Jedro

Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-2/2015-4 (MCS) z dne 22. 9. 2015. Z njo je ministrstvo ugodilo pritožbi Slovenskega državnega holdinga, d. d., odpravilo sklep Upravne enote Ptuj št. 351-1312/2014-10 (04058) z dne 5. 3. 2015 in zavrnilo revidentkin predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Ptuj št. D363-1/2003-30 (04058) z dne 31. 3. 2014. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podan uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je pravna naslednica vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Ker je bil vlagatelj zahteve v času izdaje odločbe o denacionalizaciji še živ in ker je predmet obnove lahko le odločba, s katero je bilo odločeno o upravni stvari, tožnica ne more iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlagati obnove postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka podržavljeno premoženje ne bo vrnjeno. Odločitev sodišča ima zanjo tudi finančne posledice, ki nesporno presegajo denarni znesek v višini 20.000,00 EUR.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Revizija ne izpolnjuje vrednostnega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti obnove, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 166/2015 z dne 21. 5. 2015, X Ips 228/2014 z dne 3. 7. 2014, X Ips 130/2013 z dne 5. 2. 2014). Enako velja glede pravice do vračila premoženja v naravi (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 potrdilo tudi Ustavno sodišče. 7. Tudi pogoji za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Po tej določbi je revizija dovoljena le, če ima izpodbijana odločitev hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidentka zelo hudih posledic ni izkazala zgolj s trditvijo, da ji podržavljeno premoženje ne bo vrnjeno.

8. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izpolnjena, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).