Jedro

V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da vsaka stranka sama krije stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II.Tožnica je toženki v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 20,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), ter toženki naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 59,74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se po drugem odstavku 39. člena ZPP vtoževane obresti pri določitvi vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo. Sklicuje se na trditve iz vloge z dne 15. 5. 2024, da je posebnost tega primera, da je tožnici iz enega izmed naslovov (stimulacija) po prejemu tožbe izplačala več od zahtevanega (namesto 300,00 EUR je obračunala 424,41 EUR), pri plačilu je upoštevala 57,87 EUR nateklih zakonskih zamudnih obresti, česar ni mogoče upoštevati. Zavzema se za to, da se pri uspehu strank v postopku upošteva kvečjemu razlika med 334,33 EUR in 57,87 EUR, torej 306,46 EUR, posledično bi znašal tožničin uspeh 48,96 %, toženkin pa 51,04 %, oziroma da bi se toženkino višje obračunano stimulacijo od vtoževane upoštevalo tako, da se plačani znesek zmanjša za 124,41 (razlika med 424,41 EUR in 300,00 EUR), kot plačilo toženke tožnici po začetku postopka pa znesek 182,05 EUR (364,33 - 57,87 - 124,41), posledično bi bil tožničin končni uspeh 29 %, toženkin pa 71 %. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ji je tožnica dolžna plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 215,90 EUR in priglašene pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na splošno uveljavlja pritožba.

5.Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, odločitev o stroških postopka pa sprejelo na podlagi ugotovljenega uspeha strank v postopku (58 % tožnica, 42 % toženka). Toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje nepravilno naložilo, naj tožnici plača stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 59,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, a iz drugih razlogov od uveljavljanih.

6.V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank. Za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, v tej zadevi je odločilno, da je tožnica pred vložitvijo tožbe toženko pozivala k plačilu stimulacije, bonusa napak in razlike v nadomestilu plače, da ji je toženka njihovo plačilo obljubljala (korespondenca, listina A 5), sama pa od tožnice pred ugovorom pobota v odgovoru na tožbo ni zahtevala vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2023, da je tožnica po prejemu odgovora na tožbo soglašala s pobotom in terjatev toženke priznala ter najprej umaknila tožbeni zahtevek za s strani toženke plačani znesek, nato pa še za preostanek tožbenega zahtevka. Glede na navedene okoliščine, višino zneska, ki ga je tožnica prejela po vložitvi tožbe (364,33 EUR), ki je bila potrebna, znesek nastalih stroškov vsake od strank (373,32 EUR) in dejstvo, da se je tožnica nemudoma odzvala na pobotni ugovor in delno plačilo, nato pa po pozivu sodišča umaknila še preostali del tožbenega zahtevka, je življenjsko sprejemljivo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženkina pritožba je tako utemeljena v delu, da tožnici ni dolžna povrniti dela njenih stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano drugo točko izreka spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

7.Toženka pa se neutemeljeno zavzema za to, da bi ji glede na doseženi uspeh v postopku tožnica morala povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevanje deleža uspeha strank kot podlage za povrnitev stroškov v tej zadevi ni ustrezno, saj bi glede na v prejšnji točki izreka ugotovljene okoliščine privedlo do nepravične odločitve o stroških, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke le delno ugodilo (tako da tožnici ni dolžna povrniti stroškov, saj vsaka krijeta svoje stroške). Ker v zvezi s preostalim delom pritožbe niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v presežku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8.Toženka je s pritožbo uspela v deležu približno 20 %, zato ji mora tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154., 155. in 165. členom ZPP povrniti tak delež pritožbenih stroškov po Odvetniški tarifi (OT). Pritožbeno sodišče je toženki kot potrebne priznalo naslednje stroške: 10,88 EUR iz naslova sodne takse, za sestavo pritožbe po tar. št. 16 v povezavi s tar. št. 19 in 22 OT v višini 125 točk oziroma 75,00 EUR, materialne stroške po tretjem odstavku 12. člena OT v višini 2,5 točke oziroma 1,50 EUR ter 22-odstotni DDV v višini 17,05 EUR, skupaj 104,43 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožnica je glede na toženkin uspeh s pritožbo v roku 15 dni dolžna povrniti toženki 20,89 EUR stroškov, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.