Jedro

Tožnikov zahtevek je obogatitvene narave. Iz naslova vlaganj v nepremičnino tožencev uveljavlja plačilo za povečanje vrednosti njihove nepremičnine. Pravilna uporaba 210. člena ZOR narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju, kar pomeni, da je tožnikov verzijski zahtevek lahko utemeljen le v delu, v katerem povečanje vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj presega njegovo korist od souporabe te nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožnika in prve toženke vrednost vlaganj v podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu ..., v znesku 21.000,00 EUR ter da znašata njuna deleža na tem premoženju za tožnika 3/5, za prvo toženko pa 2/5 (I. točka izreka). Prvo sodišče je naložilo tožencem, da plačajo tožniku določene zneske, in sicer prva toženka 2.100,00 EUR, drugi toženec in tretja toženka pa vsak 5.250,00 EUR, vse to z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2010 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Tožencem je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, in sicer prvi toženki v znesku 154,80 EUR,f drugemu tožencu in tretji toženki pa vsakemu v znesku 387,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, in sicer glede višine terjatve ter glede višine ugotovljenih deležev na skupnem premoženju, in stroškovni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da izvedenec ni ugotovil prispevka v izgradnji zunanjega stopnišča pri povečanju vrednosti nepremičnine, čeprav je bila takšna trditev dokazana. Izvedenec je sam zaključil, da tožnik in prva toženka nista izvedla tega vlaganja. Sodišče ni naredilo dokazne ocene o tem, kdaj in kdo je ta vlaganja izvršil. Nepravilna je ocena prvega sodišča o višini deležev tožnika in prve toženke na izvedenih vlaganjih. Zakonca sta imela v letu 2001 na voljo le prejeto odškodnino tožnika in kredit. Odškodnina je predstavljala 74 % celotnega zneska, tožnik pa je skupaj s prvo toženko odplačal tudi kredit, ki predstavlja 26 % celotnega zneska. Zahtevani delež v višini 80 % je tako realen. Pravno relevantna dejstva je sodišče pravilno povzelo, vendar jih je zmotno upoštevalo. Zmotna je ugotovitev, da je oče prve toženke kljub nizki pokojnini prispeval k vrednosti investicije v višini 10 %. Sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi bila očetova pomoč dana samo prvi toženki. Sodna praksa je enotna, da je takšna pomoč v korist obeh zakoncev, saj se pomaga družini, da si uredi stanovanjsko vprašanje. Te domneve prva toženka ni uspela izpodbiti. Tudi iz izpovedi prve toženke izhaja, da je šlo lahko le za pomoč celi družini. Že višina očetove pokojnine govori proti temu, da bi bil sposoben financirati vlaganja. Oče prve toženke ni odobraval njene zveze s tožnikom, zato ni logično, da bi financiral skupno investicijo. Priči A. A. in B. B. sta o dejstvu očetove pomoči izpovedovali neprepričljivo. Prejem finančne pomoči izpodbija tudi dejstvo, da sta tožnik in prva toženka začela graditi šele po prejemu odškodnine ter da sta morala najeti tudi kredit. 3. Prva in tretja toženka vlagata skupno pritožbo iz vseh treh razlogov po 338. členu ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugotovi enaka deleža tožnika in prve toženke ter da ugotovi tudi obstoj terjatev tožencev iz naslova njihovih pobotnih ugovorov, nato pa izvede pobot in zavrne tožbeni zahtevek. Navajata, da je napačna odločitev sodišča o višini deležev tožnika in prve toženke na skupnem premoženju. Tožnik ni izkazal, da bi se odškodnina dejansko porabila za dela v mansardi. Na tožnikovem bančnem računu ni izkazan prejem odškodnine. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil za dela v podstrešju porabljen tudi kredit v višini 1.208.000,00 SIT, ki pa je bil najet in odplačan v času zakonske zveze tožnika in prve toženke, zato ga je treba šteti v korist obeh. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče štelo kredit zgolj v tožnikovo korist, kar je napačno. Sodišče ni upoštevalo, da je pri vseh delih pomagal tudi drugi toženec. Njegovo delo bi bilo treba šteti v korist prve toženke, o čemer sodba nima razlogov. Premalo je upoštevano dejstvo, da je imela prva toženka večjo plačo od tožnika. Sodišče je napačno priznalo tožniku zamudne obresti od prisojenih vlaganj od dneva vložitve tožbe dalje, saj bi mu šle zamudne obresti šele od izdaje sodbe dalje. Tožnik je uporabljal podstrešno stanovanje do septembra 2012, ko se je odselil. Toženci so uveljavljali v pobot več svojih terjatev, ki jih je prvo sodišče zavrnilo. Stališče prvega sodišča glede uporabnine ni pravilno. Toženci nimajo do tožnika po razvezi zakonske zveze s prvo toženko nobene naravne obveznosti ali moralne dolžnosti. Z razvezo zakonske zveze je odpadla podlaga, zato je po tretjem odstavku 190. člena OZ nastala tudi obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti. Tožnik je stanoval v podstrešnem stanovanju le zato, ker je bil zakonec prve toženke. Tožnik je dolžan povrniti tožencem kot solastnikom uporabnino za čas bivanja v stanovanju. Tudi preostali pobotni ugovori so bili utemeljeni. Prvi toženki so ostali neodplačani krediti in negativni saldo na bančnem računu, tožnik pa je po prenehanju njune skupnosti prodal avtomobile, ki so bili skupno premoženje, in zadržal kupnino. Napačno je stališče prvega sodišča, da bi morala prva toženka vložiti nasprotno tožbo v zvezi s temi ugovori. Za pobot terjatev so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Napačna je odločitev o pravdnih stroških.

4. Drugi toženec in tretja toženka v skupni pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da je tožena stranka podala ugovor pasivne legitimacije iz razloga, ker so bila vlaganja opravljena v točno določen del nepremičnine, ki je bila po dogovoru toženih strank že razdeljena. Smiselno je šlo za vzpostavitev etažne lastnine. Drugi toženec in tretja toženka nista bila pasivno legitimirana. Tožnikov obligacijskopravni zahtevek je tudi zastaral. Prvo sodišče pri tem ne bi smelo uporabiti določb 48. člena SPZ. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež prve toženke pa 40 %. Sodišče ni pojasnilo, kakšna sta bila njuna prispevka v celotnem obdobju njune skupnosti, zato se odločitve prvega sodišča ne da preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

5. Drugi toženec in tretja toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Tožnik in prva toženka nista odgovorila na vročene pritožbe.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Toženci so v postopku pred prvim sodiščem zatrjevali, da na njihovi strani ni obogatitve zaradi tožnikovih vlaganj v njihovo nepremičnino, ker jo je tožnik 19 let brezplačno souporabljal za bivanje, s čimer je imel korist, ki presega povečanje vrednosti nepremičnine zaradi njegovih vlaganj. Na račun te tožnikove koristi so toženci uveljavljali „pobotni ugovor“ zoper vtoževano terjatev, pri čemer so svojo terjatev opredelili kot „uporabnino“. Prvo sodišče je štelo, da so ugovori tožencev neutemeljeni na podlagi 213. člena ZOR (sedaj 192. člen OZ), zato je zavzelo stališče, da „v pobot uveljavljana terjatev“ iz naslova tožnikove koristi od brezplačne souporabe nepremičnine ni utemeljena.

8. Tožena stranka v pritožbi graja odločitev prvega sodišča o „zavrnitvi pobotnega ugovora iz naslova uporabnine“. Iz njenih trditev izhaja, da je odločitev prvega sodišča v tem delu nepravilna, ker ni podlage za uporabo 192. člena OZ (213. člena ZOR), ker je z razvezo zakonske zveze tožnika in prve toženke na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ nastala obveznost nadomestitve vrednosti, ki je v tem, da je tožnik brezplačno bival v stanovanju in je zato dolžan povrniti tožencem „uporabnino“. Smiselno tožena stranka trdi, da bi moralo prvo sodišče upoštevati korist, ki jo je tožnik imel od brezplačnega bivanja v njihovi nepremičnini.

9. V tem delu je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi uporaba 192. člena OZ (213. člen ZOR) ne pride v poštev. Tožnikov zahtevek je obogatitvene narave. Iz naslova vlaganj v nepremičnino tožencev uveljavlja plačilo za povečanje vrednosti njihove nepremičnine. Pravilna uporaba 190. člena OZ (prej 210. člen ZOR) narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju, kar pomeni, da je tožnikov verzijski zahtevek lahko utemeljen le v delu, v katerem povečanje vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj presega njegovo korist od souporabe te nepremičnine. To tudi pomeni, da ta korist ne predstavlja samostojne terjatve, ki bi bila predmet pobotnega ugovora tožencev in mora prvo sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede na ustrezno trditveno gradivo tožencev ugotoviti višino te koristi ter jo poračunati z ugotovljenim povečanjem vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. V materialnopravnem pogledu lahko predstavlja tožnikovo prikrajšanje le morebitna pozitivna razlika med povečano vrednostjo nepremičnine zaradi vlaganj in njegovo koristjo od njene souporabe (primerjaj II Ips 711/2005, III Cp 681/2014).

10. Glede na to je bilo treba razveljaviti sodbo prvega sodišča in mu vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Prvo sodišče bo moralo ugotoviti tudi vrednost tožnikove koristi od brezplačne souporabe nepremičnine tožene stranke. V zvezi z ugotavljanjem povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tožnik utemeljeno graja, da je prvo sodišče prepustilo sodnemu izvedencu, da ugotavlja dejanske okoliščine v zvezi z obsegom vlaganj. Tožnik je trdil, da je bilo v sklopu vlaganj v letu 2001 narejeno tudi zunanje stopnišče z leseno ograjo na stopnišču ter na balkonu in verandi (oziroma na terasi, kot to označi sodni izvedenec). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da je bilo v sklopu teh vlaganj res narejeno tudi zunanje stopnišče z ograjo. V svojih izpovedbah sta tožnik in prva toženka enotno izpovedala, da je bilo v okviru vlaganj narejeno tudi zunanje stopnišče, o izdelavi zunanjega stopnišča v času vlaganj leta 2001 pa je izpovedal tudi C. C. Prvo sodišče bo zato moralo razčistiti, za koliko je bila povečana vrednost nepremičnine zaradi izgradnje zunanjega stopnišča in postavitve ograje na stopnišču in na terasi.

11. V okviru ugotavljanja prispevkov tožnika in prve toženke k pridobitvi skupnega premoženja in njunih deležev na njem pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnik pretežni del odškodnine za poškodbo pri delu vložil v ureditev podstrešnega stanovanja. Glede kredita v znesku 1.208.000,00 SIT iz razlogov izpodbijane sodbe res izhaja, kot da je prvo sodišče ta sredstva upoštevalo kot tožnikovo premoženje, kar je napačno, saj je bil kredit pridobljen v času zakonske zveze in so ta sredstva zato predstavljala skupno premoženje tožnika in prve toženke. Pomoč očeta prvi toženki je glede na izvedene dokaze res vprašljiva, razen tega pa sodba nima razlogov, zakaj šteje, da naj bi bila ta pomoč dana le prvi toženki. Načeloma so darila oziroma prispevek staršev enega partnerja namenjena obema zakoncema, dokler se ne dokaže nasprotno. Ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni stvar matematičnega izračuna zgolj na podlagi vloženih sredstev v prenovo mansardnega stanovanja, ampak je treba upoštevati vse oblike prispevkov zakoncev iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR in celoten obseg skupnega premoženja, ne glede na to, ali je slednje zajeto s tožbenim zahtevkom v celoti ali le delno. Tožena stranka ni zatrjevala, da je pri delih v mansardi sodeloval tudi drugi toženec in da je šlo pri tem za njegovo pomoč zgolj prvi toženki, zato gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, da je imela prva toženka nekoliko večjo plačo od tožnika, ni relevantna tudi zato, ker so bile njene potrebe zaradi šolanja ob delu večje od tožnikovih.

12. Ugovor zastaranja tožnikovega zahtevka ni utemeljen, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče. Pogoj za zapadlost tožnikovega zahtevka po 190. členu OZ je bil prehod koristi od vlaganj na tožence, do česar je prišlo šele ob tožnikovi izselitvi iz stanovanja v letu 2012. To je veljalo že v času veljavnosti ustreznih določb ZOR in pozneje OZ o neupravičeni pridobitvi, torej že pred uveljavitvijo SPZ.

13. Ugovor pasivne legitimacije je bil neutemeljen, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče. Ne glede na to se prvemu sodišču niti ne bi bilo treba ukvarjati s presojo trditev tožencev, da je bila hiša razdeljena in da se je vlagalo le v posamezni, točno določen del hiše, saj je tožena stranka te trditve podala prepozno, po koncu prvega naroka za glavno obravnavo.

14. Tožena stranka ima prav, da zakonske zamudne obresti ne morejo teči že od vložitve tožbe. Tožnik bi bil upravičen do njih (če bo uspel v sporu) le od tedaj, ko je izgubil soposest na mansardnem stanovanju, saj je šele ob njegovi izselitvi lahko prišlo do prehoda koristi in zapadlosti terjatve.

15. Prvo sodišče je zavzelo napačno stališče, da bi morala prva toženka uveljavljati svoje zahtevke, ki so predmet njenega pobotnega ugovora, z nasprotno tožbo. V sporu o ugotovitvi obsega in deležev zakoncev na skupnem premoženju ni potrebno, da je s tožbo zajeto celotno skupno premoženje. Ne glede na to mora sodišče (upoštevajoč trditveno podlago strank) ugotoviti, katero premoženje sta zakonca pridobila kot skupno in kakšna sta njuna deleža na skupnem premoženju, upoštevajoč njun celoten prispevek k pridobitvi vsega skupnega premoženja z vidika vseh okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Prva toženka je lahko uveljavljala svoje zahtevke v zvezi s skupnim premoženjem tudi v obliki pobotnega ugovora zoper tožnikovo terjatev.

16. Prvo sodišče bo zato moralo v novem postopku odločiti tudi o pobotnem ugovoru prve toženke. Če bo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, bo v tem obsegu moralo odločiti tudi o (ne)obstoju terjatev prve toženke, uveljavljanih s pobotnim ugovorom. O tem bo moralo odločiti v izreku, saj postane odločba o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP), zato je napačno stališče prvega sodišča v 26. točki obrazložitve. Pri tem bo moralo prvo sodišče presoditi, ali je pobotni ugovor sklepčen (prva toženka uveljavlja s pobotnim ugovorom tri terjatve, in sicer v zvezi s prodanima osebnima voziloma, dvema kreditoma in negativnim stanjem na njenem bančnem računu), upoštevajoč pravočasnost trditev prve toženke. Nesklepčnost ugovora glede posameznih terjatev je tožnik zatrjeval še pred koncem prvega naroka.

17. Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo tudi v stroškovnem delu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).