Jedro

Tožena stranka se je pri opredelitvi pojma knjiga iz razloga, ker tega pojma ne determinira Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, utemeljeno oprla na Unescovo definicijo knjige, saj se vsaka publikacija (četudi obsežnejša) ne more šteti za knjigo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnika za napredovanje v naziv svetnika. V svoji obrazložitvi navaja, da je predlog za napredovanje tožnika v predmetni naziv, v skladu s 6. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik), vložil ravnatelj šole. K predlogu za napredovanje je predložil mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o tožnikovem opravljenem dodatnem strokovnem delu in njegovem nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je ugotovila, da tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnil vseh predpisanih pogojev za napredovanje v predmetni naziv, saj ni izpolnil pogoja dodatnega strokovnega dela, s katerim bi lahko izkazal najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče ovrednotiti s tremi ali več točkami. Tožnik je v skladu z 20. členom Pravilnika po a in b razdelku izkazal več kot 20 točk ter v skladu s c razdelkom izkazal 6 točk od zahtevanih najmanj 18. točk, in sicer je 6 točk izkazal za koordinatorstvo v projektih Jaz, Evropejec za leto 2006/2007 ( 3 točke) in za isti projekt za leto 2007/2008 (3 točke). Iz predlaganega seznama tožnikovega dodatnega strokovnega dela v skladu s c razdelkom 20. člena Pravilnika, ni bilo mogoče s tremi točkami ovrednotiti tožnikovega avtorstva knjig X. in Y., ker za navedeni knjigi iz dokazil ni razvidna ISBN številka in s tem javna objava knjig (pojem javne objave je mogoče v Republiki Sloveniji izkazovati z ISBN oziroma ISSN številko, ki jo javnim objavam dodeljuje Narodna univerzitetna knjižnica), hkrati tudi ni razvidno, da bi imeli knjigi v skladu z Unescovo definicijo knjige vsaj 48 strani, saj je v nasprotnem primeru to zgolj publikacija-brošura. Prav tako ni bilo mogoče ovrednotiti knjig Z. in A., ker iz dokazil ni razvidno število strani obeh knjig, niti ne koordinatorstva projekta Comenius v letu 2008/2009, ker tožnik za slednjega ni priložil ustreznega dokazila. Tožnik je bil o navedenem obveščen in pozvan k dopolnitvi predloga. Naknadno je priložil dokazilo za koordinatorstvo v projektu Jaz, Evropejec v letu 2008/2009 in s tem izkazal dodatne 3 (tri) točke, še vedno pa ni izkazal ISBN številk za knjigi X. in Y., niti ne števila strani za knjigi Z. in A. Tega ni storil niti po ponovnem pozivu na dopolnitev predloga. Zato je bilo treba ob ugotovitvi, da tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjeval vseh pogojev iz 11. člena Pravilnika kumulativno, njegov predlog za napredovanje v naziv svétnik zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da pravno podlago za odločanje o predlogu za napredovanje v naziv daje Pravilnik, sprejet na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). V Pravilniku so določeni pogoji in kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji predloga za napredovanje v naziv. Pogoji za napredovanje v naziv svétnik so določeni v 11. členu Pravilnika. Razen citiranega Pravilnika ne obstaja nobena druga pravna podlaga, ki bi omogočala odločanje o predlogih za imenovanje v naziv ali ki bi podrobneje določala pomen ali obseg posameznih kriterijev iz Pravilnika. Zavrnitev točkovanja je v nasprotju s Pravilnikom, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje in ki tudi predstavlja edino pravno podlago za odločanje o napredovanju v naziv. Sklicevanje na Unescovo definicijo knjige je neutemeljeno, saj Pravilnik za uporabo te definicije ne daje nobene podlage. Z neutemeljeno uporabo Unescove definicije je tožena stranka definicijo pojma knjige nedopustno in v nasprotju z določbami Pravilnika zožila na publikacije, ki imajo več kot 48 strani. Takšnega omejujočega kriterija Pravilnik ne vsebuje in ga tudi z uporabo razlagalnih metod iz četrte alineje c razdelka 20. člena ni mogoče izluščiti. Tožena stranka bi zato tožniku za vsako od predlaganih knjig morala priznati 3 točke oziroma sorazmerni delež avtorstva, kot je naveden v njegovem predlogu. Iz predloženih izpisov glavnega knjižničarskega informacijskega sistema je razvidno, da imajo razen X., ostale tri knjige ISBN, vse pa imajo CIP in so dostopne v obeh Univerzitetnih knjižnicah v Sloveniji, kot tudi v drugih knjižnicah. Na podlagi tega bi tožena stranka morala ugotoviti, da je izkazal vsa dodatna strokovna dela, skladno s c razdelkom 20. člena Pravilnika in kumulativno izpolnil vse zahtevane pogoje iz 11. člena Pravilnika ter zato njegovemu predlogu za napredovanje v naziv v celoti ugoditi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in njegovemu predlogu za napredovanje v naziv ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri argumentih iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je s terminom knjiga, v skladu z Unescovo definicijo knjige, ki jo je dolžna uporabljati, ker je bila na to ob pripravi Pravilnika opozorjena s strani Narodne univerzitetne knjižnice, mogoče poimenovati le publikacijo, ki obsega vsaj 48 strani. Zaradi tega, tožnikovega avtorstva navedenih knjig ni bilo mogoče ovrednotiti v skladu s četrto alineo c razdelka 20. člena Pravilnika. Pri odločanju je sicer spregledala, da ima knjiga Y. ISBN številko in obsega 48 strani, vendar pa tožnik kljub temu ni zbral dovolj točk za napredovanje v naziv svétnik, saj je za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s 3 točkami, zbral le 9 točk. Tudi v primeru, da bi publikacije Z., X. in a. vse imele ISBN številko in bi obsegale 48 strani, bi bile zaradi soavtorstva ovrednotene z manj kot 9 točkami, kolikor bi jih tožnik še moral zbrati za napredovanje v naziv svétnik.

Tožnik v pripravljalni vlogi povzema argumente iz tožbe in sodišču predlaga, da njegovemu predlogu za napredovanje ugodi. Prilaga knjigi o a. za občutenje razlike med knjigo in umetniško knjigo, pri čemer poudarja, da ima druga knjiga A. iz leta 2010 vse elemente, kot jih je zahtevala tožena stranka, saj ima ISBN številko in 79 strani, tožena stranka pa še vedno ugotavlja, da ne ustreza. Knjižici X. in Z. pa sodita v umetniško knjigo. Vse navedene izdaje so vodene v glavnem knjižničarskem informacijskem sistemu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik vložil predlog za napredovanje v naziv svétnika; sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje enega od pogojev za napredovanje v predmetni naziv, to je pogoj, ali je z opravljenimi dodatnimi strokovnimi deli, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, zbral najmanj 18 točk. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje, ker je zbral le 6 točk, ker ni mogoče upoštevati (so)avtorstva knjig, s čemer je tožnik (med drugim) utemeljeval svoj predlog za napredovanje.

Glede na vsebino 11. člena Pravilnika v povezavi s 4. točko c razdelka 20. člena Pravilnika, je odločitev tožene stranke po mnenju sodišča pravilna. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv ni izpolnjeval vseh pogojev iz 11. člena Pravilnika kumulativno, saj ni izpolnjeval pogoja po četrti alinei 11. člena, to je pogoja, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s 3 točkami. V izpodbijani odločbi je pravilno navedla, da tožnik za knjigo X. ni izkazal ISBN številke, niti ne zadostnega števila strani (najmanj 48 strani) ter da takega števila strani ni izkazal niti za knjigi Z. in A., nato pa na podlagi teh podatkov naredila napačen izračun točkovanja. Nepravilno je namreč ugotovila, da je tožnik zbral le 6 točk, saj je po izračunu sodišča zbral 12 točk (6 priznanih točk + 3 točke za projekt Jaz, Evropejec v letu 2008/2009 + 3 točke za knjigo Lukna). Kljub temu, da je izračun točk v izpodbijani odločbi napačen, pa je bilo odločitev tožene stranke šteti za pravilno glede na to, da tožnik z dodatnimi strokovnimi deli, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, skladno s c razdelkom 20. člena Pravilnika, ni zbral najmanj 18 točk. Tožena stranka je pravilno zaključila tudi, da manjkajočih točk tožnik ne bi mogel doseči niti z upoštevanjem njegovega soavtorstva (v priglašenih deležih).

Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da Pravilnik ne daje podlage za uporabo Unescove definicije knjige. Po mnenju sodišča se je tožena stranka pri opredelitvi pojma knjiga, ravno iz razloga, ker tega pojma ne determinira Pravilnik, utemeljeno oprla na Unescovo definicijo knjige, glede na to, da se vsaka publikacija (četudi obsežnejša) ne more šteti za knjigo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.