Jedro

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni trdila, da si je kot posrednik prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, in da se ji je naročitelj (kar bi lahko bila v konkretnem primeru zgolj tožena stranka) zavezal, da ji bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Ob izostanku zatrjevanja bistvenih sestavin posredniške pogodbe prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je bila v konkretnem primeru tovrstna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, zato mu ni mogoče očitati, da je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe OZ o sklenitvi pogodbe (tj. 15. člen in nadaljnji OZ).

S stališča trditvene podlage tožeče stranke oziroma v le-tej opisanega posla, predstavlja „glavni posel“ naročilo materiala (za izdelavo strojnih inštalacij za naročnika E. d. o. o.) pri toženi stranki, in sicer s strani tožeče stranke. Pri tem pa je obveznost plačila navedenega materiala (kot zatrjevano) lahko izpolnila tudi družba E. d. o. o., saj lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (271. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 12.853,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.744,67 EUR od 6. 12. 2017 dalje; - od zneska 3.489,20 EUR od 5. 1. 2018 dalje in - od zneska 5.619,78 EUR od 10. 7. 2018 dalje, zavrne, - v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.833,44 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 925,65 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa je tožena stranka dolžna kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene odločitve razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.853,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3.744,67 EUR od 6. 12. 2017 dalje; - od zneska 3.489,20 EUR od 5. 1. 2018 dalje in - od zneska 5.619,78 EUR od 10. 7. 2018 dalje.

V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 0,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje, v III. točki izreka pa tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.744,74 EUR od 5. 12. 2017 do 6. 12. 2017, od zneska 3.489,20 EUR od 4. 1. 2018 do 5. 1. 2018 in od zneska 5.619,78 EUR od 9. 7. 2018 do 10. 7. 2018. V IV. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve (te) odločbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.172,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter slednji naloži povrnitev stroškov predmetnega pravdnega in pritožbenega postopka tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov predmetnega pritožbenega postopka tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo navedbe tožene stranke v pritožbi, da se je že na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2021 sklicevala na posredniško pogodbo. Opozorila je namreč, da v kolikor se stranki v okviru nekega posla dogovorita za denarno transakcijo, kar je v primeru prodajne pogodbe plačilo kupnine, se lahko dogovorita tudi za popust oziroma rabat; da je povsem mogoče, da bi tožeča stranka v primeru nakupa blaga pri toženi stranki na tako blago - glede na oglaševane oziroma v ceniku zapisane cene - dobila določen popust; da v konkretnem primeru tožeča stranka pri toženi stranki blaga po v spis vloženih ponudbah ni kupila, ga ni plačala, ji ni bilo dobavljeno in je zato pojmovno nemogoče, da bi ji za nekaj, kar ni plačala, šel popust oziroma rabat, zaradi česar kakršnokoli obveznost do tožeče stranke zanika in da, v kolikor bi med pravdnima strankama prišlo do dogovora, ki bi odstopal od siceršnje poslovne prakse, to je do morebitne sklenitve posredniške pogodbe, bi jo kot prvo moral potrditi direktor tožene stranke, prav tako bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi bila vsebina tovrstne posredniške pogodbe, tj. vsaj bistvene sestavine le-te, strankama znane, tožena stranka pa v spisu doslej ni zasledila podatkov o tem, kakšna provizija, v kateri višini, v kakšnem roku naj bi ji (tj. tožeči stranki) pripadala, niti podatka o tem, da bi se za kaj takega dogovorila z zato pooblaščenim zakonitim zastopnikom.

7. Kljub citiranim pomislekom sodišče prve stopnje s strani tožeče stranke zatrjevanega posla pravilno ni presojalo po pravilih o posredniški pogodbi iz XX. poglavja Obligacijskega zakonika - OZ. Tožeča stranka dejstvene podlage, ki bi ustrezala zakonskemu dejanskemu stanu iz 837. člena OZ, ni ponudila1 in tožena stranka v pritožbi pravzaprav opozarja ravno na to. Tožeča stranka v predmetnem postopku ni trdila, da si je kot posrednik prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, in da se ji je naročitelj (kar bi lahko bila v konkretnem primeru zgolj tožena stranka) zavezal, da ji bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.2 Ob izostanku zatrjevanja bistvenih sestavin posredniške pogodbe prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je bila v konkretnem primeru tovrstna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, zato mu ni mogoče očitati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na katero konkretno pravno podlago se je pri odločitvi oprlo. Tožena stranka sama navaja, da se je sklicevalo na splošna določila OZ, pritožbeno sodišče pa poleg tega ugotavlja, da je že v okviru pripravljalnega naroka dne 5. 3. 2021 pravilno pojasnilo, da pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe OZ o sklenitvi pogodbe (tj. 15. člen in nadaljnji OZ). V obrazložitvi izpodbijane sodbe (8. točka) je zapisalo, da tožeča stranka kot podlago tožbenega zahtevka navaja dogovor med pravdnima strankama. Ne glede na to, da v slednji torej ni izrecno navedlo členov OZ, po katerih je presojalo, ali je bil dogovor, na podlagi katerega je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek, sklenjen in ali je dopusten, mu torej s tem v zvezi ni mogoče očitati kršitve.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da si je sodišče prve stopnje pri reševanju spora postavilo vprašanje, ali sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka vrednost rabatov, do katerih bi bila upravičena tožeča stranka, če bi material pri toženi stranki kupila sama, plačala tožeči stranki, ker je material pri toženi stranki kupila družba E. d. o. o., za katero je dela kot izvajalka opravljala tožeča stranka (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Citirano vprašanje pa že vključuje trditev, da je _material pri toženi stranki kupila družba E. d. o. o.,_ v zvezi s katero pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala niti uspela dokazati obstoja „domnevno glavnega posla“, tj. sklenitve pogodbe med toženo stranko in družbo E. d. o. o. in da sodišče prve stopnje ni presojalo (določenih) dejstev, ki bi bila s stališča zatrjevanega dogovora ključna za utemeljitev predmetnega zahtevka oziroma da se ni ukvarjalo z njegovimi bistvenimi sestavinami.

10. Poleg tega tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da tožeča stranka v svojem tožbenem zahtevku ni konkretizirala, kakšna naj bi bila dogovorjena cena med pravdnima strankama niti kolikšna naj bi bila vrednost posla, sklenjenega med toženo stranko in družbo E. d. o. o. Dokazno breme za izkaz obstoja glavnega posla, torej sklenitve pogodbe med E. d. o. o. in toženo stranko (ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), pa je po njenem mnenju na njej. Tožeča stranka temu ni zadostila - ne s trditvami in ne z dokazi. Tega po navedbah iz pritožbe ni mogla storiti niti z zaslišanjem A. A. ali s poskusom prenašanja dokaznega bremena na toženo stranko. Ko je sodišče prve stopnje kljub odsotnosti trditvene podlage zaključilo, da terjatev obstaja (ne da bi tožeča stranka konkretizirala, v kakšni višini in kako je do izračuna prišla, niti ni izkazala realizacije domnevno glavnega posla), je po stališču tožene stranke (prim. 5. stran pritožbe) preseglo trditveno podlago tožeče stranke in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP.

11. Po presoji pritožbenega sodišča so navedeni očitki utemeljeni. Tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni zatrjevala, da je bil v obravnavanem primeru posel sklenjen med toženo stranko in družbo E. d. o. o. (kot navaja tožena stranka „glavni posel“), na osnovi katerega oziroma zaradi katerega bi bila skladno z dogovorom med pravdnima strankama tožeča stranka upravičena do plačila rabatov. Poslovno sodelovanje med pravdnima strankama in družbo E. d. o. o. je tožeča stranka opisala s sledečimi trditvami: - tožeča stranka kot izvajalec je za naročnika, družbo E. d. o. o., opravljala na njenem objektu „Apartmajska hiša“ predelavo strojnih inštalacij; - tožena stranka je naročniku pripravila ponudbo za dobavo in montažo strojnih inštalacij, katero je naročnik potrdil;3 - kolikor se je ponudba tožeče stranke nanašala na sam material za montažo, je tožeča stranka ponudbo za material za navedeni objekt pridobila pri toženi stranki; - družba E. d. o. o. je želela, ker je vedela, da je bila tožeča stranka v tistem času v slabem likvidnostnem stanju, da preko sklenjenih aneksov material plača direktno toženi stranki; - tožeča stranka je imela s toženo stranko kot njen večletni odjemalec materiala dogovorjene posebne rabate, katerih družba E. d. o. o. pri toženi stranki ne bi dosegla; - tožeča stranka se je zato s toženo stranko dogovorila, da bo slednja pripravila nove ponudbe za potreben material, v katerih ni razviden rabat (katerega je sicer imela tožeča stranka pri toženi stranki), kar je tožena stranka tudi storila, tožeča stranka pa je takšne predračune nato posredovala družbi E. d. o. o., ki jih je v celoti poravnala, in sicer brez rabatov, po polni prodajni ceni; - plačila so šla neposredno k toženi stranki; - obenem se je tožena stranka s tožečo stranko dogovorila, da bosta popuste pravdni stranki medsebojno uredili na način, da se za razliko v ceni (tj. rabat, ki pripada tožeči stranki) izstavijo računi za storitve na objektih tožene stranke; - ko je tožeča stranka račune izstavila, jih tožena stranka ni poravnala; - v kolikor tožena stranka navaja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba, to ne drži, saj je bil dogovor takšen, da tožeča stranka kot glavni izvajalec del na objektu „Apartmajska hiša“ naroči material pri toženi stranki po cenah iz ponudbe tožene stranke z dne 17. 11. 2017 št. PON17-I0232929 z vsebovanimi rabati in ponudbo z dne 7. 11. 2017 št. PON17-I031713 z vsebovanimi rabati (pri čemer je skupen znesek rabatov 10.535,78 EUR brez DDV in 12.853,65 EUR z DDV), vendar pa kupnino za ta material plača toženi stranki neposredno naročnik E. d. o. o. 12. Iz celotnega konteksta tožbe in tudi nadaljnjih trditev tožeče stranke je torej jasno, da naj bi bili v konkretnem primeru po eni strani v poslovnem odnosu tožeča stranka in družba E. d. o. o. (glede dobave in montaže strojnih inštalacij), po drugi strani pa pravdni stranki (glede dobave materiala4). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka na sodelovanje med toženo stranko in družbo E. d. o. o. sklicevala zgolj v zvezi z okoliščino, da naj bi bila slednja tista, ki je poravnala zneske (naročenega) materiala po polnih cenah. Družbo E. d. o. o. je tožeča stranka tako omenjala zgolj v kontekstu plačila „po ponudbah, v katerih rabati niso bili razvidni“, ne pa kot pogodbeno partnerico tožene stranke. O tem, na kakšen način bi lahko prišlo do poslovnega odnosa med družbo E. d. o. o. in toženo stranko, je v odgovoru na tožbo pisala zgolj slednja, ko je utemeljevala, da v primeru sklenitve pogodbe z določenim naročnikom (pri tem je mišljena sklenitev pogodbe tožene stranke kot dobavitelja materiala z naročnikom E. d. o. o.) tretji družbi ne pripada izplačilo rabatov, ki jih ima dogovorjene ta tretja družba, v tem primeru tožeča stranka (list. št. 33). Tožena stranka je na tem mestu izpostavila tudi, da tožeča stranka nikjer ni uspela izkazati, da je naročnik E. d. o. o. katero od ponudb (na katere se sklicuje) sprejel, pa tudi če jo je, je bila sklenjena zavezujoča pogodba med toženo stranko in družbo E. d. o. o. in ne med pravdnima strankama.

13. Pokaže se torej, da obstoja pogodbenega razmerja med toženo stranko in družbo E. d. o. o. tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala, toženi stranki pa se v kontekstu celotnega dogovora, ki ga je zatrjevala tožeča stranka (klub temu, da je pojasnjevala, na kakšen način bi do tega lahko prišlo – torej le hipotetično), niti ni zdel relevanten. Za zaključek, ki izhaja iz izpodbijane sodbe (18. točka obrazložitve), po presoji pritožbenega sodišča v trditveni podlagi pravdnih strank torej ni bilo podlage. Z ugotovitvijo, da je na podlagi delovanja tožeče stranke kot izvajalke družbe E. d. o. o., ta družba s toženo stranko sklenila pogodbo za nakup materiala večje vrednosti (zaradi česar se je tožena stranka tožeči stranki zavezala plačati vrednost rabatov, s katerimi bi ta material prodala tožeči stranki, če bi ga kupila sama) in da je tožena stranka na podlagi delovanja tožeče stranke pridobila pogodbeno partnerico (zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, saj je bilo prepričano, da je obračun popusta oziroma rabatov bil predmet dogovora med pravdnima strankama ter da je zato tožena stranka dogovorjene rabate dolžna plačati), je glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago pravdnih strank in zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti. Pritožbena graja tožene stranke je v tem delu zato utemeljena.

14. V nadaljevanju pritožba sicer neutemeljeno trdi, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil za nakup materiala sklenjen posel med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče je namreč že pojasnilo, na kakšen način je tožeča stranka v tožbi opisala odnose med vsemi tremi udeleženimi subjekti (tožečo in toženo stranko ter družbo E. d. o. o.) in da je v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2020 (list. št. 41) izrecno navedla, da v kolikor tožena stranka navaja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba, to ne drži, saj je bil dogovor takšen, da tožeča stranka kot glavni izvajalec del na objektu „Apartmajska hiša“ (katera naj bi opravljala za družbo E. d. o. o.) naroči material pri toženi stranki po cenah iz ponudbe tožene stranke z dne 17. 11. 2017 št. PON17-I0232929 z vsebovanimi rabati in ponudbo z dne 7. 11. 2017 št. PON17-I031713 z vsebovanimi rabati (pri čemer je skupen znesek rabatov 10.535,78 EUR brez DDV in 12.853,65 EUR z DDV), vendar pa kupnino za ta material plača toženi stranki neposredno naročnik del E. d. o. o.,5 pri čemer je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priznala, da je med pravdnima strankama res obstajal poslovni odnos in da je imela tožeča stranka dogovorjene določene ugodnosti pri toženi stranki kot dobaviteljici različnega materiala.

15. Vendar ne glede na zmotno pritožbeno razumevanje tožene stranke o tem, na kakšen način naj bi se v konkretnem primeru oblikoval poslovni odnos med pravdnima strankama in družbo E. d. o. o.6, pa ji je pritrditi v očitku prvostopenjskemu sodišču, da se ni ukvarjalo z vsemi bistvenimi sestavinami zatrjevanega dogovora, predvsem s soglasjem volj glede vsebine osnovnega pravnega razmerja med pravdnima strankama, tj. z vprašanjem, ali je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje za nakup takšne količine materiala, ki bi glede na nesporno dejstvo, da je imela na podlagi njunega poslovnega sodelovanja tožeča stranka kot kupec pri toženi stranki kot dobaviteljici dogovorjene ugodnosti za nakup materiala, po višini utemeljila tožbeni zahtevek za plačilo teh ugodnosti za nakup oziroma za plačilo teh rabatov7. Prvostopenjsko sodišče je s tem v zvezi torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S stališča trditvene podlage tožeče stranke oziroma v le-tej opisanega posla, predstavlja „glavni posel“ naročilo materiala (za izdelavo strojnih inštalacij za naročnika E. d. o. o.) pri toženi stranki, in sicer s strani tožeče stranke. Pri tem pa je obveznost plačila navedenega materiala (kot zatrjevano) lahko izpolnila tudi družba E. d. o. o., saj lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (271. člen OZ).

16. Kljub takšni presoji pritožbenega sodišča pa navedena kršitev ne utemeljuje odločitve o vrnitvi zadeve v novo sojenje. Po pravilnih navedbah tožene stranke tožeča stranka, upoštevaje ugovore tožene stranke, po presoji pritožbenega sodišča svojega tožbenega zahtevka namreč ni uspela utemeljiti po višini.

17. Kot že obrazloženo je tožeča stranka v tožbi pojasnila nastanek poslovnega odnosa, ki naj bi predstavljal podlago za nastanek vtoževane obveznosti. Pri tem pa je v zvezi z njeno višino navedla le, da je po sklenitvi vseh dogovorov, ki so si sledili v določenem sosledju, tožeči stranki izstavila račun št. 105/2017 z dne 5. 12. 2017 z zapadlostjo 5. 12. 2017 v višini 3.744,74 EUR, račun št. 104/2017 z dne 4. 12. 2018 z zapadlostjo 4. 1. 2018 v višini 3.489,20 EUR in račun št. 44/2018 z dne 9. 7. 2018 z zapadlostjo 9. 7. 2018 v višini 5.619,78 EUR ter da v dokaz trditev iz tožbe prilaga ponudbo tožene stranke z dne 17. 11. 2017 št. PON17-I0232929 z vsebovanimi rabati, ponudbo z dne 7. 11. 2017 št. PON17-I031713 z vsebovanimi rabati (pri čemer je skupen znesek rabatov 10.535,78 EUR brez DDV in 12.853,65 EUR z DDV), ponudbo tožene stranke namenjeno končnemu naročniku brez rabatov št. PON17-I032929 z dne 17. 11. 2017, predhodno navedene račune ter e.mail korespondenco, iz katere jasno izhaja, kaj so se vpleteni dogovarjali ter da je bil med pravdnima strankama potrjen dogovor, da tožeča stranka za vrednost rabatov izstavi toženi stranki dva ali tri račune ter da je B. B. sporočal tožeči stranki, kaj naj bo na računih napisano (list. št. 26). Podatkov po predhodno navedenih ponudbah, ki bi omogočali izračun vtoževanih rabatov oziroma popustov, pa tožeča stranka ni ponudila.

18. Tega tožeča stranka ni navedla niti na ugovor tožene stranke iz odgovora na tožbo, 1) da tožba ni sklepčna, saj tožeča stranka v njej navaja le določene okoliščine domnevnega dogajanja (list. št. 33), ne pove pa, kako je prišla do zneska, do katerega misli, da je upravičena, oziroma 2) da z računi, ki jih je predložila, ni izkazala povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, pri čemer je tožena stranka utemeljeno vprašala, kateri je polni znesek, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da ga je plačal naročnik E. d. o. o. in na kakšen način je potem tožeča stranka izračunala količino domnevnih rabatov, ki naj bi ji pripadali.

19. Prav tako se tožeča stranka ni opredelila do ugovorov tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 23. 6. 2020, da tožeča stranka v svojo trditveno podlagi tudi ni vključila višine rabatov, da se razlika med ceno po ponudbi brez rabatov št. PON17-I032929 in ceno po ponudbi z obračunanimi rabati št. PON17-I032929 ne ujema z zahtevkom tožeče stranke (razlika je namreč 6.914,84 EUR, kar pa se ne ujema s tožbenim zahtevkom) in da tožeča stranka sploh ni predložila ponudbe št. PON17-I031713, ki bi omogočala domnevni izračun, ki naj bi upravičil višino postavljenega zahtevka.

20. Vse predhodno obrazloženo pa tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka zahtevka po višini ni specificirala, saj ni navedla (trdila) i) skupne vrednosti materiala po posamezni ponudbi brez vključenih rabatov; ii) skupnega zneska, ki bi ga naj za material po ponudbah oziroma predračunih poravnal naročnik, družba E. d. o. o. (tj. polno ceno materiala oziroma ceno brez vključenih popustov); iii) vrednost posamezne ponudbe z vključenimi rabati, iv) skupne vrednosti po ponudbah, ki so vsebovale popuste oziroma so bili v njih popusti vidni in v) koliko je znašala skupna vrednost rabatov po posamezni ponudbi. Tožeča stranka tako sploh ni pojasnila, kakšen skupni znesek oziroma kakšno ceno je za material za izdelavo strojnih inštalacij poravnal naročnik (plačnik) in kakšen bi bila cena, če bi se rabati upoštevali. Ker tožeča stranka v tem smislu svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila (navedla je zgolj skupno vrednost rabatov), pa ji sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo prisoditi vtoževane razlike med tema dvema zneskoma. Po višini tožbenega zahtevka tako ni utemeljila, saj na ugovor tožene stranke parametrov za njegov izračun ni ponudila (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Takšna ugotovitev pa od pritožbenega sodišča terja, da pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne (prva alineja 358. člena ZPP).

21. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. O teh je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona. Kot vrednost točke, relevantne za preračun, je pritožbeno sodišče upoštevalo 0,60 EUR (13. člen OT).

22. Po spremembi sodbe v izpodbijani I. točki je tožena stranka v pravdi uspela. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na IV. točko izreka izpodbijane sodbe in jo v tem delo spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

23. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnikov in skladno z Odvetniško tarifo - OT, in sicer je toženi stranki priznalo: za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 27/6) 500 točk, za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1) 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1) 500 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2021 (tar. št. 20/1) 500 točk, za zastopanje na naroku 23. 4. 2021 (tar. št. 20/2) 250 točk, urnino po prvem odstavku 6. člena OT v višini 100 točk, za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT 120 točk, za materialne stroške 34,70 točk, vse povečano za 22 % DDV. Skupaj ji je tako priznalo 1.833,44 EUR pravdnih stroškov.

24. Ostalih zahtevanih stroškov pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo. Tar. št. 39 OT namreč določa, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah. Izrecno je določeno, da se storitve po tej tarifi obračunajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Ker je tožena stranka v tem postopku zahtevala plačilo storitev, ki so že zajete v drugih tarifnih številkah, pa ji pritožbeno sodišče v tem delu ni ugodilo. Prav tako pritožbeno sodišče ni ugodilo njeni zahtevi za povrnitev potnih stroškov. Komu naj bi nastali potni stroški 2 x na relaciji LJ-KR-LJ v višini 42,92 EUR, iz stroškovnika ni razvidno, okoliščin, ki jih v zvezi s povrnitvijo potnih stroškov stranke določa Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, pa tožena stranka tudi ni izkazala (ni navedla, ali zahteva povrnitev stroškov za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom ipd.). V zahtevi za povrnitev potnih stroškov njenega zakonitega zastopnika, ki ima stalno prebivališče v Luksemburgu, in sicer v višini 671,92 EUR, ji zato ni mogoče ugoditi.

25. Pritožnica je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, in sicer za sodno takso 459,00 EUR, za nagrado za pritožbo zoper sodbo 625 točk, za materialne stroške 12,50 točk, vse povečano za 22 % DDV. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so že vključeni v nagrado odvetnika (tar. št. 21). Tožeča stranka mora skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 925,65 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Navedbe tožene stranke, ki so povzete v prejšnji točki te obrazložitve, je izrecno prerekala in dodala, da navedbe o domnevni oziroma neobstoječi provizijski pogodbi nimajo za ta pravdni postopek nobenega smisla in da tožeča stranka temelj svojega tožbenega zahtevka dokazuje na že opisanem dogovoru. 2 Nasprotno je namreč trdila, da je bila E. d. o. o. tista, ki je zahtevala direktno plačilo toženi stranki kot dobavitelju materiala (prim. dopolnitev tožbe z dne 25. 2. 2020), ne da je tožeča stranka E. d. o. o. spravila v stik s toženo stranko. 3 Tožeča stranka je v svojih nadaljnjih navedbah tožbe v zvezi s tem trdila, da je tovrstno ponudbo naročniku pripravila ona sama, kar pomeni, da gre v v tem delu verjetno za pisno napako, ki se je primerila tožeči stranki. 4 Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so bile ponudbe pripravljene s strani tožene stranke za tožečo stranko oziroma da je tožena stranka tožeči stranki podala ponudbe, ki se nahajajo v prilogah A10 - A12. 5 Dejstvo, da je družba E. d. o. o. kot naročnik plačala material po polni prodajni ceni, je tožeča stranka navajala že v tožbi. 6 Ki naj bi bil v bistvu sestavljen iz več dogovorov, in sicer med tožečo stranko in naročnikom glede dobave in montaže strojnih inštalacij; med pravdnima strankama glede nakupa materiala; med tožečo stranko in naročnikom glede plačila materiala; med pravdnima strankama glede obstoja in načina povrnitve rabatov. 7 Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo navajala, da tožeča stranka pri toženi stranki blaga po v spis vloženih ponudbah ni kupila, ga ni plačala, ji ni bilo dobavljeno in je zato pojmovno nemogoče, da bi za nekaj, kar ni plačala, dobila rabat. Nakup konkretnega materiala s strani tožeče stranke je torej zanikala, kar pomeni, da je bilo v postopku to dejstvo sporno. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim dejstvom ni izvajalo dokaznega postopka.