Jedro

Posebni pogoj povrnitve škode v okviru izrečene pogojne obsodbe je mogoče izreči v roku, ki ni daljši od preizkusne dobe.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi okrožnega državnega tožilca - svetnika se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi A. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritih čekov po čl. 253/II in I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo enega leta ter posebnim pogojem, da oškodovancu I.V. plača 15.000,00 SIT v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, oškodovani B.C. d.d. pa znesek 462.273,70 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe. Obtoženi je bil nadalje, po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz člena 92/II točka 1-6 ZKP.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec - svetnik Okrožnega državnega tožilstva v Celju zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da obtožencu določi rok za izpolnitev dolžne obveznosti v okviru določene preizkusne dobe.

Ob odločanju o pritožbi je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Čeprav ima pritožnik prav, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da mora obtoženi A.Z. izpolniti dodatni, v okviru izrečene mu pogojne obsodbe naloženi pogoj povrnitve prizadejane škode B.C. d.d. v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe kršilo določilo člena 50/III KZ, katero jasno določa, da se navedeni rok določi v mejah preizkusne dobe, v danem primeru torej največ v roku enega le-ta, o njegovi pritožbi ni bilo mogoče odločati. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) je namreč pokazal, da je prvostopno sodišče ob razsoji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka člena 371 ZKP, kar po določilu člena 392/I ZKP narekuje njeno razveljavitev. Izrek preizkušane sodbe je namreč nerazumljiv pa tudi v nasprotju sam s seboj, obstoji pa tudi razkorak med njenimi razlogi in vsebino v spisu se nahajočih listin, ob tem, da tudi razlogi sami niso povsod jasni.

Obtoženemu Z. je bila izrečena pogojna obsodba s posebnim pogojem, da tam navedenima oškodovancema povrne prizadejano škodo, o kateri pa sodišče prve stopnje samo, kljub podanima zahtevkoma o njeni povrnitvi ni odločalo, pri čemer tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da tega morda ni storilo zato, ker bi njen zahtevek že temeljil na kakšni drugi pravnomočni sodbi ali izvršljivi poravnavi. Ob tem ne drži navedba v obrazložitvi, da je obtoženec zahtevka pripoznal, kar bi, če bi bilo res le olajšalo delo sodišču prve stopnje pri odločitvi o ugoditvi ali neugoditvi postavljenima zahtevkoma. Že zaradi povedanega je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv pa tudi v nasprotju sam s seboj ter listinskimi dokazi v spisu,kar pa žal ni edina takšna napaka v delu sodišča prve stopnje.

To je namreč v celoti spregledalo, da temelji zahtevek I.V. na škodi, katero je ta utrpel v zvezi s poravnavo 15.000,00 SIT B.C. d.d. v zvezi s čekom št. 4330060 izdanim P. - Trgovina v Š. dne 15. 2. 1996 s strani obtoženega in to brez kritja, kateri pa ni bil nikoli vnešen v obtožbo in sodišče prve stopnje obtoženega zanj tudi ni spoznalo za krivega ne v tem ne v kakšnem drugem postopku, vsaj kolikor je to doslej znano. Ni torej jasno, na kakšni osnovi je bila škoda, sicer prizadejana I.V., obtožencu naložena kot plačilo v navedeni posebni pogoj.

Zaradi povedanega je bilo torej potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti, ne da bi pritožbeno sodišče sploh moglo odločati o utemeljenosti navedb pritožnika. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa ga je opozoriti, da ne bo odveč večja pozornost pri izdelavi pisnega odpravka nove sodbe v primerjavi z izdelavo sedaj izpodbijane. Pri tej je namreč v izreku navedeno, da je obtoženec izdal na škodo B.C. d.d. 14 čekov brez kritja, naštetih pa je zgolj 13. Manjka tisti s številko 4330053, kateri pa je naveden v originalu sodbe na list. št. 59 pa še tam napačno s končno oznako 54, katera se pojavlja dvakrat. Prav zaradi tega je pritožbeno sodišče navedeno štelo zgolj kot pisno napako, katero bi bilo potrebno, če ne bi prišlo do razveljavitve zadeve, popraviti s posebnim sklepom.