Jedro

Stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, navkljub identičnemu poimenovanju, v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje - med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo.

Edini neposredni obremenilni dokaz prestavlja oškodovančeva izpoved. Posledično taka presoja utemeljenosti suma neizogibno terja tehtanje izpovedi oškodovanca na eni strani ter vseh drugih dokazov na drugi strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornikov obdolženih ter 100,00 EUR sodne takse kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoroma zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. ter odločilo, da se obtožba oškodovanca kot tožilca C. C. na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sklep se je v celoti pritožil oškodovanec kot tožilec po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Poudarja, da sta oba obdolžena zavestno dala oškodovancu v podpis pogodbo, s katero naj bi potrdil prejem dela kupnine v gotovini, čeprav sta oba vedela, da mu gotovina ni bila izročena. Standard utemeljenega suma vzpostavlja na podlagi oškodovančeve izpovedbe in njegovega mizernega življenja po domnevnem prejemu gotovine, kar naj bi potrdili priči D. D. in E. E. Graja, da je senat pri presoji ugovora zoper obtožnico, oškodovančevo izpoved ocenjeval po načelu proste presoje dokazov. Kritično se opredeli tudi do sodbe višjega civilnega sodišča, pri čemer izpostavi neskladje med izpovedbama priče F. F. v civilnem ter predmetnem kazenskem postopku. Predlaga, naj se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovora zoper obtožbo zavrneta, obtožba oškodovanca kot tožilca dopusti in se postopek nadaljuje, oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zagovorniki obdolženega A. A. v odgovoru na pritožbo pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje, zavračajo navedbo oškodovanca kot tožilca o prosti presoji dokazov ter izpostavijo, da priči D. D. in E. E. v pretežnem delu nista izpovedali v korist oškodovančevim stališčem. Predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, izpodbijani sklep pa pusti v veljavi.

4. Zagovorniki obdolženega B .B. v odgovoru na pritožbo pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje, saj oškodovanec ni ponudil nobenega drugega dokaza kot svoje izpovedi, drugi dokazi, vključno izpovedi prič D. D. in E. E., pa obstoja utemeljenega suma ne potrjujejo. Izpostavljajo pomen pobotnice, dane z oškodovančevim podpisom pogodbe. Predlagajo, naj višje sodišče pritožbo zavrne ter naloži oškodovancu kot tožilcu povrnitev stroškov obdolženca.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da je predmet preizkusa obtožnega akta sodna kontrola primernosti zadeve za nadaljnje obravnavanje na glavni obravnavi. Kazenska obtožba, ki je frivolna, šikanozna oziroma kako drugače neutemeljena (lahko) kljub temu moralno stigmatizira obdolženca, poleg tega pa utegne upoštevaje 22. člen ZKP povzročiti tudi druge pravne posledice za njegov obči državljanski status1. Naloga sodišča v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta je tako nedopustiti tiste obtožbe (in posledično ustaviti kazenski postopek), ki ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev oziroma povedano z nasprotnega gledišča – nedopustiti obtožbe, ki ustreza kateremu izmed kriterijev iz prvega odstavka 277. člena ZKP. Eden izmed njih je tudi neobstoj zadostnih dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka navedene določbe).

7. Dokazni standard utemeljenega suma, kot eden izmed zakonskih pogojev za prehod iz faze obtoževanja v fazo glavne obravnave, v ZKP sicer ni podrobneje urejen, ga je pa mogoče opredeliti kot stopnjo verjetnosti, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje. Ni odveč opozoriti, da se obstoj tako poimenovanega dokaznega standarda zahteva že za uvedbo kazenskega postopka – za začetek sodne preiskave (primerjaj prvi odstavek 167. člena ZKP), vendar je ob tem treba pojasniti, da stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, navkljub identičnemu poimenovanju, v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe, upoštevaje sistemsko zasnovo našega kazenskega postopka, ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje2 – med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo3. 8. Obstoj navedenega dokaznega standarda izvenobravnavni senat presoja na podlagi v preiskavi zbranega gradiva. Drži pritožbena navedba, da ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi. Pri tem pa je treba poudariti, da se na glavni obravnavi zaradi potrebe odločanja o sami obtožbi ugotavlja obstoj vsakega posameznega pravno odločilnega dejstva s stopnjo gotovosti, v predmetni fazi pa se presoja (le) obstoj suma izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je treba ugotoviti s prej opredeljeno stopnjo verjetnosti. To sicer predstavlja nekoliko manj rigorozno presojo, kar pa nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

9. Po presoji pritožbenega senata je zunajobravnavni senat v predmetni zadevi glede presoje dokazov ostal znotraj dopustnih meja. V točkah 8 - 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa so obširno povzete ugotovitve iz preiskave, iz točk 17 - 25 pa izhaja logična sinteza obravnavanega ter sklep, da obstoj utemeljenega suma ni prodan. Pri tem se senat ni opredeljeval do obstoja posameznih dejstev, kakor tudi ni opravljal presoje verodostojnosti posamezne priče oziroma obdolžencev. V zvezi s tem je treba poudariti, da edini neposredni obremenilni dokaz predstavlja oškodovančeva izpoved. To pomeni, da bi bilo obstoj utemeljenega suma mogoče vzpostaviti zgolj in izključno na podlagi verjetnosti te izpovedi. Posledično tako presoja utemeljenosti suma neizogibno terja tehtanje izpovedi oškodovanca na eni strani ter vseh drugih dokazov na drugi strani – vključno s pomenom njegovega podpisa na pogodbi, pobotnice, zemljiškoknjižnega dovolila, izpovedi drugih prič kot tudi izvedenskega mnenja o avtorju spornega podpisa. Izvenobravnavni senat je po obravnavi vsega navedenega s podrobno obrazložitvijo razlogov, katerim se pritožbeni senat v celoti pridružuje, utemeljeno presodil, da ob upoštevanju celotnega zbranega dokaznega gradiva, tako oškodovančeve izpovedi kot tudi vseh drugih dokazov, ni podana zgoraj opredeljena stopnja verjetnosti, da sta obdolžena izvršila očitano jima kaznivo dejanje oziroma obstaja celo večja verjetnost, da očitanega kaznivega dejanja nista izvršila.

10. Ni razumljiva pritožbena navedba o nerelevantnosti oškodovančeve izjave, da se je v zvezi s sklepanjem pogodbe pogovarjal zgolj z A. A. oziroma kasneje z F. F., saj naj bi v predmetni zadevi šlo za to, da sta tako A. A., kot tudi v pogodbi navedeni B. B., zavestno dala oškodovancu v podpis pogodbo, s katero naj bi potrdil prejem znatnega dela kupnine v gotovini, čeprav sta oba vedela, da mu gotovina ni bila izročena. V točkah 5 in 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa so namreč koncizno in pravilno povzete oškodovančeve navedbe z dne 30. 11. 2016 (l. št. 111 - 114, 116, 119, 123 - 125 in 128), iz katerih jasno izhaja, da naj bi za celotnim poslom stal A. A., da je bil tudi on tisti, ki je obljubljal plačilo kupnine, zamenjal ključavnico na vratih in plačeval hipotekarni kredit, pri čemer naj B. B. o tej pogodbi ne bi vedel nič oziroma naj bi bil zgolj naveden kot kupec, ki je nato pridobil stanovanje. Iz navedenega bi bilo mogoče sklepati, da obdolženi B. B. glede na zatrjevano pasivno vlogo, nezavedanje posla in drugih okoliščin v zvezi z njim posledično tudi ne bi mogel izvršiti zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot se mu to očita po obtožbi. Ta izjava, ki očitno ne podpira obtožbenega očitka, je tako bistvenega pomena zaradi že prej omenjenega vidika, da predstavlja edini obremenilni dokaz v predmetni zadevi prav oškodovančeva izpoved. V kolikor pritožnik meni nasprotno, da v spisu obstaja dejanska podlaga za obtožbeni očitek zoper B. B., pa bi to moral v pritožbi obrazložiti, česar ni storil. Zgolj pavšalna pojasnila v smislu, za kaj naj bi v zadevi dejansko šlo, ne zadoščajo.

11. Nadalje kazensko sodišče skladno z drugim odstavkom 23. člena ZKP ni vezano na odločbe civilnega sodišča, zato je pritožbena graja civilne sodbe višjega sodišča v tej zadevi brezpredmetna. Pa tudi sicer izvenobravnavni senat izpodbijanega sklepa ni oprl na odločbo civilnega sodišča, temveč je na tej podlagi le obrazložil pravno naravo predmetne pogodbe v smislu pobotnice, ki sicer predstavlja institut civilnega prava.

12. Prav tako izpostavljanje izpovedbe priče F. F., da ni bil prisoten pri denarnih transakcijah v zneskih 10.000,00 EUR in 36.407,00 EUR pritožbenega senata ne prepriča. Ta pritožbena navedba je netočna – iz točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa res izhaja, da je ta priča povedala, da ni bila prisotna pri izročitvi kupnine, vendar pa je obenem povedala tudi, da je bila prisotna, ko so si menjavali nek denar, pri čemer ni mogla potrditi plačila navedenih zneskov. Navedeno pa tudi sicer ne omaje prepričanja pritožbenega senata v pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je bila verjetnost izvršitve kaznivega dejanja izključena predvsem na podlagi drugih dokazov kot obrazloženo zgoraj.

13. Zatrjevano slabo premoženjsko stanje oškodovanca tudi po presoji pritožbenega senata ne pripomore k vzpostavitvi utemeljenega suma. V zvezi s tem je treba upoštevati, da je bil oškodovanec močno zadolžen tako pred prodajo stanovanja, kot očitno tudi po njej in to kljub poplačilu celotnega dolga banki X v višini 71.102,00 EUR s strani obdolžencev, saj je bil nad njim nato začet postopek osebnega stečaja, kar izpostavi tudi v pritožbi. Pritožnik glede argumenta slabega premoženjskega stanja, ob dejstvu svoje prezadolženosti, namreč ne upošteva po mnenju pritožbenega senata relevantne časovne oddaljenosti približno dveh let od sklenitve pogodbe in domnevnega nastanka takega stanja. Neplačilo dela kupnine bi hipotetično sicer lahko privedlo do zatrjevanega stanja, vendar pa nastanka te posledice že na splošno pojmovni ravni, še posebej pa ob upoštevanju okoliščin prezadolženosti v konkretnem primeru, ni mogoče pripisati izključno neplačilu kupnine, kakor to skuša prikazati pritožnik. Domnevno slabo premoženjsko stanje, nastalo dve leti po sklenitvi sporne pogodbe, po prepričanju pritožbenega senata tako ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Poleg tega ne gre prezreti izpovedb prič D. D. in E. E., ki sta izrazila določen dvom o oškodovančevem domnevno izjemno slabem premoženjskem stanju. Iz njunih izpovedb izhaja, da naj bi oškodovanec denar imel, saj naj bi prejemal dobro pokojnino, cele dneve naj bi delal, prav tako naj bi 25.000,00 EUR prejel iz naslova denacionalizacije, oba pa naj bi mu ob tem še dodatno dajala denar. Glede na vse navedeno pritožbeni senat ocenjuje, da tudi če bi zatrjevano neugodno finančno stanje bilo izkazano, le-to ne bi bilo v nujni posledično-vzročni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, ter tako na tej podlagi tudi ne bi bilo mogoče sklepati o utemeljenosti suma.

14. Pritožnik tudi glede domnevne grožnje oškodovancu s strani obdolženega A. A. (ki sicer utegne biti predmet drugega kazenskega postopka) ne ponudi prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da motiv zanjo predstavlja prav očitano neplačilo kupnine.

15. Po prepričanju pritožbenega senata so bile pritožniku v predmetni zadevi zagotovljene vse pravice, ki mu skladno z ZKP pripadajo kot subsidiarnemu tožilcu: trikrat je bil zaslišan (dne 30. 11. 2016, 1. 2. 2017 in 18. 10. 2019), omogočeno mu je bilo podajanje tudi drugih dokaznih predlogov – zaslišanje prič in predložitev listin, katerim je preiskovalna sodnica sledila in predlagane priče zaslišala ter vpogledala listinsko dokumentacijo, navedeno pa je pri svojem odločanju o ugovorih zoper obtožnico zagovornikov obdolženih upošteval tudi izvenobravnavni senat ( točka 6 obrazložitve). Tako je mogoče zaključiti, da iz vsega navedenega dokaznega gradiva ne izhaja utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitano jima kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, kot se jima očita po obtožbi in je tako pravilen in zakonit sklep o ugoditvi ugovoroma zagovornikov obdolžencev ter nedopustitvi obtožbe in ustaviti kazenskega postopka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Skladno z vsem navedenim, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornikov obdolženih ter sodno takso v višini 100,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 Sklep Ustavnega sodišča Up-56/96 z dne 2. 7. 1996. 2 Tako tudi Sklep Ustavnega sodišča Up-34/96 z dne 19. 6. 1996. 3 Dokazni standard utemeljenega suma se pogosto prikazuje kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja večjo od 50%, pri čemer bi tako dokazni standard za preizkus obtožbe lahko postavili na stopnjo verjetnosti 75%. Ob tem mora biti seveda jasno, da navedeno predstavlja zgolj grobo oceno, saj te presoje ni mogoče aritmetično natančno opredeliti.