Jedro

Tako je tudi enotno stališče Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah o tem, zakaj v tovrstnih odškodninskih zadevah ni mogoče uporabiti 919. člena in drugih določb ZOR in tudi sicer ne prisoditi zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe prve stopnje; da bi taka prisoja glede na strukturo obrestne mere predstavljala dvojno valorizacijo odškodnine in da so razmere za spremembo ustaljene sodne prakse dozorele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in ZPOMZO-A, ko so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 17. 3. 1986 poškodoval na delu pri toženi stranki. Glede škode zaradi te nesreče sta bili sklenjeni poravnavi. V letu 1994 pa je tožnik zahteval plačilo odškodnine za novo škodo, ki je nastala po sklenitvi poravnave. Sodišče prve stopnje mu je odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupnem znesku 1,000.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek v znesku 1,700.000,00 SIT pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine od izdaje sodbe dalje, tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 23. 1. 1994 do 23. 5. 2001 pa je zavrnilo. Tožniku je priznalo tudi odškodnino za gmotno škodo v višini 70.833,00 SIT.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožnikova invalidnost po sklenitvi poravnave povečala od 25% na 30% in je bil dvakrat invalidsko kategorizira: najprej kot invalid III. kategorije, nato pa invalid II. kategorije, s pravico do razporeditve na izključno sedeče delo. Poslabšanje zdravstvenega stanja je bilo izven pričakovanih poslabšanj in ga ob podpisu poravnave ni bilo mogoče pričakovati, tožnik pa s svojim ravnanjem k poslabšanju ni prispeval. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo javljanje na zdravniške preglede, da po 19. 11. 1993 ni imel operativnih posegov in da je že ima razbremenilni aparat, zaradi katerega lažje premaguje fizične obremenitve kolena in ima manj bolečin. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je upoštevalo, da tožnik zaradi invalidnosti II. kategorije ne more več opravljati svojega dela v jami, ne more več upravljati z vozili, za katere je potrebno dovoljenje C in E kategorije, da je v celoti opustil športne aktivnosti in tožnikovo starost, pa tudi dejstvo, da je le 20% od vseh navedenih posledic pripisati dodatnemu 5% poslabšanju invalidnosti. Odločitev o zamudnih obresti je obrazložilo le z navedbo, da tečejo šele od dneva odmere dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, enako tudi pritožbo tožene stranke, ki se je pritožila le zoper odločitev o odmeri gmotne škode. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tudi ob upoštevanju sodne prakse, tožniku odmerilo pravično in primerno odškodnino. Glede odločitve o zamudnih obrestih pa je obširno obrazložilo, na podlagi kakšnih predpisov in sodne prakse so sodišča odločala o zamudnih obrestih od dosojene odškodnine za nematerialno škodo in zakaj v tožnikovem primeru (še) ne pride v poštev načelno pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VS dne 26. 6. 2002. Zoper pravnomočno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta pri odmeri odškodnine za povračilo nepremoženjske škode obe sodišči zmotno šteli, da je le 20% posledic, ki so nastopile po sklenjeni poravnavi, pripisati dodatnemu 5% poslabšanju invalidnosti. Za takšen zaključek sodišči nista imeli nobene opore v zbranem dokaznem gradivu. Iz izvedenskih mnenj dr. V. V. in dr. M.S. izhaja, da je pri tožniku prišlo do povečanja invalidnosti za 5%, da so nastopile še dodatne trajne posledice, ki so dodatno zmanjšale tožnikove življenjske aktivnosti in ki so povzročile pri tožniku dodatne telesne bolečine in neugodnosti. Tožnik je bil najprej uvrščen v III. in nato v II. kategorijo invalidnosti, odvzeto mu je bilo vozniško dovoljenje za vožnjo tovornjakov in opustiti je moral sleherno športno aktivnost. Sodišči sta premalo upoštevali intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter dodatne neugodnosti, ki jih je tožnik moral prestati. Sodišči tudi nista upoštevali, da je bila tožba vložena že leta 1994 in da tožena stranka odškodnine še vedno ni plačala. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo o obrestnem zahtevku in obširno obrazlaga, zakaj naj bi bila zmotna sodna praksa, ki priznava zamudne obresti šele od dneva izdaje prvostopne sodbe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je bila tožniku odmerjena ustrezna odškodnina in je tudi stališče sodišča glede obresti jasno in utemeljeno. Tožena stranka je dosojeno odškodnino plačala na žiro račun odvetnika že 10. 7. 2001 in o tem obvestila tudi tožnika.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker revident bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne zatrjuje, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se je tožnik poškodoval 17. 3. 1986 in sta stranki v zvezi s škodo iz tega škodnega dogodka sklenili dve poravnavi (14. 12. 1987 in 19. 8. 1992). Po zadnji sklenjeni poravnavi pa je pri tožniku prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga stranki ob podpisu poravnave nista pričakovali niti ga nista mogli pričakovati, zato gre za novo nepredvideno škodo (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3). Iz naslova te škode je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v višini 2,700.000,00 SIT.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila sta po presoji revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V izpodbijani odmeri so ustrezno upoštevane tudi vse okoliščine, ki jih revizija posebej poudarja, torej tožnikova starost, povečanje invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti, izguba vozniškega dovoljenja za C in E kategorijo, opustitev športnih aktivnosti ter trajanje in intenzivnost fizičnih bolečin po 19. 8. 1992. Sodišči sta posebej upoštevali tudi dejstvo, da je le 20% vseh zatrjevanih novih posledic pripisati dodatnemu 5% poslabšanju invalidnosti. Gre za dejansko ugotovitev, ki jo v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), da pa bi sodišči pri ugotavljanju tega dejstva kršili določbe pravdnega postopka, pa tožnica ne zatrjuje. Primerjava prisojenih odškodnin v zadevah, ki so podobne tožnikovemu pokaže, da odmera ne izstopila iz okvira siceršnje prisoje odškodnin v takih zadevah, v prisojenih zneskih pa je primerno upoštevan tudi čas čakanja na odškodnino.

Revizija je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za prisojo zamudnih obresti že za čas od 23. 1. 1994 dalje, in ne šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Revizijsko sodišče se strinja z utemeljitvijo v izpodbijani sodbi glede zavrnitve tega dela zahtevka. Tako je tudi enotno stališče Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah o tem, zakaj v tovrstnih odškodninskih zadevah ni mogoče uporabiti 919. člena in drugih določb ZOR in tudi sicer ne prisoditi zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe prve stopnje; da bi taka prisoja glede na strukturo obrestne mere predstavljala dvojno valorizacijo odškodnine in da so razmere za spremembo ustaljene sodne prakse dozorele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in ZPOMZO-A, ko so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti. Zato podrobnejši odgovor na revizijske navedbe - ki so enake kot v pritožbi - ni potreben, drugačna prisoja pa na podlagi načelnega pravnega mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 26.6.2002, tudi ne bi bila pravilna, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Glede na navedeno, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).