Jedro

SEU je v zgoraj omenjeni odločbi tudi poudarilo, da mora nacionalno sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil (59. točka), kar narekuje sklep, da je tudi pri pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katero se tudi sklicuje tožnik, pri tehtanju neugodnih posledic, presoditi tudi finančni položaj potrošnika. V tem obsegu tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni,

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) je izdalo sklep, s katerim je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila tožeča stranka (tožnik) in po kateri naj bi se tožniku odložilo plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, ki jo je sklenil s toženo stranko, zavrnilo.

2. Zoper sklep se je tožnik pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, le podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške.

3. Meni, da je sodišče spregledalo in zanikalo sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je v sodbi C-287/22 z dne 15.6.2023 zavzelo jasno stališče, da morajo nacionalna sodišča v primeru, če menijo, da obstajajo zadostni indici, da so pogodbeni pogoji nepošteni in da je zato verjetno, da je treba zneske, ki jih je zadevni potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, vrniti, in da hkrati ni mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ker začasni ukrepi za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe, niso bili sprejeti, sprejeti začasne ukrepe, ki vključujejo odložitev izvajanja obveznosti tega potrošnika, da opravi plačila na podlagi navedene pogodbe. Citirana sodba SEU predstavlja, upoštevaje zavezujočo naravo sodb SEU, za nacionalna sodišča zadostno pravno podlago za odločanje o začasni odredbi, katere izdajo je predlagal tožnik. S tem, ko je sodišče zavrnilo izdajo začasne odredbe, je v celoti spregledalo in kršilo navedeno sodbo SEU, ki nacionalna sodišča obvezuje k sprejetju začasnih ukrepov, kamor sodi tudi predlagana začasna odredba.

4. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je odplačal višji znesek od kredita, ki ga je doslej prejel, stanje neodplačanega kredita pa še vedno znaša 144.741,63 CHF, kar kaže na izjemno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih. Pojasnjuje, da je slabšega premoženjskega stanja, to potrjuje celo izdana odločba naslovnega sodišča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku. V dokaznem postopku izdaje odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je bilo zelo natančno pregledano in ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika, izdana odločba pa že sama po sebi potrjuje in dokazuje, da je tožnik slabšega premoženjskega stanja. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik tudi izrecno zatrjeval, da plačevanje kreditnih obveznosti predstavlja veliko finančno breme zanj in njegovo družino, prav tako predstavlja veliko psihično breme, tožnik mora vse družinske obveznosti prilagajati obveznostim iz sporne kreditne pogodbe, pri čemer mora vedno upoštevati, da je neznano, kakšna bo višina mesečnega zneska kredita na dan zapadlosti posameznega obroka kredita. V primeru neplačevanja kreditnih obveznosti tožniku grozi izvršilni postopek in izguba doma, kar še dodatno ustvarja hud psihični pritisk na družinsko klimo tožnika in velik strah pred izgubo doma. Zatem povzema, kakšno je njegovo premoženjsko stanje, plačevanje kredita zanj predstavlja hudo in preveliko finančno breme. Pojasnjuje, kateri so njegovi dohodki, kakšne so obveznosti, sklicuje se tudi na javno objavljene podatke o poslovanju tožnika, dodatno pa pritožbi prilaga določene izvide in zdravniško dokumentacijo, ki po njegovi oceni potrjujejo njegove navedbe, da sta tako on kot zakonska partnerica A. A. bolna in imata številne zdravstvene težave. Denar si izposojata oziroma sta najela še en potrošniški kredit, kar podrobno pojasni. Prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti po kreditni pogodbi tožnik torej ne zmore. Meni, da je predpostavka reverzibilnosti izkazana in utemeljena, saj je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče posledice začasnega zadržanja učinkovanja sporne (t.j. nične) kreditne pogodbe v celoti odpraviti, saj gre za denarno obveznost tožnika. Hkrati pa zavarovanje z začasno odredbo ne bo povzročilo nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za toženo stranko, ki ima za poplačilo kreditnih obveznosti po sporni kreditni pogodbi še vedno na voljo hipotekarno zavarovanje z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, ki se bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka lahko aktiviralo. Ni dvoma, da tožena stranka svoje s hipoteko zavarovane terjatve ne bi mogla uspešno realizirati. Poleg tega je tožena stranka že sedaj od tožnika prejela več, kot mu je sama nakazala po nični kreditni pogodbi. Podani so pogoji iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Opozarja, da je v postopku izdaje začasne odredbe dokazni standard nižji, zadošča stopnja verjetnosti. Tega sodišče ni upoštevalo, neutemeljeno očita tožniku, da bi moral konkretizirati navedbe z izračunom škode, ki bi nastala toženi stranki v primeru začasne odredbe in opraviti tehtanje med svojimi interesi in interesi toženke, s čimer bi izkazal potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja, pa tega ni storil. Oceno škode lahko poda le tožena stranka sama. Posoja denar, operira z 10 % lastnih in 90 % sredstev tujega kapitala, to je splošno znano. Ker je tožnik od tožene stranke prejel 179.325,87 EUR in vrnil preko 241.000,00 EUR, je tožena stranka tista, ki mu dolguje preko 61.000,00 EUR preplačila. Meni tudi, da obstajajo zadostni indici oz. verjetnost obstoja terjatve, kreditna pogodba je nična in je verjetno, da bo morala tožena stranka zneske, ki jih je tožnik plačal na podlagi nične kreditne pogodbe in kolikor je presegel znesek nakazanega kredita, vrniti. Tožnik pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe zadostno opredelil in konkretiziral okoliščine, s katerimi utemeljuje, da v primeru predlagane začasne odredbe ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, predlagana začasna odredba pa je navsezadnje povsem utemeljena na podlagi navedene sodbe SEU, saj je ta zavezujoča tudi za slovenska nacionalna sodišča. 5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni da je neutemeljena, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Povzema tudi določene razloge iz Sodbe C-287/22, presojala se je poljska ureditev, ki ni enaka slovenski, ki omogoča tudi razširitev tožbe, ki se tiče zneskov, plačanih do vložitve predloga. Sicer pa sodišče regulacijsko začasno odredbo, kot je predmetna, izda le v nujnih primerih, ko ni mogoče drugače preprečiti nastanka težko nadomestljive škode. Tudi pogoj reverzibilnosti ni izkazan.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in izbris hipoteke iz zemljiške knjige, katerega zavarovanje želi doseči s predlagano začasno odredbo, utemeljuje s sklicevanjem na nepoštene pogodbene pogoje v potrošniški pogodbi.

8. Stranka v sodnem postopku z začasno odredbo predlaga, da se začasno zavarujejo njene pravice oziroma interesi, ter drži, kar trdi pritožnik, da je tako zavarovanje lahko učinkovito, če se dejstva, ki se zatrjujejo, presoja ob predpostavki, da zadošča pogoj verjetnosti, le tako zavarovanje je tudi lahko načeloma hitro. Ne glede na navedeno pa je predlagatelj začasne odredbe, v konkretnem primeru tožnik, tisti, ki mora navesti konkretna dejstva, s katerimi navedbe v predlogu utemeljuje.

9. Pritrditi je pritožbi, da so nacionalna sodišča načeloma dolžna storiti vse, kar je v njihovi pristojnosti, če obstaja verjetnost, da je taka tožba utemeljena, in nevarnost, da bo brez takega takojšnjega ukrepa (začasnega zadržanja) kasnejše pravno varstvo manj učinkovito, ker se bo med tem potrošnikov položaj bistveno poslabšal oz. bo primoran v naknadno zahtevo za pravno varstvo (tožbo) na vračanje teh istih obrokov, ki jih je bil medtem plačal nasprotni stranki. Toda v vsakem konkretnem primeru je treba ugotoviti, ali je taka situacija podana, presoditi je treba pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva ZIZ, tudi ob evropsko-skladni razlagi.

10. Tožnik uveljavlja nedenarno terjatev, pogoji za izdajo take začasne odredbe so določeni v 272. členu ZIZ. Upnik mora izkazati verjetnost terjatve (prvi odstavek), kot tudi obstoj ene od naslednjih predpostavk: 1. - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2. - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3.- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je podalo sodišče v utemeljitev zaključka, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker nobena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni z verjetnostjo izkazana.

12. Tožnik, ki je trdil, da predstavlja plačevanje mesečnih obrokov zanj veliko finančno in tudi psihično breme, konkretnih navedb ni podal, ni pojasnil, katero delo opravlja on oziroma partnerka, s katero živi, kakšni so prihodki, kakšni so stroški in podobno. Res je, da je sodišče predlog zavrnilo, preden je poslalo predlog v odgovor nasprotni stranki, vendar pa bi bila tudi nasprotna stranka v neugodnem položaju, saj konkretnih nasprotnih trditev glede na tako pavšalne navedbe niti podati ne bi mogla. Navedbe v pritožbi, ki se tičejo tožnikovega zdravstvenega stanja in finančne situacije družine kot tudi na primer trditve o najemu novih posojil, in bi, če bi se izkazalo, da nadaljnje odplačevanje kreditnih obveznosti bistveno vpliva na življenjski standard družine, lahko predstavljale oporo za drugačno odločitev (težko nadomestljiva škoda kot pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker so bile torej navedbe tožnika presplošne, sodišču niso omogočale, da opravi preizkus, ni pa naloga sodišča, kot si to zmotno predstavlja tožnik, da sodišče poskuša iz listin v spisu razbrati, kakšno je njegovo finančno stanje. Upnik mora v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev - razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP. Tega sodišču ne nalaga niti sodba SEU, na katero se sklicuje v pritožbi, in ne drži, da jo je sodišče spregledalo. V navedeni sodbi je med drugim sicer tudi izpostavljeno, da postopkovna pravila ne smejo biti oblikovana tako, da pretirano otežujejo uveljavljanje pravic (točka 40), a zahteva po razgrnitvi dejstev, ki vodijo do sklepa o težkem položaju družine, po presoji pritožbenega sodišča ni pretirana, nenazadnje je to pritožnik poskušal sanirati in dejstva navedel v pritožbi, kar pa je prepozno.

13. SEU je v zgoraj omenjeni odločbi tudi poudarilo, da mora nacionalno sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil (59. točka), kar narekuje sklep, da je tudi pri pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katero se tudi sklicuje tožnik, pri tehtanju neugodnih posledic, presoditi tudi finančni položaj potrošnika. V tem obsegu tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, na druge očitke pritožbe zato ni treba odgovoriti.

14. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroške pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločitev v tej pravdni zadevi.