Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodni svet je pri izbiri kot bistveni kriterij za (ne)izbiro kandidatke določil kriterij dosedanjega sodniškega dela tožeče stranke. Navedeni kriterij je po presoji sodišča v razumni povezavi s predmetom odločanja, saj je uspešnost opravljanja sodniške službe po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je Sodni svet po javnem pozivu sodnikov za vložitev kandidature za mesto podpredsednika Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi 62.a in 62.b člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) odločil, da se tožeča stranka, okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ne imenuje na mesto podpredsednice Okrožnega sodišča v Mariboru.
2. Iz obrazložitve sledi, da se je na javni poziv prijavila le tožeča stranka. Prijavi je priložila življenjepis z opisom svojih dosedanjih strokovnih dejavnosti. Sodni svet pa je na 78. seji 1. septembra 2016 s tožečo stranko opravil ustni razgovor.
3. Kandidaturo tožeče stranke so podprli vsi trije predsedniki sodišč (predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru, predsednik Višjega sodišča v Mariboru in predsednik Vrhovnega sodišča RS) ter minister za pravosodje, pri čemer predsednica Okrožnega sodišča posebej izpostavlja sposobnost tožeče stranke glede pozitivnega povezovanja sodnikov in osebja, s čimer je kot vodja na pravdnem oddelku dosegla njegovo nemoteno delovanje. Predsednik Višjega sodišča in predsednik Vrhovnega sodišča sta svoje pozitivno mnenje oprla na predhodno predstavljene podatke o njenem delu in mnenju predsednice Okrožnega sodišča. Predsednik višjega sodišča pa je pri tem posebej izpostavil tudi okoliščino, da se je dosedanje sodelovanje tožeče stranke s predsednico sodišča izkazalo za uspešno. Slednje kot argument izpostavlja tudi minister za pravosodje, ki pa v svojem mnenju opozarja, da statistični podatki Okrožnega sodišča v Mariboru za leto 2015 ne izkazujejo pozitivnih trendov v primerjavi z letom 2014. V letu 2015 je Okrožno sodišče v Mariboru kljub manjšemu pripadu pomembnejših zadev rešilo za 5,2 % manj teh zadev, hkrati pa sta se podaljšala tudi pričakovani kot povprečni čas rešitve tovrstnih zadev.
4. V nadaljevanju Sodni svet poudarja, da je pri vodenju sodišča pomembna vloga podpredsednika sodišča, ker ta nadomešča predsednika in po njegovem pooblastilu opravlja naloge iz pristojnosti sodne uprave. Pri izbiri podpredsednika je zato v vseh ostalih kriterijih, ki jih mora izpolnjevati sodnik za vodstvena mesta v pravosodju (tretji odstavek 62.a člena ZS), treba upoštevati zlasti njegove organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tožeča stranka je funkcijo podpredsednice Okrožnega sodišča v Mariboru že opravljala in sicer od 13. 1. 2011, ko jo je Sodni svet za obdobje šestih let z odločbo z dne 13. 1. 2011 imenoval za to mesto. Trenutni mandat se ji je iztekel 13. 1. 2017. 5. Z zadnjo pravnomočno oceno sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru z dne 24. 10. 2013 je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za napredovanje. Iz ocene izhaja, da je v ocenjevalnem obdobju presegla pričakovani obseg dela, vendar pa je na drugi strani v ocenjevalnem obdobju večje število odločb izdelovala nad 90 dni (skupaj 18). Njena sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, izražena s podatki o uspešnosti pritožb zoper njene sodne odločbe, ne dosega visoke ravni, saj je v ocenjevalnem obdobju dosegla 50,35 % potrjenost vseh pritožbeno preizkušenih odločb. Vse nadzorstvene pritožbe, ki so bile v ocenjevalnem obdobju vložene zoper njeno delo (skupaj jih je bilo 24), so se izkazale za neutemeljene. Njeno pisno in ustno izražanje je na visokem strokovnem nivoju. S svojim odnosom do dela, strank, sodnega oseba in kolegov sodnikov varuje ogled sodniškega poklica.
6. Na podlagi celotne dokumentacije in razgovora s tožečo stranko je Sodni svet zaključil, da tožeča stranka s svojo osebno predstavitvijo in z odgovori na zastavljena vprašanja članov Sodnega sveta le-tega ni uspela ponovno prepričati, da izkazuje dovolj visoko raven strokovnega znanja s področja sodne uprave ter sposobnosti, ki so nujno potrebne za uspešno opravljanje vodstvenih nalog podpredsednice sodišča, ob njeni odsotnosti pa tudi predsednice sodišča. Predvsem tudi ne zato, ker statistični podatki o njenem sodniškem delu in delu sodišča, katerega podpredsednica je bila v zadnjih šestih letih, niso dovolj izstopajoči. Vodstveni kader kateregakoli delovnega kolektiva mora izkazovati ne samo dobre veščine dela z ljudmi, kar predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru glede kandidatke sicer izpostavlja, temveč mora biti svojim podrejenim predvsem in v prvi vrsti tudi vzor dobrega (najboljšega možnega) dela. Čeprav je tožeča stranka očitno zelo aktivna na različnih pravnih področjih poleg sodniškega dela, ni mogoče spregledati, da njeno sodniško delo z zadnjo oceno ni bilo ocenjeno kot izstopajoče do te mere, da bi se njeni kolegi po njej lahko zgledovali. Moteč je predvsem podatek, da je v ocenjevalnem obdobju večje število odločb (18) izdelovala ne samo nad 30-dnevnim zakonskim rokom, pač pa celo nad 90 dni. Medtem kot tudi njena sposobnost razreševanja pravnih vprašanj v tem obdobju ni dosegala visoke ravni. Zgolj 50,35 % je bila v povprečju potrjenost njenih vseh pritožbeno preizkušenih odločb. Gre za dva kvalifikatorja, ki kažeta na kakovost sodnikovega dela. Tisto kvaliteto sojenja, na kateri enakovredno, kot to velja za kvantitativno učinkovitost vodstva, temelji legitimnost sodstva in zaupanje javnosti vanj in ki je sodnik zaradi pričakovanj ali zahtev sodne/pravosodne uprave ali zgolj lastnih ambicij v zvezi z možnostjo napredovanja ne sme podrediti količinski učinkovitosti, kot poudarja že komentar Kodeksa sodniške etike. Kvantitativno preseganje pričakovanega obsega dela v letih 2010 in 2011 celo precej nad državnim povprečjem oddelka, zato navedenih dveh kakovostnih kazalnikov tožničinega dela ne more bistveno popraviti in /ali relativizirati ter s tem predrugačiti celostno oceno Sodnega sveta o njenih sposobnostih za konkretno vodstveno mesto. Nadpovprečna količinska učinkovitost posameznega sodnika ob hkratnem izostanku dobrih rezultatov glede kvalitete njegovega dela, je mnogokrat lahko le posledica poudarjenega dela na manj zahtevnih in lažjih zadevah, kar ni skladno s sodniškim poslanstvom in načeli sodniške etike. Hkrati pa tudi Okrožno sodišče v Mariboru katerega podpredsednica je bila v zadnjih šestih letih, za leto 2015 ne izkazuje pozitivnih trendov glede tako imenovanih pomembnejših zadev v primerjavi z letom 2014. 7. Ob premalo prepričljivi predstavitvi in podanih odgovorih na zastavljena vprašanja ter na podlagi podatkov o dosedanjem sodniškem in sodno upravnem delu tožeče stranke, člani Sodnega sveta niso ocenili, da ima kandidatka (celostno gledano) ustrezni nivo sposobnosti, ki so nujno potrebne za uspešno nadaljevanje opravljanja vodstvenih nalog podpredsednice Okrožnega sodišča. Sodni svet je zato na podlagi zadnje pravnomočne ocene sodniške službe, razgovora s tožečo stranko, mnenja predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru, mnenja predsednika Višjega sodišča v Mariboru, mnenja predsednika Vrhovnega sodišča RS in mnenja ministra za pravosodje, ocenil, da znanje in sposobnosti tožeče stranke niso na ustreznem nivoju, nujno potrebnem za tako pomembno funkcijo, kot je funkcija podpredsednika Okrožnega sodišča. Zato je odločil, da je ne imenuje za podpredsednico Okrožnega sodišča v Mariboru.
8. Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo, vrnitev zadeve v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stranka. Zatrjuje tudi kršitev 14. člena Ustave RS.
9. Ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi Sodni svet pri svoji odločitvi upošteval določbo tretjega odstavka 62.a člena ZS, ki določa kriterije, ki jih mora pri izbiri (pod)predsednika upoštevati Sodni svet. Iz vseh predloženih mnenj namreč izhaja, da tožeča stranka odlično sodeluje s predsednico sodišča, kar je bistveni element za učinkovito delovanje sodišča in izvrševanje nalog sodne uprave. Kot podpredsednica glede na naravo dela oziroma položaja v pravosodni upravi sledi programu predsednika sodišča, zato je logično, da svojega strateškega programa dela sodišča nima. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je Sodni svet program predsednice Okrožnega sodišča ocenil kot ustrezen, predsednico pa ponovno imenoval na funkcijo, obrazložitev Sodnega sveta v izpodbijani odločbi, kjer posebej izpostavlja, da Okrožno sodišče v Mariboru za leto 2015 ne izkazuje pozitivnih trendov glede tako imenovanih pomembnejših zadev v primerjavi z letom 2014, ni razumna. Podpredsednik namreč zgolj izvršuje strateški program predsednika sodišča in v posledici tega je mogoče glede na ponovno imenovanje predsednice zaključiti, da je strateški program predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru za novo mandatno obdobje takšen, da izpolnjuje pričakovanja Sodnega sveta. Tožeča stranka tudi aktivno govori dva tuja jezika (angleško in nemško), do česar pa se Sodni svet v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil in očitno šteje ta zakonsko določen kriterij za nerelevanten.
10. Glede tožničine strokovne kvalifikacije, posebnih znanj, izkušenj, priporočil in dosežkov v zvezi s sojenjem, pa se je Sodni svet v izpodbijani odločbi opredelil zgolj glede dela tožeče stranke kot sodnice, upoštevaje zadnjo oceno sodniške službe in na podlagi teh ugotovitev zaključil, da kvalitativno ni uspešna in da tako ni primerna za imenovanje na mesto podpredsednice sodišča. Po mnenju tožeče stranke je za kvalitativno oceno dela tožeče stranke (kot podpredsednice in kot okrožne sodnice) bistveno upoštevanje vseh statističnih podatkov (ne le metodološko neustrezno izbranega vzorca ali celo namerno selektivno izbranega vzorca). Statistične podatke o delu tožeče stranke je potrebno presojati z vidika Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (Merila) in v nadaljevanju predstavlja statistične podatke na katerih temelji zadnja veljavna ocena sodniške službe. Ob vsem navedenem še dodaja, da od leta 2012 dalje nobene odločbe ni izdelala nad 90 dnevi. Glede na obrazloženo torej ni razumna ocena Sodnega sveta, ki v obrazložitvi izpodbijane odločbe izpostavlja, da tožeča stranka svojega dela ne opravlja strokovno kakovostno in ne more služiti za zgled ostalim sodnikom. Kakšne primerljive podatke je Sodni svet pri tej oceni uporabil v izpodbijani odločbi ne pojasni, zato v tem delu izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Zato tožeča stranka kot žaljive ocenjuje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je v vseh letih sodniške službe reševala zgolj lažje zadeve. Meni namreč, da je s svojim delom pozitivni zgled sodnikom na sodišču, kjer opravlja sodniško službo. Zato je ob upoštevanju vseh navedenih statističnih podatkov ugotovitev Sodnega sveta glede izostanka dobrih rezultatov glede kvalitete njenega dela očitno nerazumna, arbitrarna in povsem neutemeljena.
11. Glede očitka Sodnega sveta, da je bila predstavitev tožeče stranke premalo prepričljiva in da so bili takšni tudi odgovori na zastavljena vprašanja, tožeča stranka izpostavlja, da Sodni svet razpolaga z napravami za zvočno snemanje razgovorov in da je prepričana, da se vsi razgovori v postopkih imenovanja oziroma izbire ob smiselni uporabi določil 18. člena Zakona o sodniški službi snemajo, zato si lahko v ponovnem poslušanju oziroma v prepisu zvočnega snemanja tudi Upravno sodišče ustvari neodvisno mnenje o tem, kako se je tožeča stranka Sodnemu svetu predstavila in v čem ni bila prepričljiva. Iz zapisnika Sodnega sveta namreč ne izhaja potek in vsebina razgovora s tožečo stranko in ga zato ni mogoče preveriti, se prepričati o vsebini razgovora in utemeljitev Sodnega sveta preizkusiti.
12. Glede na vse navedeno je tožeča stranka prepričana, da Sodni svet izpodbijane odločbe ni obrazložil na način kot to določata 28.a člen in 62.b člen ZS, pri odločitvi pa tudi ni upošteval vseh relevantnih (niti vseh bistvenih) podatkov ter je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
13. V zvezi z oceno Sodnega sveta, da tožeča stranka nima ustrezne ravni sposobnosti za opravljanje vodstvenih nalog ugovarja, da te ocene Sodni svet sploh ni obrazložil. Izpostavlja, da od leta 2012 opravlja tudi naloge vodje civilnega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru in podaja statistični prikaz učinkovitosti in kakovosti dela tega oddelka.
14. V nadaljevanju na podlagi analize odločb Sodnega sveta, ki so javno dostopne na spletni strani Sodnega sveta, izpostavlja odločilne kriterije Sodnega sveta za (ne)imenovanje (pod)predsednikov. Tako je razvidno, da Sodni svet kot odločilne izpostavlja kriterije iz tretjega odstavka 62.a člena ZS, sodniškega dela kandidatov pa sploh ne ocenjuje oziroma ne šteje kot relevantnega in zaključuje, da praksa Sodnega sveta ni enotna, kar je v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti.
15. Glede na v tožbi izpostavljeno problematiko neobrazložitve izpodbijane odločbe opozarja, da gre za upravno odločbo, za katero veljajo poleg specialnih določb ZS tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zlasti načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da tudi v upravnih zadevah v katerih je upravni organ upravičen odločati po prostem preudarku, mora postopati po ZUP. Navedeno torej pomeni, da mora Sodni svet tudi pri sestavi zapisnika upoštevati določbe ZUP o sestavi zapisnika (poleg določb Poslovnika Sodnega sveta) in zaključuje, da zapisnik Sodnega sveta tega standarda ne dosega. Tej praksi sledi tudi obrazložitev izdane odločbe, ki ne ustreza standardu iz določbe 214. člena ZUP. Tudi, če pristojni organ odloča po prostem preudarku mora namreč v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP navesti določbe ZUP in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.
16. V predmetni zadevi je bilo kršeno tudi temeljno ustavno načelo enakosti pred zakonom. To zahteva, da je oseba o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi je bilo odločeno v upravnem postopku, seznanjena z razlogi za odločitev. Načelo enakosti pa od organa terja, da v zadevi ni mogoče odločiti drugače kot sicer organ odloča v vsebinsko podobnih primerih, na kar je tožeča stranka v predmetni tožbi že opozorila. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo toženi stranki vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.
17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je izbira vodstvenega kadra pravosodja ključna za učinkovito in dobro delo pravosodja. Vodstveni delavci so namreč odločilni dejavnik za to, kako bodo ostali sodniki in sodni delavci motivirani za izrabo svojih delovnih potencialov. Zato je tudi zakonodajalec izbiro vodstvenega kadra okrajnih, okrožnih in višjih sodišč zaupal neodvisnemu in avtonomnemu organu ustavnega ranga (drugi odstavek 62.a člena ZS), ki je hkrati po svoji sestavi tudi strokovni organ, katerega člani so le pravni strokovnjaki. Sodni sveta tako ni le organ, namenjen uresničevanju neodvisnosti sodne veje oblasti, temveč (kot izpostavlja Ustavno sodišče v odločbi Up-679/06) tudi organ, ki usmerja kadrovsko politiko pravosodja in v tem pogledu mu je s strani zakonodajalca podeljeno široko polje proste presoje. Njegova presoja o (ne)izbiri posameznega kandidata za določeno vodstveno funkcijo v pravosodnem sistemu je vezana le na nekaj, primeroma naštetih primerov v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Določilo tretjega odstavka 62.a člena ZS je vsebinsko prožno, kar omogoča Sodnemu svetu, da se pri odločanju o izbiri kandidatov za vodstvena mesta v pravosodju z vso svojo oblastjo in strokovno avtoriteto lahko prilagaja celotnemu spektru okoliščin posameznega konkretnega položaja. To seveda ne pomeni, da je odločitev Sodnega sveta lahko arbitrarna in/ali diskriminatorna. Sodni svet se zaveda svoje odgovornosti pri izbiri kandidatov za vodstvena mesta in zavrača očitek, da je v konkretnem primeru ravnal arbitrarno. Že sama sestava Sodnega sveta preprečuje izbiro po arbitrarnih kriterijih, na drugi strani pa tudi favoriziranje pogledov samega sodniškega stanu. To je tudi razlog, zakaj Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednikov in ministra. V nasprotnem primeru bi bila njegova izbirna pravica izvotljena. Po drugi strani pa je zato zelo pomembno, da se preko upravno sodne kontrole odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidatov v postopek ne vnese favoriziranje vpogledov sodnikov, ki bi porušilo občutljivo ravnovesje, ki ga pri odločanju vzpostavlja sama sestava Sodnega sveta. Sklicevanje tožeče stranke na pozitivna mnenja predsednikov in ministra ter obširno utemeljevanje lastnih strokovnih kompetenc (prikaz in razumevanje njenih statističnih rezultatov pri sojenju in delo vodji oddelka) pomeni namreč prav to. Poskus, da se vsebinska presoja in zbirno upravičenje, ki je pridržano Sodnemu svetu, prenese na Upravno sodišče. Ker gre torej pri odločanju Sodnega sveta o izbiri kandidatov za vodstvena mesta v pravosodju na pravno vezano diskrecijsko odločanje s širokim poljem proste presoje, se mora sodna kontrola omejiti na to, ali je bil postopek pošten in/ali je odločitev dovolj obrazložena, da ni arbitrarna. Sodni svet je v postopku izbire podpredsednika Okrožnega sodišča v Mariboru dosledno upošteval zakonska določila o postopku in tožeča stranka procesnih napak v zvezi s tem niti ne očita. Hkrati pa je z vso skrbnostjo tudi utemeljil svojo odločitev.
18. Sodni svet v izpodbijani odločbi ni spregledal kvalitet, ki jih tožeča stranka nedvomno ima. Posebej je v obrazložitvi izpostavil njeno dosedanje dobro sodelovanje s predsednico sodišča; dobre veščine dela z ljudmi; številne dodatne aktivnosti na pravnem področju poleg sodniškega dela. Vse to so kvalitete, ki v mozaiku celotne presoje brez dvoma govorijo v tožničin prid. Niso pa edine. Ena izmed ključnih kvalitet, brez katere splošno vodenje v smislu učinkovitega motiviranja podrejenih kadrov za dobro delo po presoji Sodnega sveta ni mogoče, je tudi zgled dobrega (najboljšega možnega) izvrševanja sodniške funkcije in to je kriterij, ki je odločilno vplival na presojo Sodnega sveta in ki ga je v obrazložitvi izpodbijane odločbe postavil v ospredje (kriterij dosedanjega sodniškega dela tožnice). Brez tega, da si prizadevamo, da bodo na vodstvenih mestih v pravosodju kadri, ki izkazujejo najboljše možno delo pri izvrševanju sodniškega poslanstva in s tem postavljajo vsem ostalim sodnikom cilj, za katerega se morajo ves čas truditi, bo učinkovitost pravosodja težko dosegljiv cilj. Po prepričanju Sodnega sveta se kandidatu, ki se ne more pohvaliti s celostno gledano dobrim delom pri izvajanju sodne oblasti, ne more poveriti vodstvenih nalog v pravosodju, pa čeprav ima druge kvalitete, ki so prav tako potrebne za uspešno vodenje delovne sredine. Popolna predanost sodniškemu delu je namreč eden od temeljnih etičnih postulatov sodniškega poklica (V. načelo Kodeksa sodniške etike), ki od sodnikov zahteva, da svoje poklicne dolžnosti izpolnjujejo zahtevno in do skrajnih meja svojih zmogljivosti. Tudi tako, da večino svojega delovnega časa namenjajo dejavnosti na sodišču in sodniškemu poslanstvu ter jih ne zavede težnja, da bi pretirano pozornost namenjali zunaj sodnim dejavnostim (npr. dodatnim strokovnim dejavnostim), ne glede na njihovo združljivost s sodniško funkcijo.
19. Rezultati sodniškega dela tožeče stranke po zadnji oceni sodniške službe v kvalitativnem pogledu niso zavidljivi. So taki, da jih Sodni svet, katerega ena izmed nalog je skrbno, učinkovito in odgovorno sodstvo, ne more spregledati. Moteč je predvsem podatek, da je v ocenjevalnem obdobju tožeča stranka večje število odločb (skupaj kar 18) izdelovala ne samo nad 30 dnevnim zakonskim rokom, temveč celo nad 90 dni. Gre za ravnanje, ki zaradi svojega obsega in teže kršitve lahko predstavlja disciplinsko kršitev nevestnega, nepravočasnega in malomarnega opravljanja sodniške službe po 3. točki drugega odstavka 81. člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Hkrati pa tudi njena sposobnost razreševanja pravnih vprašanj v tem obdobju ni dosegla visoke ravni. Zgolj 50,35 % je bila v povprečju potrjenost njenih vseh pritožbeno preizkušenih odločb. Gre za dva kvalifikatorja, ki neposredno kažeta na kakovost sodnikovega dela, na kateri enakovredno, kot to velja za kvantitativno učinkovitost sodstva, temelji legitimnost sodstva in zaupanje javnosti vanj, kot poudarja komentar Kodeksa sodniške etike.
20. Teh ugotovitev tožeča stranka v tožbi ne zanika in jih tudi z ničemer ne opravičuje. Skuša jih le zrelativizirati s poudarjanjem njenega dela v letih 2013 do 2016, ki niso bile obsežene v zadnji oceni njenega dela in Sodnemu svetu očita, da v zvezi s tem ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Slednje ne drži. Sodni svet je (in je to v obrazložitvi tudi navedeno – peti odstavek obrazložitve) v procesu odločanja pridobil tudi statistične podatke o tožničinem delu za čas od 2013 do 2016, katerih verodostojnost je pred predložitvijo Sodnemu svetu s strani Okrožnega sodišča v Mariboru tožeča stranka potrdila z lastnoročnim podpisom. Vendar teh podatkov Sodni svet v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni posebej izpostavljal zato, ker ti na ugotovitev o nezadostnem nivoju tožničinih sposobnosti za nadaljevanje in izvrševanje vodstvenih nalog, niso v ničemer vplivali.
21. Popolna predanost sodniškim dolžnostim in posledično najboljše možno delo je kvaliteta, ki mora sodnika spremljati ves čas njegovega službovanja. Kriterij kontinuitete dobrega dela, ki je drugim lahko zgled, pa gotovo ne more biti arbitraren in/ali diskriminatoren kriterij. Zato ob tem, da tožeča stranka nima in ni imela tehtnih razlogov, s katerimi bi vsaj nekoliko lahko opravičila svoje ne najboljše delo v času zadnje ocene sodniške službe (ki med drugim delno obsega tudi obdobje, ko je bila tožeča stranka že vodja oddelka in podpredsednica – leto 2012), opredeljevanje Sodnega sveta v izpodbijani odločbi do rezultatov tožničinega nadaljnjega (še ne ocenjenega) dela ni imelo več pomena. Še toliko bolj, ker tožeča stranka pri izpostavljanju svojega dela v nadaljnjih letih v tožbi ne pojasni, ali je in kolikokrat je morebiti tudi v tem zadnjem obdobju prekoračila 30 dnevni zakonski rok pisanja odločb, in zgolj zanika, da bi po letu 2012 kakšno odločbo pisala nad 90 dni. Statistični podatki o njenem delu v letih 2013 do 2016 pa kažejo, da tudi pri tem (zopet pri večjem številu zadev) ni bila dosledna in ne more biti vzor svojim kolegom.
22. Ob tem pa tudi ni pravilno navajanje tožeče stranke, da ocena sodniške službe, ki je bila podlaga odločitvi Sodnega sveta, ni več veljavna. Navedena ocena je pravnomočna in bo kot taka za vselej veljavno poročala o kvaliteti dela v obdobju, za katerega je bila izdana. Ko je enkrat ugotovljeno, da za določen položaj/pravica/obveznost ni izpolnjen en od ključnih pogojev, je ugotavljanje in opredeljevanje do ostalih pogojev brezpredmetno. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne dosega dovolj visoke ravni enega izmed ključnih kriterijev (kontinuiteta dobrega dela pri izvrševanju sodniške funkcije), brez katerega se po prepričanju Sodnega sveta kandidatu ne more poveriti vodstvenih nalog, se zato Sodni svet ni nadalje opredeljeval do kriterija kandidatkinega znanja tujih jezikov in njenega dobrega dosedanjega sodelovanja s predsednico, kot elementa kriterija potreb konkretnega sodišča, katerih obstoj tudi sicer ni sporen.
23. Zakaj je bil nek kandidat pri ustni predstavitvi prepričljiv ali pa ne, je že sama po sebi okoliščina, ki jo je težko utemeljiti. Še posebej, če gre za odločitev kolegijskega organa, ko vsak izmed članov do določene mere na svoj način presoja in vrednoti relevantne podatke za konkretno odločanje. V konkretnem primeru je kar šest od deset prisotnih članov Sodnega sveta po razpravi na 82. seji in na podlagi vseh zbranih podatkov, vključno s tožničino predstavitvijo na 78. seji, ocenilo, da tožeča stranka nima dovolj visokega nivoja sposobnosti za uspešno opravljanje podpredsedniških nalog. Ni nepomembno, če se večina strokovnjakov nekega neodvisnega in avtonomnega organa poenoti o taki oceni. Hkrati pa ta ocena ni in ne more biti odvisna samo od tega, ali so bili odgovori kandidata suvereni, izraženi z veliko mero samoprepričanosti in po večini ustrezni. Tako kot je presoja verodostojnosti in/ali prepričljivosti udeleženca sodnega postopka odvisna od celote vseh dejavnikov posameznega postopka, je tudi ocena prepričljivosti kandidatov ob ustnih predstavitvah pred člani Sodnega sveta rezultat medsebojnega prepletanja vseh odločilnih dejstev/podatkov posameznega razpisnega postopka.
24. Sposobnost za opravljanje vodstvenih funkcij je namreč pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej in na podlagi vseh okoliščin skupaj. Tožeča stranka Sodnemu svetu v zvezi s tem očita, da ni pojasnil, na kakšen način je v njenem primeru ugotovil nezadostno izpolnjevanje tega kriterija. Sodni svet tudi ta očitek zavrača in opozarja na skrbno podano obrazložitev izpodbijane odločbe.
25. Sodni svet pojasnjuje, da z zvočnim posnetkom in/ali zapisnikom opravljenega razgovora s tožečo stranko, iz katerega bi izhajalo vprašanje in vsebina njenih odgovorov, ne razpolaga. Na podlagi ZSS in ZS je ta zapisnik dolžan voditi le v izbirnem postopku za sodniška mesta (peti odstavek 18. člena ZSS).
26. Navaja tudi, da je v teku že nov razpis za isto podpredsedniško mesto na katerega se je tožeča stranka ponovno prijavila. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.
27. V pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo in vztraja pri tožbenih navedbah, da je v konkretnem primeru Sodni svet za potrebe predmetnega postopka kriterije za imenovanje na položaj podpredsednice sodišča spremenil oziroma prilagodil za potrebe tega postopka. Svojo odločitev ni ustrezno obrazložil, in s tem po mnenju tožeče stranke zlorabil diskrecijsko pravico ter ravnal v nasprotju z namenom za katerega mu je bila diskrecijska pravica dana. Ker Sodni svet v svojem odgovoru na tožbo kot odločilno izpostavlja delo tožeče stranke v obdobju zadnje ocene sodniške službe (2010 do 2012) in bi glede na dejstvo, da je pri tožeči stranki v času odločanja o njeni kandidaturi bilo potrebno izdelati novo oceno sodniške službe, ne vidi jasnega razloga, zakaj Sodni svet ni zahteval ocene sodniške službe oziroma počakal na novo oceno. Tožeča stranka ni prerekala dejstva, da je njena zadnja ocena sodniške službe pravnomočna, izpostavila pa je, da se sodniki obdobno ocenjujejo. Po stališču Sodnega sveta v izpodbijani odločbi, pa je očitno, da je delo sodnika v posameznem obdobju povsem nerelevantno, saj je pomembna zgolj ena ocena sodniške službe. Katera ocena službe je relevantni kriterij ne pove niti ZS, Sodni svet pa jo v skladu z doktrino „širokega polja proste presoje“ prilagaja vsakemu posameznemu primeru. Navedeno je v nasprotju z načeli pravne varnosti in načelom enakosti in predstavlja kršitev ustavnih pravic. Predstavlja pa tudi kršitev načela enakega obravnavanja, kot ga opredeljuje 4. člen Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja.
28. V zvezi z dvema kvalifikatorjema, ki jih je v obravnavnem primeru Sodni svet samovoljno določil za edina odločilna (izdelava odločb in sposobnost razreševanja pravnih vprašanj), je tožeča stranka v nadaljevanju podrobneje pojasnila okoliščine v katerih je dejansko prekoračila instrukcijski rok za izdelavo sodne odločbe. Podaja tudi statistične podatke o odstotku izdelave odločb nad 90 dni v pravdnih zadevah na ravni Slovenije za Okrožna sodišča in za pravdni oddelek v Mariboru. Dodatno izpostavlja tudi, da je razlog za prekoračitev 30 dnevnega roka za pisanje odločb tudi okoliščini, da je v citiranem obdobju sodila tako na Okrožnem sodišču v Mariboru kot na Okrajnem sodišču v Mariboru, na Okrajnem sodišču v Lenartu in Okrajnem sodišču Slovenska Bistrica. Naroke za glavno obravnavo je imela razpisane praviloma 4-krat tedensko (tudi na različnih sodiščih), in znotraj teh sodišč je sodila na različnih pravnih področjih. Ob takšni dinamiki dela ter ob upoštevanju zapletenosti posameznih obravnavanih zadev je razlog za prekoračitev 30 dnevnega roka za pisanje odločb treba iskati tudi v teh okoliščinah.
29. Glede sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj se tožeča stranka v celoti sklicuje na dosedanje navedbe v tožbi in pri tem izpostavlja še, da je glede na strukturo zadev, ki jih je citiranem obdobju obravnavala, evidentno, da gre za najbolj zapletene zadeve (tudi takšne, kjer sodne prakse ni, ali pa je bila v času odločanja neenotna) in je zato povsem logično, da so bila šele v postopku s pravnimi sredstvi izoblikovana stališča, ki so bila v nekaterih primerih pričakovano tudi drugačna kot stališče tožeče stranke. Temu so pravzaprav pravna sredstva tudi namenjena. Izpostavlja tudi, da se je v posameznih primerih šele čez več let (skozi revizijski postopek) pokazalo, da so bila stališča prve stopnje že od začetka pravilna. Navedeno pa iz statistike posameznega sodnika na prvi stopnji seveda ne izhaja, saj se vedno presojajo zgolj obdobni podatki, ko še ni za pričakovati, da bi bila zadeva že obravnavana na Vrhovnem sodišču. Zato navedba teh podatkov v tožbi ne predstavlja relativiziranja statističnih podatkov, kot navaja tožena stranka, ampak je dejanski pokazatelj dela tožeče stranke.
30. Slovensko sodstvo je bilo v letih 2010 do 2015 usmerjeno v odpravo sodnih zaostankov, to je bil čas, ko se je na vseh slovenskih sodiščih izvajal projekt Lukenda. Kvaliteto sodniškega dela v navedenem obdobju je zato treba nujno razumeti tudi v kontekstu tistega časa. Sploh upoštevaje dejstvo, da statistični podatki tožeče stranke v navedenem obdobju izkazujejo zelo visok odstotek zadev, v katerih pravno sredstvo sploh ni bilo vloženo oziroma je bila sklenjena poravnava.
31. Neutemeljena je tudi trditev Sodnega sveta, da tožeča stranka s predmetno tožbo poskuša na Upravno sodišče prenesti vsebinsko presojo in izbirno upravičenje. Nasprotno, tožeča stranka sodišču zgolj predlaga, da po ugotovitvi vseh pravno relevantnih dejstev, zaradi kršitev procesnih pravic in zmotne nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo ponovno v odločanje Sodnemu svetu. Slednje pa ne pomeni, da bo naslovno sodišče samo opravilo izbirni postopek. Tožeča stranka uveljavlja zgolj zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Ima namreč pravico, da se pod enakimi pogoji kot drugi poteguje za zasedbo položaja podpredsednika sodišča. Upoštevaje neenotno prakso tožene stranke, je ta pravica nesporno bila kršena. Da morejo biti pri kandidiranju na posamezno mesto odločilni pogoji vedno vnaprej določeni, če so v postopku upoštevani, je večkrat izreklo tudi sodišče za uslužbence EU (npr. C 273/83 z dne 29. 1. 1985, sodba T-78/92 z dne 30. 11. 1993, kjer je sodišče izrecno poudarilo, da mora imeti kandidat možnost, da se glede vseh relevantnih podatkov za odločitev izjasni).
32. Ponovna prijava na ponovljen razpis Sodnega sveta v predmetni zadevi ni relevantna in ne more in ne sme kakorkoli vplivati na odločitev sodišča. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči tako, kot je bilo predlagano v tožbi.
33. Tožba ni utemeljena.
34. Sporna v zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožeča stranka ne imenuje na mesto podpredsednice sodišča. Gre za akt o izbiri, ki jo tožena stranka opravi le med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje. Pristojnost za izbiro in imenovanje podpredsednika sodišča nedvomno obsega tudi pravico, da Sodni svet ne imenuje nobenega od kandidatov, oziroma kot v obravnavani zadevi, tožeče stranke kot edine kandidatke.
35. Za imenovanje in razrešitev podpredsednika sodišča se uporabljajo določbe ZS, ki se nanašajo na imenovanje predsednika sodišča (če ta zakon ne določa drugače). Po prvem odstavku 62. člena ZS je za predsednika sodišča lahko imenovan sodnik, ki izpolnjuje naslednja pogoja: 1. da je sodnik sodišča enakega ali višjega položaja in da je sodniško službo uspešno opravljal vsaj tri leta. 2. da prijavi predloži šestletni strateški program dela sodišča. V skladu z 62.a členom ZS predsednike sodišč (razen predsednika Vrhovnega sodišča RS) imenuje z odločbo Sodni svet po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje, predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča RS in predhodnem mnenju predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja (drugi odstavek 62.a člena ZS). Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. To so potrebe konkretnega sodišča, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežki v zvezi s sojenjem; kandidatovo znanje tujih jezikov in strateški program dela sodišča, ki ga pripravi in predstavi kandidat (kar pa v skladu z drugim odstavkom 62.b člena ZS ni obvezno za kandidate za podpredsednike sodišč). Prijave kandidatov, ki so bile vložene po izteku razpisnega roka, in prijave kandidatov, ki do poteka razpisnega roka ne izpolnjujejo formalnih pogojev za imenovanje, Sodni svet zavrže (četrti odstavek 62.b člena ZS). Pisni mnenji predsednika Vrhovnega sodišča RS in predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, če je sodišče organizacijska enota tega okrožnega sodišča iz drugega odstavka 62.a člena tega zakona se vroči vsem prijavljenim kandidatom najmanj pet dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka (peti odstavek 62.b člena ZS). V skladu s šestim odstavkom 62.b člena ZS mora Sodni svet pred izbiro in imenovanjem opraviti s prijavljenimi kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za imenovanje, ustni razgovor, na katerem je lahko navzoč tudi minister, pristojen za pravosodje, ki ima pravico sodelovati pri razpravi in postavljati vprašanja. Minister pristojen za pravosodje mora pisno mnenje o kandidatu predložiti Sodnemu svetu v roku 15 dni po opravljenem razgovoru iz prejšnjega odstavka (sedmi odstavek 62.b člena ZS). Po osmem odstavku 62.b člena Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje. Zoper odločbo Sodnega sveta iz drugega odstavka 62.a člena tega zakona, s katero Sodni svet imenuje izbranega kandidata in hkrati odloča o zavrnitvi drugih kandidatov oziroma zoper sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata, je dovoljeno sprožiti upravni spor v roku 8 dni od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa (deveti odstavek 62.b člena ZS).
36. Glede na ustavnopravni položaj Sodnega sveta (ustavna funkcija Sodnega sveta je opredeljena v 130. členu in in drugem odstavku 132. člena Ustave RS), način oblikovanja in strukturo članov ter glede na zakonsko opredeljene funkcije, Sodnega sveta ni mogoče enačiti s „klasičnim“ državnim organom (Ustavno sodišče RS ga je v svoji odločbi U-I-224/96 opredelilo kot organ sui generis, ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti, opravlja pa posebno vlogo pri oblikovanju sodne veje oblasti). Sodnemu svetu je namreč v postopku imenovanja predsednikov oziroma podpredsednikov sodišč v celoti prepuščena izbira med prijavljenimi kandidati, saj le tako lahko učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu organizacije državne oblasti in prevzema svoj del odgovornosti za kvaliteto sodstva. Avtonomnost njegovega položaja in diskrecijska narava odločanja pa determinirata tudi standard obrazložitve odločb, ki se pričakuje od Sodnega sveta pri utemeljitvi njegove odločitve. Glede na pravno naravo opisanega odločanja, taka odločitev ni odločitev o upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamični akt oblastne narave, ki ima značaje javno pravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (4. člen ZUP). Smiselna uporaba ZUP-a pomeni okoliščinam konkretnega primerna prilagojeno, „primerno“ uporabo teh določb na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja. Smiselno, torej v skladu z naravo in namenom postopka, in ne neposredno, se uporablja tudi 214. člen ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe. Navedeno pomeni, da mora obrazložitev zaradi varstva pravic neizbranih kandidatov iz 22. in 23. člena Ustave RS vsebovati navedbe o ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi katerega je Sodni svet ugotovil, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za zasedbo vodstvenega mesta. Iz obrazložitve pa mora biti razvidno tudi, da so bili upoštevani zakonski kriteriji.
37. V zadevi po presoji sodišča ni sporno, da tožeča stranka formalne pogoje za imenovanje podpredsednika sodišča izpolnjuje in da so bila v zadevi tudi dosledno upoštevana citirana zakonska določila o postopku, sicer pa tožeča stranka v tožbi tovrstnih procesnih kršitev niti ne zatrjuje. Sporen po presoji tožeče stranke pa je kriterij, ki naj bi ga Sodni svet uporabil in prilagodil zgolj za namene predmetnega postopka, v posledici tega pa naj bi bila izpodbijana odločitev arbitrarna in diskriminatorna ter neustrezno obrazložena, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno.
38. Iz izpodbijane odločbe sledi, da je Sodni svet pri izbiri kot bistveni kriterij za (ne)izbiro določil kriterij dosedanjega sodniškega dela tožeče stranke. Navedeni kriterij je po presoji sodišča v razumni povezavi s predmetom odločanja, saj je uspešnost opravljanja sodniške službe po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje. Neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti pa ni mogoče očitati niti zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti. Zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi tožena stranka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti kriterija (najboljšega možnega) izvrševanja sodniške funkcije, torej višjih zahtev, od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 17/2015 z dne 10. 3. 2015) in da gre za neenotno prakso Sodnega sveta.
39. Tožena stranka je v zvezi s kakovostjo dela tožeče stranke upoštevala predvsem dva kvalifikatorja in sicer, da je v ocenjevanem obdobju večje število odločb (skupaj 18) izdelovala ne samo nad 30-dnevnim zakonskim rokom, pač pa celo nad 90 dni in da tudi sposobnost razreševanja pravnih vprašanj v tem obdobju ni dosegla visoke ravni (zgolj 50,35 % je bila v povprečju potrjenost njenih vseh pritožbeno preizkušenih odločb). Navedenih ugotovitev tožeča stranka v tožbi niti ne zanika. Po presoji sodišča pa jih tudi ne more uspešno relativizirati s statističnim prikazovanjem uspešnosti sodniškega dela in dela civilnega oddelka v obdobju od leta 2011 do 2015 na način, kot to izhaja iz tožbenih navedb. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da Sodni svet v procesu odločanja ni upošteval statističnih podatkov o delu tožeče stranke za čas od 2013 do 2016, saj podatki predloženega upravnega spisa kažejo, da je Sodni svet v postopku odločanja pridobil tudi statistične podatke o delu tožeče stranke za leta 2013 do 2016. Ker za odločitev niso bili odločilni, se Sodnemu svetu do njih v obrazložitvi ni bilo potrebno opredeljevati.
40. Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga je kot bistvenega za izbiro določil Sodni svet, mora biti objektiven in mora zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji. Kot je bilo že navedeno, kriterij dosedanjega sodniškega dela tožeče stranke ob upoštevanju izkazovanja pozitivnih trendov sodišča kot celote in civilnega oddelka, katerega vodja je tožeča stranka, navedenim zahtevam - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta podpredsednika sodišča, ustreza in mu kot že navedeno, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek glede diskriminatornosti uporabe tega kriterija. Tako po Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (veljavnem do 23. 5. 2016) kot tudi po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ki velja od 24. 5. 2016 dalje) pomeni diskriminacija vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje posameznika zaradi osebnih okoliščin kot so spol, narodnost, rasa, jezik, vera itd.. Da bi bila neenako obravnavana zaradi katerekoli od naštetih osebnih okoliščin pa tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje.
41. Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje (osmi odstavek 62.b člena ZS) narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbire nobenega od prijavljenih kandidatov, kot je to v obravnavnem primeru, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro.
42. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla kriterij, ki ga tožeča stranka po njeni presoji ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu pa je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na tako imenovan test očitne nerazumnosti, ki ga že iz navedenih razlogov presoja Sodnega sveta nedvomno prestane. Bistvenih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe in zatrjevanih kršitev zato sodišče ne ugotavlja.
43. Upoštevaje zgoraj navedeno tako sodišče ugotavlja, da so bila določila ZUP v obravnavanem primeru okoliščinam primera pravilno „primerno“ uporabljena, pravilno je bil (glede na specifični način odločanja Sodnega sveta in z njim povezan obseg obrazložitve odločitve o (ne)izbiri) uporabljen tudi prosti preudarek (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, s katerimi je Sodni svet utemeljil izpodbijano odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
44. Glede na obrazloženo so zato neutemeljeni tudi ugovori v zvezi s sestavo zapisnika Sodnega sveta o opravljenem razgovoru po določbah ZUP in v zvezi s tem o poteku glasovanja. Kot je pravilno navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo, zapisnika iz katerega bi izhajala vprašanja in vsebina odgovorov, v predmetnem postopku Sodni svet ni bil dolžen voditi. Zato glede na odgovornost, ki jo za delovanje sodstva prevzema Sodni svet (kar nujno predpostavlja tudi zaupanje v institucijo Sodnega sveta) in ob ugotovitvi, da kriterij odličnosti sodnikovega dela, ki je odločilno vplival na izpodbijano odločitev, ni niti arbitraren niti diskriminatoren, tožbeni ugovori glede nemožnosti preverjanja (prepričljivosti) predstavitve tožeče stranke na razgovoru, za odločitev niso relevantni in jih sodišče zavrača kot neutemeljene.
45. Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
46. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.