Jedro

113. člen ZDR določa le relativno in ne absolutno varstvo pred odpovedjo za predstavnike delavcev. Tako delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članom sveta delavcev ali sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Za presojo, ali je delodajalec za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu potreboval soglasje sveta delavcev oziroma sindikata, je odločilno vprašanje, ali je bila delavcu ponujena ustrezna zaposlitev. V kolikor je bila ponujena zaposlitev ustrezna, delodajalec ni potreboval soglasja, sicer pa ga je.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, po kateri pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali 1.7.2000 za delovno mesto "samostojnega vzdrževalca elektro in strojnih naprav - samostojnega specialista" ostane v veljavi do preteka paricijskega roka iz sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v tej delovno pravni zadevi in po kateri je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Zoper takšen sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe sploh ni bil sposoben obravnavanja, saj ni vseboval nobenih navedb, po katerih bi se lahko presojali pogoji za izdajo začasne odredbe. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tisti del izdane začasne odredbe, s katerim se toženi stranki nalaga, da tožnika pozove nazaj na delo, naj bi bil izven predmeta delovnega spora, saj nima zveze s terjatvijo. Z izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi pogodbo o zaposlitvi v drugačni vsebini kot se je glasila. Sodišče je iz začasne odredbe izpustilo "polprofesionalnega predstavnika sveta delavcev", čeprav je bilo obveščeno, da je bila pogodba za polovični delovni čas sklenjena za delovno mesto samostojnega vzdrževalca elektro in strojnih naprav - vzdrževalca specialista, za polovični delovni čas pa za delo polprofesionalnega predstavnika sveta delavcev. Zaradi navedenega tožena stranka ne ve, na katero delo je treba tožnika pozvati, za kakšen delovni čas in katere so vse pravice iz delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ki mu jih je treba priznati. Sodišče prve stopnje je z izdano začasno odredbo dejansko ugodilo 3. točki tožbenega zahtevka. Tak tožnikov zahtevek ni niti verjetno izkazan, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati skozi začasno odredbo. Nerazumljivo naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da "gre za elemente samovolje pri toženi stranki, saj okoliščine dejanskega opravljanja dela tožnika in varovalni elementi dokazujejo, da je tožnik varovana kategorija delavcev". Toženi stranki ni jasno, kako naj bi nesporna okoliščina, da je tožnik kot sindikalni zaupnik spadal v kategorijo takoimenovanih varovanih delavcev pomenila samovoljo tožene stranke. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na določbe 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), saj tožena stranka ni prejela nasprotovanja sindikata, poravnalna pogajanja, ki so tekla med strankama konec aprila in v maju 2004, pa nimajo nobene zveze s tem sporom. Tožena stranka tudi ne vidi, v čem naj bi bila njena samovolja, če sindikat ni dal soglasja po 113. členu ZDR oziroma če sinidikat meni, da je bil postopek sprejema sprememb in dopolnitev akta o organizaciji in sistemizaciji nezakonit. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo verjetno izkazano, da naj bi bilo ponujeno delovno mesto neustrezno, zaradi česar bi bila, v skladu s 113. členom ZDR, odklonitev soglasja sindikata ovira za odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo okoliščine v zvezi z nenadomestljivo škodo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Pritožba je utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je predlagano začasno odredbo potrebno presojati po določbah 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002) in da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, vendar v nadaljevanju z ničemer ni obrazložilo, da terjatev šteje za verjetno izkazano. Zaradi navedenega izpodbijanega sklepa sploh ni možno preizkusiti in ga je potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Tožena stranka utemeljeno opozarja na nejasnost predlagane začasne odredbe in nasprotje med izdano začasno odredbo in vsebino pogodbe o zaposlitvi, na katero se začasna odredba sicer sklicuje. Tako v resnici ni jasno, ali je sodišče z izdano začasno odredbo spremenilo vsebino pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč z izdano začasno odredbo obdržalo v veljavi pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili za delovno mesto samostojnega vzdrževalca elektro in strojnih naprav - vzdrževalca specialista, vendar se pogodba na to delovno mesto nanaša samo v polovičnem obsegu, v polovičnem obsegu pa se nanaša na polprofesionalno opravljanje funkcije predstavnika (pravilno predsednika sveta delacev tožene stranke). Na podlagi izdane začasne odredbe tožena stranka v resnici ne ve, na katero delovno mesto mora tožnika pozvati. Pritožba utemeljeno opozarja na nejasnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da gre za elemente samovolje, ker okoliščine dejanskega stanja opravljenega dela tožnika in varovalni elementi dokazujejo, da je tožnik varovana kategorija delavcev. Zaradi navedenega je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. V kolikor sodišče prve stopnje šteje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, ki ga na podlagi 113. člena ZDR uživajo predstavniki delavcev, pa je potrebno pojasniti, da ta določa le relativno in ne absolutno varstvo pred odpovedjo za predstavnike delavcev. Tako delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev ali sindikalnemu zaupniku (tožnik je bil oboje), brez soglasja sindikata, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Tožniku je bila hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi, zato je za presojo, ali je tožena stranka za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku potrebovala soglasje sveta delavcev oziroma sindikata, odločilno vprašanje, ali je tožniku bila ponujena ustrezna zaposlitev. V kolikor je bila ponujena zaposlitev ustrezna, tožena stranka ni potrebovala soglasja, sicer pa ga je. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je delavec imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (90. člen ZDR). Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi ponujena ustrezna zaposlitev, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti niti v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev 113. člena ZDR. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede uporabe določb 85. člena ZDR o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj se te določbe nanašajo le na redno odpoved iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zaradi navedenega so nebistvene navedbe sodišča prve stopnje glede tega, kako je bilo toženi stranki vročeno nasprotovanje sindikata odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takšno nasprotovanje ne more imeti posledic iz 85. člena ZDR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in izdati sklep, ki bo imel razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi ne bodo nejasni ali med seboj v nasprotju.