ni utemeljena tožba v delu, v katerem izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, nanašajočo se na točko X izreka prvostopne odločbe. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno.