Jedro

Tožnica v odgovoru, ki ga je sodišče prejelo 15. 10. 2020 (v elektronski obliki dan prej) ni podala navedb, s katerimi bi oporekala zaključkom sodišča v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Njene smiselno podane navedbe, da naj v času izdaje izpodbijane odločbe še ne bi bilo obstoječih razlogov za vložitev predmetne tožbe, pa ne vplivajo na presojo sodišča o nepravočasnosti predmetne tožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se ugodi prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči in se ji dodeli redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1574/2018, ter v postopku mediacije, od 1. 11. 2018 dalje (I. točka izreka). Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je določila odvetnika A.B. (II. točka izreka).

2. Tožnica je vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo kot tudi zoper drugo odločbo toženke, tj. Bpp 564/2020 z dne 19. 6. 2020. Sodišče je zato upoštevaje 35. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) postopek voden pod opr. št. I U 1130/2020 razdružilo, pri čemer je odločanje o tožbi oziroma tožbenem predlogu zoper izpodbijano odločbo začelo voditi pod v uvodu tega sklepa navedeno opravilno številko. Sodišče pripominja, da je tožnica v obeh obravnavanih zadevah oproščena plačila sodnih taks po 10. členu Zakona o sodnih taksah.

3. V tožbi v zvezi z izpodbijano odločbo navaja, da ji je bila kršena pravica do pravne informiranosti. Prav tako naj toženka še vedno ne bi upoštevala njenega predloga o razrešitvi odvetnika, ki ji je bil z izpodbijano odločbo dodeljen. Predlaga, naj sodišče vrne zadevo toženki v ponovno odločanje in jo pozove, da določi drugega odvetnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

5. Stranka z interesom, odvetnik A.B., na tožbo ni odgovoril. 6. Tožba je prepozna.

7. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z izpodbijano odločbo, za katero sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je bila tožnici vročena 23. 11. 2018, tožnica pa v tožbi tudi ne poda nobenih (morebitnih drugačnih) trditev v zvezi z dnevom prejema izpodbijane odločbe.

8. V obravnavanem primeru je tako 30 – dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 24. 11. 2018 in se je iztekel 24. 12. 2018. Torej je bil zadnji dan za vložitev tožbe 24. 12. 2019. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnica tožbo vložila priporočeno po pošti 7. 8. 2020. To pomeni, da je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej prepozno.

9. Sodišče je z navedeno ugotovitvijo seznanilo tožnico, in sicer z dopisom z dne 23. 9. 2020, v katerem jo je pozvalo, naj se opredeli do pravočasnosti vložitve predmetne tožbe. Tožnica v odgovoru, ki ga je sodišče prejelo 15. 10. 2020 (v elektronski obliki dan prej) ni podala navedb, s katerimi bi oporekala navedenim zaključkom sodišča v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Njene smiselno podane navedbe, da naj v času izdaje izpodbijane odločbe še ne bi bilo obstoječih razlogov za vložitev predmetne tožbe, pa ne vplivajo na presojo sodišča o nepravočasnosti predmetne tožbe.

10. Ker se je rok za vložitev tožbe (24. 12. 2018) iztekel pred vložitvijo tožbe (7. 8. 2020), je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez nadaljnjega obravnavanja kot prepozno zavrglo. Na pravočasnost tožbe mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.