19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 278/04 z dne 18. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 264/2001 z dne 5. 11. 2003 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 103/2000 z dne 16. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo spoznalo pritožnika za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) in mu izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi pritožnika in njegove zagovornice kot neutemeljeni, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikove zagovornice.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo in sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da sodbe temeljijo na dokazih, pridobljenih s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, in na dokazih, pridobljenih na podlagi tako pridobljenega dokaza. Policisti naj bi do denarja kot enega bistvenih dokazov prišli pri soobdolženem S. P. potem, ko naj bi že od samega začetka sumili trojico oseb za storitev določenega kaznivega dejanja. Zato naj denar ne bi bil najden pri izvajanju pooblastil policije iz drugega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ampak pri izvajanju osebne preiskave po drugem odstavku 214. člena ZKP in varnostnem pregledu po prvem odstavku 38. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/1998 in nasl. – ZPol). Policisti naj bi vedeli, da so brez sodnega naloga, in tudi domnevali, da ima S. P. v žepu denarnico, ne pa orožje, ki bi lahko opravičevalo varnostni pregled. Prav tako naj ne bi šlo za predmet, ki naj bi bil na prvi pogled inkriminatoren (po t. i. plain view doktrini). S. P. naj bi na poziv policista, naj pokaže, kaj ima v žepu, pokazal denarnico, zaradi česar naj bi brez ustreznega pravnega pouka izpovedal zoper sebe. V posledici pridobitve takega dokaza naj bi bilo najdeno mamilo. Pritožnik navaja, da sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Vrhovnega sodišča ZDA v okviru privilegija zoper samoobtožbo ne priznavata le personalnih dokazov (npr. ustne izjave), pač pa tudi materialne (npr. izročanje listin, denarja). Z izigranjem procesnih določb o osebni preiskavi in opustitvijo pouka pred pozivom na izročitev predmetov naj bi bile soobsojencu kršene pravice iz 35. in 36. člena Ustave in pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Pritožnik navaja, da so bili najdeni dokazi uporabljeni tudi zoper njega. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, razveljavi izpodbijane sodbe in vrne zadevo v novo sojenje.

B.

3.Kršitve ustavnih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve ustavnih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih temelji sodba. Pritožnik je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, vendar kršitev v zvezi s pridobitvijo dokazov v predkazenskem postopku, ki jih uveljavlja z ustavno pritožbo, ni uveljavljal. Prav tako ni predlagal izločitve dokazov, ki so po navedbah ustavne pritožbe sporni z vidika kršitve človekovih pravic ali kršitev določb kazenskega postopka. Ustavno sodišče se je zato pri obravnavi ustavne pritožbe omejilo le na tiste kršitve, ki bi lahko nastale v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

4.Ustavno sodišče glede na povedano lahko presoja le, ali je stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v izpodbijani sodbi v zvezi z dokazi, na katerih temelji pravnomočna sodba, nesprejemljivo z vidika kršitve z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in, ali je odločitev Vrhovnega sodišča tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo potrebno šteti za arbitrarno in samovoljno.

5.Po četrti alineji 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Po 35. členu Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, v 36. členu pa je zagotovljena nedotakljivost stanovanja.

6.Pritožnik kršitev pravice iz 35. člena Ustave utemeljuje s trditvijo o izigranosti zakonskih določb o osebni preiskavi in varnostnem pregledu. Pri tem izhaja le iz svojega stališča o osredotočenosti suma na določeno osebo. Pritožnik tudi ne navaja okoliščin, ki bi izkazovale izigranost, ki jo je mogoče v okviru obravnavane ustavne pritožbe razumeti kot policijsko prevaro ali zvijačo. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se je sodišče opredelilo do vprašanja, kdaj se je policijska preiskava osredotočila na določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja. Pri tem je reklo, da je bil sum do odkritja denarja še razpršen in se je šele po tem odkritju osredotočil na določeno osebo in določeno kaznivo dejanje ter da denar ni bil najden z izvajanjem ukrepa osebne preiskave in varnostnega pregleda. Zato pritožnik zgolj s stališčem, drugačnim od stališča Vrhovnega sodišča, kdaj je bil sum osredotočen, in ne da bi izkazal trditve o izigranosti zakonskih določb, ki bi bile relevantne kot policijska zvijača ali prevara, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve.

7.Pritožnik utemeljuje kršitev pravice iz četrte alineje 29. člena Ustave s sklicevanjem na četrti odstavek 148. člena ZKP, ki nalaga policiji dolžnost, da v primeru, ko zbira obvestila in ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila določeno kaznivo dejanje, to osebo med drugim pouči, da ni dolžna ničesar izjaviti, še preden začne od nje zbirati obvestila. Ker v času obravnavanega dejanja (27. 7. 2000, kot izhaja iz izpodbijane prvostopenjske sodbe) navedena določba četrtega odstavka 148. člena ZKP še ni veljala, saj jo je uveljavila šele novela ZKP (Uradni list RS, št. 56/03, ZKP – E) z dnem 13. 7. 2003 (uporablja pa se od 13. 7. 2004), se pritožnik na navedeno določbo ne more sklicevati pri utemeljevanju zatrjevane kršitve.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice iz 36. člena Ustave, ki jo utemeljuje z enakimi navedbami kot kršitev pravice iz 35. člena Ustave. Ker Ustava v 36. členu zagotavlja nedotakljivost stanovanja, do posega v to pravico, glede na to, da preiskava stanovanja ali drugih tujih prostorov ni bila opravljena, ni moglo priti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer