Jedro

Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu v Nemčiji, kar pomeni, da se je sam odločil, da bo prebival ločeno od svoje družine zaradi zaposlitve. Iz navedenega razloga je neutemeljen tožnikov ugovor o neenakem obravnavanju z ostalimi davčnimi zavezanci, ki imajo nadomestilo za ločeno življenje izkazano kot ločeno postavko pri obračunu plače, saj ne gre za enake dejanske okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 v višini 13.966,61 €. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 12.536,83 € znaša 1.429,78 € ter jo mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe prvostopni davčni organ navaja, da je tožnik zoper informativni izračun dohodnine pravočasno vložil ugovor. Na podlagi navedb zavezanca in na podlagi svojih podatkov je davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 13.966,61 €, pri čemer je upošteval zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom, stroške prevoza na delo in z dela ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 499-01-328/2011 z dne 13. 9. 2011. Ugotavlja, da je tožnik podal napoved za odmero dohodnine za leto 2009, v kateri je navedel, da njegov dohodek iz Nemčije znaša 62.983,00 €. V zvezi s tožnikovim pritožbenim ugovorom glede rezidentskega statusa je tožena stranka ugotovila, da je bilo to vprašanje predmet samostojnega postopka, ki se je končal z dokončno odločbo z dne 17. 8. 2011. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik za davčne namene v letu 2009 rezident Republike Slovenije. Prav tako je tožena stranka zavrnila tožnikov ugovor glede zmanjšanja davčne osnove iz naslova nadomestila za ločeno življenje. Tožnik je zaposlitev opravljal v Nemčiji ter se je po lastnih navedbah vračal k družini najmanj 1-krat tedensko. Po določbi 3. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vključujejo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek, ter nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada. V skladu z 8. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 76/08, v nadaljevanju Uredba) se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, do višini 334,00 € na mesec. Po ugotovitvah tožene stranke ni sporno, da je tožnik opravljal delo izven kraja, kjer živi njegova družina, vendar ni izpolnjen drug kriterij, da je ločeno od svoje družine bival zaradi službenih potreb. Že sam tožnik navaja, da na delo v tujino ni bil napoten po volji delodajalca, ampak se je za to odločil v lastnem interesu. Po mnenju tožene stranke pa gre dodatek za ločeno življenje delavcu le v primeru, če živi zunaj kraja svojega stalnega prebivališča po volji delodajalca, torej je zaradi službenih potreb ločen od svoje družine. Če pa delavec po lastni odločitvi sprejme delo v tujini, mu dodatni stroški zaradi ločenega življenja niso nastali po službeni potrebi, temveč je to posledica osebne ekonomike zavezanca, ki pa se pri obdavčitvi ne more upoštevati. Sicer pa je bila tožniku priznana posebna olajšava v višini 7.000,00 €, ki je ostali rezidenti Slovenije, ki dohodke dosegajo z delom v Sloveniji, niso deležni. Omenjena olajšava verjetno po svoji vsebini služi pokrivanju dodatnih stroškov, ki jih ima zavezanec v zvezi z delom v tujini, saj osnovne stroške pokriva že splošna olajšava.

Tožnik v tožbi navaja, da zaključki davčnega organa niso pravilni. Ni sporno, da je v letu 2009 delal v Nemčiji, ter da se je domov k družini vračal vsaj 1-krat tedensko. O tem je v postopku dne 11. 1. 2011 podal tudi posebno izjavo. Prav tako ni sporna višina dohodka prejetega v Nemčiji ter pripadajoči prispevki in davek, ki ga je tožnik tudi že plačal. Davčni organ pri izračunu dohodnine za leto 2009 ni upošteval nadomestila za ločeno življenje v višini 4.008,00 €, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi 8. člena Uredbe. Navedeno nadomestilo je uveljavljal tako, da je bruto nemški dohodek v višini 62,983,00 € zmanjšal za omenjeni znesek nadomestila ter tako v popravljenem informativnem izračunu kot dohodek navedel 58.975,00 €. Po določbi 44. člena ZDoh-2 se namreč nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Tožnik zaradi delovnega razmerja delo opravlja izven kraja, kjer je živel s svojo družino, torej je zaradi službenih potreb primoran prebivati ločeno od svoje družine, zato izpolnjuje pogoje iz ZDoh-2 in Uredbe. Navedena predpisa ne določata nikakršnih drugih zakonskih pogojev za upoštevanje nadomestila za ločeno življenje. Nadomestilo za ločeno življenje, ki ga tožnik prejema od svojega delodajalca v tujini, sicer ni izkazano kot ločena postavka na plačilnih listah, vendar pa to ne bi smelo vplivati na pravico do upoštevanja navedenega nadomestila pri izračunu dohodnine. Nemška delovno pravna zakonodaja takih vrst izplačila ne pozna, zato je na mestu sklepanje, da je nadomestilo vključeno v plačo. Delodajalec in delavec se namreč dogovorita za višino dohodka, ki ustreza obveznostim upoštevajoč tudi vse okoliščine zaposlitve. Tako se lahko dogovorita za izplačilo nadomestila v obliki posebnega dodatka k plači, lahko pa se dogovorita tudi za višjo izhodiščno plačo. Ker v nemški zakonodaji ni dodatka za ločeno življenje, tožnik v konkretnem primeru ni imel te možnosti izbire. Bistveni namen nadomestila za ločeno življenje je pokrivanje stroškov delavca povezanih z ločenim življenjem od svoje družine, ne glede na obliko, v kateri bi delodajalec delavcu to nadomestilo lahko izplačal. Zato meni, da je upravičen do enakopravne obravnave kot ostali davčni zavezanci, ki zaradi zaposlitve prebivajo ločeno od svoje družine in imajo nadomestilo izkazano kot posebno postavko na obračunu plače. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi. Namen zmanjšanja osnove za znesek nadomestila za ločeno življenje je, da se iz obdavčitve izvzame tisti del dohodka, ki ga je bil delavec primoran nameniti za dodatne stroške, ki so mu nastali v zvezi z delom. Ne pokriva pa to nadomestilo tistih dodatnih stroškov, ki so nastali izključno po volji delavcev. Res je, da se mora delavec z napotitvijo na delo v tujino strinjati, vendar pa je pri tem treba upoštevati pobudo delodajalca ter dejstvo, da delovno razmerje ostaja sklenjeno neprekinjeno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja zaradi nadomestila za ločeno življenje.

V skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in iz dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih določa vlada, ter nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada. Po določbi 8. člena Uredbe se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, do višine 334,00 € na mesec.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bil tožnik v letu 2009 zaposlen v Nemčiji pri nemškem delodajalcu, ter da se je po lastnih navedbah tedensko vračal domov k svoji družini. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča ne izkazujejo, da bi bil tožnik upravičen do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja iz naslova nadomestila za ločeno življenje. V zadevi namreč ni sporno, da delodajalec tožniku ni izplačeval nadomestila za ločeno življenje kot posebni dodatek zaradi zaposlitve izven kraja, kjer živi s svojo družino. Že po naravi stvari je pri dodatku za ločeno življenje mogoče govoriti o strošku v zvezi z delom, stroški pa morajo biti pri dohodku iz delovnega razmerja prikazani ločeno od plače. Zato je neupošteven tožbeni ugovor, da je lahko takšen dodatek vključen v višjo izhodiščno plačo, saj za potrebe davčnega postopka mora iti za strošek, ki je kot tak tudi izkazan. Prav tako po presoji sodišča tožena stranka pravilno razlaga določbo 8. člena Uredbe v zvezi z nadomestilom za ločeno življenje. Bistveno pri navedeni razlagi je, da delavec zaradi službenih potreb prebiva ločeno od svoje družine. Ker gre pri plačilu nadomestila za ločeno življenje za obveznost delodajalca, je torej logičen zaključek, da je do nadomestila upravičen tisti delavec, ki ga delodajalec zaradi službenih potreb napoti na delo v drug kraj. V obravnavani zadevi pa je nesporno, da se je tožnik zaposlil pri delodajalcu v Nemčiji, torej se je sam odločil, da bo prebival ločeno od svoje družine zaradi zaposlitve. Iz navedenega razloga je zato tudi neutemeljen tožnikov ugovor o neenakem obravnavanju z ostalimi davčnimi zavezanci, ki imajo nadomestilo za ločeno življenje izkazano kot ločeno postavko pri obračunu plače, saj ne gre za enake dejanske okoliščine.

Po vsem navedenem je sodišču presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).