Jedro

Upnik je v predlogu za izvršbo zadostil zahtevi iz petega odstavka 40. člena v zvezi z 20.a členom ZIZ, poleg tega pa je izvršilni naslov in dokaz zapadlosti terjatve, ki ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je naveden v notarskem zapisu, predlogu priložil (prilogi A2 in A3 v spisu). Za zahtevo po še posebnem potrdilu o izvršljivosti notarskega zapisa, kar uveljavlja pritožnik, ni zakonske podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 10. 11. 2010 zavrnilo (I. točka izreka), dolžnika oprostilo plačila sodnih taks (II. točka izreka), sklenilo pa je tudi, da dolžnik sam nosi stroške ugovora (III. točka izreka).

Dolžnik se je po pooblaščencu pravočasno pritožil in predlaga zavrnitev predloga za izvršbo, upniku pa naj se naloži plačilo stroškov, ki so v postopku nastali. Navaja, da je predlog za izvršbo vsebinsko pomanjkljiv, ker potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti upnik ni priložil. Izvršljivost pomeni, da je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato je tudi predpostavka za uvedbo izvršilnega postopka. Če upnik potrdila ne predloži, obstaja dvom v izvršljivost terjatve in je zato nedopustno posegati v premoženje dolžnika. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 923/2004 in pojasnjuje, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi sodišče odločalo o konkretnem izvršilnem naslovu, zato izvršba brez potrdila o izvršljivosti, katerega predložitev zahteva zakon, ni dopustna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in posledično tudi odločilo o stroških ugovora. Navedlo je jasne, pravilne in popolne razloge za odločitev, na katere se višje sodišče sklicuje, zato jih ne bo ponavljalo.

V petem odstavku 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je določeno, da upniku ni treba priložiti izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Kadar je predlagana izvršba na podlagi notarskega zapisa, je treba to določbo razlagati v povezavi z določbami 2. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ, ki med izvršilnimi naslovi opredeljuje izvršljiv notarski zapis, 20.a člena ZIZ, ki določa, kdaj je notarski zapis izvršljiv, in prvega odstavka 42. člena ZIZ, ki predpisuje, da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji.

Upnik je v predlogu za izvršbo zadostil zahtevi iz petega odstavka 40. člena v zvezi z 20.a členom ZIZ, poleg tega pa je izvršilni naslov in dokaz zapadlosti terjatve, ki ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je naveden v notarskem zapisu, predlogu priložil (prilogi A2 in A3 v spisu). Za zahtevo po še posebnem potrdilu o izvršljivosti notarskega zapisa, kar uveljavlja pritožnik, ni zakonske podlage. Višje sodišče pojasnjuje, da notar ni organ, ki bi odločal o terjatvi na prvi stopnji, zato potrdila o izvršljivosti niti ne more dati (prim. 1. in 2. člen Zakona o notariatu in prvi odstavek 42. člena ZIZ).

Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 923/2004, saj ta sklep temelji na ureditvi vsebine predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki je veljala pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E), ki je pričel veljati 25. 11. 2006. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, upnik pa jih krije sam, ker odgovor na pritožbo glede na vsebino sklepa in pritožbe ni bil potreben, zato pa tudi stroški zanj niso potrebni.