Jedro

Ker gre tožniku po zakonu in po pogodbi o zaposlitvi pravica do odpravnine samo v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga, v postopku pa je bil ugotovljen obstoj utemeljenega razloga za odpoklic, mu tožena stranka ni dolžna izplačati odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku na račun odpravnine iz individualne pogodbe o zaposlitvi odpravnino v znesku 11,293.385,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunati in plačati akontacijo dohodnine in mu plačati odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v nasprotju z določili 358. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje in s tem preseglo okvir določil 358. člena ZPP, ker ne gre za uporabo druge ali tretje točke tega člena. Ker naj bi šlo za razrešitev po 250. členu ZGD, bi bilo treba dokazovati nesposobnost ali hujšo kršitev obveznosti. Krivda tožnika ni bila izkazana. Ugotovitve sodišča druge stopnje so konkretno napačne in neskladne s sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ni pravilno razlagalo pravnih standardov iz sodne prakse za "nesposobnost vodenja poslov" in "hujšo kršitev obveznosti". Pri tem bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka prva kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, saj ni redno spremljala tožnika, ni upoštevalo, da je bil tožnik samo eden od članov uprave, da so organi tožene stranke sprejeli poročila uprave o poslovanju, da gre za vrsto opustitev NS, da bi bilo treba uporabljati pri sojenju vsa načela odškodninskega prava, da je uprava podedovala slabo stanje tožene stranke, da so se sklepali kompromisi, tudi po razrešitvi uprave. Gre za ne krivdno razrešitev in tožniku zato pripada pravica do odpravnine, določene v pogodbi o zaposlitvi. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zato glede na določbo 371. člena ZPP izpodbijane sodbe ni preizkušalo v delu, kjer revizija posega v izpodbijanje ugotovitev dejanske narave.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodišče v izpodbijani sodbi ne bi upoštevalo določb 3. in 4. točke 358. člena ZPP, na katere je tudi oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče ni spreminjalo ugotovljenega dejanskega stanja, saj je celo izrecno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. To pa pomeni, da mu dejanskega stanja ni bilo treba niti dopolnjevati niti spreminjati. Je pa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in iz pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev ter pri tem sodbo oprlo na ta dejstva.

Revident navaja, da je sodišče druge stopnje drugače ugotovilo dejansko stanje, da je sklepu uprave vsekakor botroval tožnik, da ta izkazuje nesposobnost vodenja poslov in da je izguba posledica ravnanj tožnika. V teh delih, ki naj bi bili bistveni za odločitev, naj bi bilo dejansko stanje spremenjeno, vendar pa že citati iz revizije ne zadoščajo za tak zaključek. Revident spregleda, da glede teh zaključkov sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev in nato na ta dejstva oprlo sodbo. Kaj in zakaj je sodišče prve stopnje sklepalo nepravilno sodišče druge stopnje natančno pojasni. Logično je, da je revident, ki je bil odgovoren za to področje pri toženi stranki in je imel tako zadolžitev tudi v pogodbi o zaposlitvi, v precejšnjem delu sodeloval (kar je ekvivalent za botroval) pri sklepanju uprave o odločitvah, v zvezi z obračunavanjem škodnih rezervacij in prenosnih premij, ko je prišlo do napačnega izkazovanja poslovnega rezultata. Pri tem napačne rezultate iz istih razlogov ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, razlikuje pa se sklepanja na dejstva, kdo nosi odgovornost in ali tako ravnanje pomeni nesposobnost vodenja poslov ali ne. Enako velja za ugotavljanje, ali izguba v letu 1996, ki jo enako ugotavljata obe sodišči, predstavlja "nesposobnost sprejemanja pravilnih odločitev vodenja" in s tem kršitev pogodbe o zaposlitvi v III. členu pogodbe. Ker sodišče ni drugače ugotavljalo dejanskega stanja, ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Iz določbe drugega odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), ki je veljala pred sprejemom novele ZGD-C (3.3.1998 - Uradni list RS, št. 20/98) izhaja, da je bil odpoklic direktorja (predsednika uprave, individualnega poslovodnega organa) brez utemeljenega razloga (tudi nezakonit odpoklic) povezan z plačilom odpravnine, ki jo je zakon določal najmanj v višini 24-kratnika njegove zadnje mesečne plače (nato 6-kratnik povprečne plače v zadnjih 12. mesecih).

Iz XIV. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, izhaja, da v primeru, če pride do odpoklica člana uprave za trženje in razvoj brez utemeljenega razloga, ki ga predvideva 250. člena ZGD, ima tožnik pravico do odpravnine v višini 24 kratne zadnje plače. Že iz sklepa o odpoklicu z dne 18.9.1996 izhaja, da je Nadzorni svet (NS) tožene stranke zaradi utemeljenega razloga nesposobnosti vodenja poslov, ki je izkazana v nedoseganju oziroma kršitvi obveznosti prevzetih v pogodbi o zaposlitvi, odpoklical tožnika s funkcije člana uprave. Iz obrazložitve sklepa dalje izhaja, da je osnova za tak zaključek revizijsko mnenje, iz katerega izhaja, da računovodski izkazi tožene stranke niso resnična in poštena slika finančnega stanja tožene stranke na dan 31.12.1995, in da je tekoče poslovanje v letu 1996 izkazovalo negativno stanje. To izgubo je tožena stranka ocenila kot nesposobnost pravilnih odločitev vodenja oziroma kršitev pogodbenih obveznosti.

Ker gre tožniku pravica do odpravnine po zakonu in po pogodbi o zaposlitvi samo v primeru, če je razrešen brez utemeljenega razloga, je treba v postopku samo ugotoviti, če ta razlog obstaja. In iz izpodbijane sodbe izhaja, s čimer v celoti soglaša tudi revizijsko sodišče, da ta razlog obstaja. Priprava napačnega obračunavanja, napačnega prikaza poslovnega rezultata in ne nazadnje izgube v tekočem letu, zanesljivo kažejo na dejstvo, da tožnik očitno ni bil sposoben sprejemati pravilne(ih) odločitve(ev) vodenja. Če sploh ne upoštevamo, da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi izrecno dolžan skrbeti za zakonito poslovanje tožene stranke na področju, katerega dela je kontroliral, je jasno, da svoje odgovornosti za ugotovljeno poslovanje ne more niti deliti z ostalimi člani uprave (druga dva člana sta nenazadnje zaradi ugotovitev revizije in slabega poslovnega rezultata sama odstopila s svojih funkcij in sta bila odstopa tudi sprejeta), niti z odločitvami NS in skupščine tožene stranke. Prav tožnik je bil tisti, ki bi vse organe moral, tudi glede na pogodbo o zaposlitvi, opozoriti na nepravilnosti (nezakonitosti) in storiti vse, da sklepi, ki so bili tudi v nasprotju z zakonom o zavarovalnicah, ne bi bili sprejeti. Tako pa je tožnik dal toženi stranki utemeljen razlog za odpoklic, kar pomeni, da mu ta ni (bila) dolžna izplačati odpravnine, določene v pogodbi o zaposlitvi, kar je pravilno odločilo tudi že sodišče v izpodbijani sodbi.

Vse ostale navedbe revizije so za odločitev v tej zadevi nepomembne in zato revizijsko sodišče glede njih niti ni zavzemalo stališča. Glede na to, da je revizijsko sodišče zaključilo, da sodišče v izpodbijani sodbi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot mu to očita revizija, niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.