Jedro

Naknadna parcelacija zemljišča, na kateri stoji obravnavana gradnja, sama po sebi ne vpliva na izvršljivost inšpekcijskega ukrepa. Opis objekta v izreku, navajanje njegovih dimenzij in lege namreč niso namenjeni določitvi obsega odrejenih del, temveč zgolj identifikaciji objekta.

Utemeljena sta tožbena ugovora o neobrazloženosti prvostopenjske odločbe in o kršitvi pravil postopka upravnega organa druge stopnje. Sodišče namreč soglaša s tožbeno trditvijo, da prvostopenjska inšpekcijska odločba ne navaja, katera dejstva in okoliščine so bile podlaga za ugotovitev, da bi bilo za obravnavano gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, št. 06122-428/2014-9 z dne 21. 5. 2014, in 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-287/2014-2-00641116 z dne 27. 1. 2015 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo „kurilnice – prostora za toplotno črpalko k osnovnemu objektu, tlorisnih dimenzij 2,30 m x 5,20 m, višine pritličje, zaključen z ravno streho, na zemljiščih s parc. št. 128/20 in 128/21 k. o. ...“ (1. točka izreka) in navedeno nelegalno gradnjo odstraniti do 31. 12. 2014 ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (4. točka). Za navedene objekte so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da se objekt označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (8. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor navedene inšpekcijske ukrepe izrekel na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, saj zanjo tožnik nima gradbenega dovoljenja, predpisanega s 3. členom ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju tožnikove pritožbe dopolnil 4. točko izreka z besedilom „ali s prisilitvijo“, ker se inšpekcijskega zavezanca v odločbi opozori na to, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da se legalnost gradnje presoja od časa gradnje naprej. Ker je bilo gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo izdano leta 2004 in v istem letu tudi odločba o spremembi investitorstva, drugostopenjski organ sklepa, da je bila kurilnica zgrajena leta 2004 ali kasneje. Pojasnjuje, da kurilnica ni bila opredeljena kot enostaven objekt, za gradnjo katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, ne v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in nasl.), ne po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in nasl.). Po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in nasl.) bi sicer glede na dimenzije lahko šlo za enostaven objekt, saj ima površino do 20 m2, je enoetažna in prislonjena k stavbi, vendar drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da ta objekt predstavlja nadzidavo nelegalnega objekta (betonska plošča), zato oba skupaj tvorita nelegalno dozidavo stanovanjske hiše. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri prvostopenjski odločbi očita, da ne vsebuje obrazložitve, zakaj gre za nelegalno gradnjo. Ne strinja se z opredelitvijo „nastanka gradnje“, ker je opredeljen kot investitor, to pa je po njegovem mnenju šele od vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini dalje, torej po 9. 1. 2013, ko je bil kot njen lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Zato meni, da je za presojo legalnosti pomembna le Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, po kateri objekt sodi med enostavne objekte. Ker je drugostopenjski organ ugotovil, da gre za nadzidavo na drug nelegalno postavljen objekt, zatrjuje, da mu v postopku ni bila dana možnost sodelovati. Opozarja tudi, da se izpodbijana odločba nanaša na parc. št., ki je od 21. 10. 2014 ni več in se v zvezi s tem sprašuje, ali je sploh izvršljiva. Sodišču predlaga, naj jo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. Pri tem ni sporno, da tožnik za gradnjo obravnavanega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, saj tega ne zanika. Sporno pa je, ali bi ga moral pridobiti, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da gre za enostaven objekt. Glede na tožbene navedbe o neizvršljivosti izpodbijane odločbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da bi bila neizvršljiva odločba po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) res nična, vendar naknadna parcelacija zemljišča, na kateri stoji obravnavana gradnja, sama po sebi ne vpliva na izvršljivost inšpekcijskega ukrepa. Opis objekta v izreku, navajanje njegovih dimenzij in lege namreč niso namenjeni določitvi obsega odrejenih del, temveč zgolj identifikaciji objekta.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, po katerem na legalnost gradnje vpliva učinkovanje zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice investitorja. Inšpekcijski zavezanec je namreč investitor, po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je investitor oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Investitorjeve obveznosti pa preidejo na novega lastnika. Obravnavani inšpekcijski ukrepi – ustavitev gradnje in odstranitev objektov – vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja) so namreč po svoji vsebini take narave, da se lahko prenesejo tudi na zavezančeve pravne naslednike, ki pridobijo nelegalno zgrajeni objekt. Utemeljena pa sta tožbena ugovora o neobrazloženosti prvostopenjske odločbe in o kršitvi pravil postopka upravnega organa druge stopnje. Sodišče namreč soglaša s tožbeno trditvijo, da prvostopenjska inšpekcijska odločba ne navaja, katera dejstva in okoliščine so bile podlaga za ugotovitev, da bi bilo za obravnavano gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Inšpekcijski organ pojasnjuje le, da tožnik ima gradbeno dovoljenje za osnovni stanovanjski objekt in da takega dovoljenja za obravnavano kurilnico ni pridobil. Glede na to, da je po prvem odstavku 3.a členu ZGO-1 brez gradbenega dovoljenja dopustna gradnja enostavnega objekta, pa bi upravni organ moral pojasniti, zakaj obravnavani objekt ni tak. Sodišče zato zaradi odsotnosti razlogov v prvostopenjski odločbi ne more preizkusiti tožbenega očitka, da gre za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Navedeno pomanjkljivost je sicer skušal odpraviti drugostopenjski upravni organ, ki pa je pri tem sam kršil pravila upravnega postopka, saj je presojo o tem, zakaj obravnavane gradnje ni mogoče šteti za enostaven objekt, oprl na dejstva, ki jih organ prve stopnje ni ugotovil. Po prvem odstavku 9. člena ZUP pa je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Po tretjem odstavku istega člena organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primeru, določenem z zakonom.

Kot je bilo že povedano, je drugostopenjski organ svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe utemeljil na ugotovitvi, da je obravnavani objekt zgrajen na nelegalno zgrajeni betonski plošči, tj. da gre za nadzidavo nelegalnega objekta in da obravnavani objekt skupaj z betonsko ploščo predstavlja dozidavo legalno zgrajene hiše. Po ugotovitvah drugostopenjskega organa, ki temeljijo na slikovnem gradivu v upravnem spisu, je namreč obravnavana kurilnica „locirana“ na nelegalno dozidani etaži (katere investitorka naj bi bila druga oseba).

Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe ta dejstva ne izhajajo, saj je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za pritličen objekt in ga kot takega opredeljuje tudi v izreku izpodbijane določbe. Prvostopenjski organ se na „slikovno gradivo“ niti ne sklicuje, iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil tožnik z omenjenim gradivom v postopku seznanjen. Tri fotografije objekta so sicer priloga zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 2. 2014, na katerem pa po podatku, navedenem v tem zapisniku, „ni prisotnih“. Iz dveh „pozivov za razjasnitev“ z dne 10. 2. 2014 in 18. 3. 2014 ne izhaja, da bi jima bil ta zapisnik ali omenjene fotografije priložene. Tudi iz uradnega zaznamka z dne 17. 3. 2014 in iz zapisnikov o zaslišanju z dne 31. 3. 2014 in z dne 2. 4. 2014 ne izhaja, da bi bil tožnik s „slikovnim gradivom“ v postopku na prvi stopnji seznanjen. Ker tudi drugostopenjski organ tožnika s tem gradivom in z dejstvi, ki jih je ugotovil na tej podlagi, ni seznanil, je bilo kršeno načelo zaslišanja strank, navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Zaradi bistvenih kršitev pravil postopka je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Glede na vsebino zadeve je sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo še 1. točko drugostopenjskega organa, ki se je nanašala na dopolnitev 4. točke izreka odpravljene prvostopenjske odločbe.