Jedro

Vtoževan račun se nanaša na dela končana do prekinitve pogodbe, kar je tožnik izrecno navajal na naroku, zato ni pomembno ali in katera dela so bila opravljena kasneje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku njenega izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek za znesek 8.971,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1998 dalje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.537,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi zavrnilni del sodbe.

III. Tožnik je dolžan tožencu povrniti pritožbene stroške, v roku 15 dni, v znesku 661,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 8.971,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek (do uveljavljanih 29.581,87 EUR) je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžan toženec tožniku plačati pravdne stroške v znesku 1.522,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del in predlagal, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da mu prizna še 18.251,45 EUR, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izraža nestrinjanje z nizko vrednotenim dokončanim delom in vgrajenim materialom, kot ga je prikazal sodni izvedenec. Pogodbeni znesek „pogodbe na ključ“, ki je znašal 23.500.000,00 SIT, je nerealen zaradi kasnejšega spreminjanja naročil s strani toženca. Upoštevati je treba, da je vsebino pogodbe na ključ pripravil toženec in mu jo vsilil. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do prekinitve pogodbe prišlo 19. 11. 1998 oziroma, da je tožeča stranka 20. 11. 1998 že pospravila gradbišče in da od takrat dalje gradbeni dnevnik ni več podpisan s strani nadzornega organa, podjetja H.. Dokazal je, da je delal do 08. 12. 1998 in je treba do takrat upoštevati dokončana dela in jih ovrednotiti. Če naročnik del oziroma njegov nadzorni organ gradbenih dnevnikov ni podpisal, je bilo to storjeno z namenom, da bi se kasneje nesporno opravljeno delo zanikalo. Toženec mu nadaljnjih del po 19. 11. 1998 ni preprečeval in je torej privolil s konkludentnim dejanjem. Graja, da sodišče ni upoštevalo dopolnitve izvida in mnenja sodnega izvedenca, v katerem je ocenil dodatna dela, ki jih našteva v nadaljevanju pritožbe. Skupni znesek dokončanih in neplačanih del preko pogodbe na ključ znaša 2.223.778,00 SIT oziroma 9.279,66 EUR. Sodišče bi mu moralo priznati še znesek glavnice 18.251,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1998 dalje.

4. Toženec se je pritožil zoper ugodilni in stroškovni del in predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Vztraja, da je tožniku opravljena dela do prekinitve pogodbe 19. 11. 1998 v celoti plačal in preplačal. To je potrdil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju in zaslišan na obravnavi. Sodišče prve stopnje je njegovo mnenje sicer upoštevalo, je pa napravilo napačen in nepopoln izračun. Prezrlo je stopnjo dejanske izgotovljenosti – končanosti del do III. gradbene faze do prekinitve pogodbe 19. 11. 1998, na kar je izvedenec jasno opozoril tako v mnenju kot tudi na obravnavi. To je jedro napake, ki jo je napravilo sodišče v svojem izračunu. Številke, zapisane na sedmi strani obrazložitve sodbe, so same po sebi točne, vendar pa osnova za dodatno plačilo ne more biti le pogodbeno dogovorjena cena 10.340.000,00 SIT, pač pa nižji znesek, glede na dejansko dokončanje gradbenih del. Izvedenec je glede na običajne standarde gotovosti del do III. gradbene faze ocenil odbitek 14,35 %, kar, glede na dejanska pogodbena razmerja o faznosti gradnje (44 % - 14,35 %), znaša 29,65 % celotne pogodbene cene, kar je 6.967.750,00 SIT. Sodišče mu je v izpodbijani sodbi, izven okvira razpolaganj strank, priznalo le plačilo v znesku 8.190.000,00 SIT (v gotovini 5.110.000,00 SIT in naravi v protivrednosti le 3.080.000,00 SIT). Z upoštevanjem teh plačil se izkaže, da so dejansko izvedena dela že preplačana. Sodba je sama s sabo v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki oziroma njuna pravdna prednika 03. 07. 1998 sklenila gradbeno pogodbo na ključ (listina A9), s katero se je pravdni prednik tožnika kot izvajalec obvezal zgraditi stanovanjsko hišo v X na ključ. Dogovorjena je bila pogodbena cena 23.500.000,00 SIT oziroma protivrednost 250.000,00 DEM na dan izplačila. Toženec se je kot investitor zavezal plačati tožniku avans 1.050.000,00 SIT ob pričetku gradbenih del, 9.290.000,00 SIT, ko je hiša izdelana do III. podaljšane gradbene faze - vgrajena okna in vrata, in poplačilo z nepremičnino, gostinski lokal na B. ulici (vrednost lokala je bila dogovorjena na 13.160.000,00 SIT). Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je tožnica izvedla tista dela, ki so bila navedena v gradbenih dnevnikih do prekinitve del; da predmet tega pravdnega postopka niso dodatna dela, temveč le dela po računu 11. 12. 1998 v vrednosti 7.089.080,00 SIT (sedaj 29.581,87 EUR); da je toženec nesporno plačal avans v skupni višini 1.050.000,00 SIT in znesek 4.060.000,00 SIT, skupaj 5.110.000,00 SIT (sedaj 21.323,65 EUR); da so bila okna naročena in plačana s strani toženca 4.030.000,00 SIT (sedaj 16.816,89 EUR); da je tudi izdelavo ostrešja plačal toženec 1.200.000,00 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) ter da tožnik ni prerekal trditev toženca, da je sam poskrbel še za vrata znesek 419.040,00 SIT (sedaj 1.748,62 EUR). Med strankama tudi ni bilo spora o tem, da je do prekinitve pogodbe prišlo 19. 11. 1998 oziroma da je tožnik 20. 11. 1998 pospravil gradbišče in da gradbeni dnevnik od takrat dalje ni več podpisan s strani nadzornega organa, podjetja H., d.o.o. Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B. z dne 12. 04. 2010 in zaslišanja izvedenca 16. 03. 2011 je ugotovilo: (1) da je tožnica objekt tožene stranke dogradila do III. podaljšane gradbene faze, ob upoštevanju odbitkov za ostrešja, okna in vrata, (2) da je bila pogodbena vrednost nepremičnine na ključ 23.500.000,00 SIT (sedaj 98.063,76 EUR), (3) da je predstavljala podaljšana III. gradbena faza s fasado in okni 44 % celotne vrednosti pogodbe na ključ, (4) da je bila pogodbeno dogovorjena cena za izdelavo objekta do III. podaljšane gradbene faze, kamor so vključena vgrajena okna in vrata, 10.340.000,00 SIT, (5) da bi vrednost oken, ki jih je plačal toženec (4.030.000,00 SIT), v primerjavi s celotno pogodbeno vrednostjo na ključ predstavljala 17 %, kar je po mnenju izvedenca nemogoče in bi najvišje upoštevan standard za okna in vhodna vrata lahko predstavljal le 8% (1.880.000,00 SIT, sedaj 7.845,10 EUR).

7. Odločitev, da je toženec tožniku dolžan plačati še 8.971,79 EUR (2.150.000,00 SIT), sodišče prve stopnje utemeljuje z obrazložitvijo, da je od zneska 10.340.000,00 SIT (43.148,05 EUR) odštelo nesporna plačila toženca v višini 5.110.000,00 SIT (21.323,65 EUR) in 3.080.000,00 SIT (12.852,61 EUR), kolikor bi največ lahko bila cena za okna in vrata.

8. Odločitev je oprlo na določbo 640. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se z gradbeno pogodbo na ključ izvajalec zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za izgraditev in uporabo celotnega objekta, in da dogovorjena cena vsebuje vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. Glede pritožbe tožnika

9. Končna pogodbena cena pogodbe na ključ 23.500.000,00 SIT (navedena je v 6. členu sklenjene pogodbe; nanjo se sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi 16. 11. 2007, kot izhodišče za izračun pa jo je upošteval tudi sodni izvedenec, čemur tožnik ni nasprotoval), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna. Nerazumljivo je, na kaj meri pritožnik s pritožbenim razlogovanjem o „nerealnosti pogodbenega zneska 23.500.000,00 SIT dogovorjene pogodbe na ključ“. Trditve tožnika, da je pogodbo sestavljal toženec in mu je bila vsiljena, sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo, ker je bila podana na obravnavi 21. 01. 2011, kar je po prvem naroku (286. člen ZPP), tožnik pa ni izkazal nekrivde za njeno uveljavljanje. Podlago za ugotovitev, da je med strankama prišlo do prekinitve pogodbe 19. 11. 1998 in da je 20. 11. 1998 tožnica pospravila gradbišče, je sodišče prve stopnje imelo v navedbah toženca (pripravljalna vloga 14. 06. 2006) in gradbenem dnevniku. Sicer pa je tožnik sam, na naroku 16. 11. 2007, navajal celo, da je do prekinitve pogodbe prišlo že oktobra 1998. Upoštevaje nesporne ugotovitve na naroku 13. 05. 2009 (vtoževana so le opravljena dela do prekinitve pogodbe; dodatna dela niso vtoževana in so upoštevana le dela po pogodbi do prekinitve), je nepomembno, ali in katera dela so bila opravljena po 19. 11. 1998. 10. Na naroku 13. 05. 2009 je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da predmet postopka niso dodatna dela in je tožnik izrecno potrdil, da v vtoževanem računu (znesek 7.089.000,00 SIT) dodatna dela niso zajeta. Tudi na naroku 07. 10. 2009 je tožnik ponovno poudaril, da ni bil plačan račun, ki se vtožuje v tožbi in se nanaša na dela do zapustitve gradbišča, brez dodatnih del, ki jih ne uveljavlja, ker za ta dodatna dela niti ni izstavil računa, ki bi sicer znašal 4.000.000,00 SIT po tedanji vrednosti. Neupoštevni so zato pritožbeni očitki o tem, da sodišče ni upoštevalo dopolnitve izvida in mnenja sodnega izvedenca glede ocene dodatnih in naknadnih del po navodilih in zahtevah toženca preko prvotnega načrta. Potemtakem tudi ni pomembno ali in katera naknadna dela so bila opravljena. Pritožbena trditev, da je vrednost dokončanih in neplačanih del preko pogodbe na ključ 2.223.778,00 SIT oziroma 9.279,66 EUR in da to „predstavlja del glavnice tožbenega zahtevka“, nasprotuje drugačnim trditvam tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, predstavlja pa tudi spremembo trditvene podlage tožbe, ki v pritožbenem postopku ni več možna.

Glede pritožbe toženca

11. Toženec v pritožbi vztraja, da je dela preplačal in da drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca B.. Sodišče prve stopnje je plačila, ki jih tožencu priznava (8.190.000,00 SIT), odštelo od zneska 10.340.000,00 SIT ( izračun pogodbeno dogovorjene cene za dokončano podaljšano III. gradbeno fazo), ne da bi upoštevalo odbitek (po mnenju izvedenca 14,345 %), glede na običajne standarde gotovosti zaradi nedokončanih del tožnika do III. gradbene faze. Izvedenec obračuna, ki je bil priložen računu vtoževanem v tej pravdi, ni mogel preizkusiti in je izhajal iz ocene vrednosti del, ugotovljene z upoštevanjem pogodbene cene pogodbe na ključ (nobena od strank takemu načinu obračuna ni nasprotovala). V pisnem izvedenskem mnenju z dne 12. 04. 2010 (sedma stran) je izvedenec, glede na podatke o stopnji gotovosti do 19. 11. 1998, ocenil vrednost gradbenih del kot nepopolno III. gradbeno fazo, pri čemer je stopnjo izgotovljenosti glede na celotno pogodbeno vrednost ocenil na 47 % oziroma kasneje ob zaslišanju na 44 %, kar sodišče prve stopnje pravilno povzema. V nadaljevanju mnenja pa je izvedenec ocenil odbitke, skupno 14,35 %, zaradi nedokončanih konstrukcijskih del, neizvedene strehe, tesarskih del, kritine, kleparskih izdelkov, neizvedene grobe kanalizacije in instalacijskih prebojev. Pravni stranki izvedenčevi oceni nista nasprotovali. Sodišče prve stopnje pa odbitkov zaradi nedokončane III. gradbene faze ni upoštevalo, kljub temu, da je z izvedencem razčiščevalo oceno stopnje dokončanosti del do prekinitve in odbitke, ki jih je po mnenju izvedenca treba upoštevati zaradi nedokončanih del tožnika do III. gradbene faze. V ta namen je tudi odprlo sicer že zaključeno glavno obravnavo z dne 21. 01. 2011 (sklep 14. 02. 2011) in na naroku 16. 03. 2011 izvedenca zaslišalo. Izvedenec je ob zaslišanju izčrpno in natančno pojasnil, zakaj ocenjuje, da je stopnja izgotovljenosti ob prekinitvi pogodbe po njegovi oceni 44 % (v pisnem mnenju jo je ocenil na 47 %) in zakaj je treba upoštevati odbitek 14,34 %. Sodišče prve stopnje, ki odločitev opira na izvedensko mnenje, sicer ugotavlja, da tožnik ni opravil vseh del, ki spadajo v podaljšano III. gradbeno fazo, pri izračunu v sodbi (sedma stran obrazložitve) pa tega ni upoštevalo in tudi ni navedlo razlogov, zakaj ne. Stopnja dokončanosti 44 % in odbitek 14,35 % predstavlja 29,65 % celotne pogodbene cene, kar je 6.967.750,00 SIT, kot pravilno navaja toženec. Ob upoštevanju plačil, ki jih tožencu priznava sodišče (5.110.000,00 SIT in 3.080.000,00 SIT), se izkaže, da je toženec vrednost del, vtoževanih z računom v predmetnem postopku, preplačal, ne glede na to, ali je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu, da lahko vrednost oken in vrat predstavlja največ 8 % od pogodbene vrednosti celotnega objekta (znesek 1.880.000,00 SIT), spričo česar ni upoštevalo toženčevih nespornih plačil za okna 4.030.000,00 SIT in vrata 419.040,00 SIT.

12. Izračun sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenskem mnenju, podana je uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo po izrecnem pooblastilu 1. odstavka 354. člena ZPP lahko odpravi sodišče druge stopnje samo. Ob pravilnem in popolnem upoštevanju izvedenskega mnenja je treba toženčeva plačila odšteti od 6.967.750,00 SIT (29.075,90 EUR) in ne od 10.340.000,00 SIT (43.148,05 EUR), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tudi če se upoštevajo le plačila, ki jih sodišče prve stopnje priznava tožencu (34.176,26 EUR), tožnik ni več upravičen do plačila.

13. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani in v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi toženca pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še za znesek 8.971,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 20. 12. 1998 dalje, zavrnilo in posledično v stroškovnem delu tožniku tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca (1. odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje specifikacijo stroškov v stroškovniku 21. 01. 2011 in 16. 03. 2011 je sodišče druge stopnje tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo stroške v višini 3.537,24 EUR (6.130 točk x 0,459 EUR; 20 % DDV, sodna taksa za odgovor na tožbo 160,84 EUR), ki jih je naložilo v plačilo tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo uspel in je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu s stroškovnikom priglašenim v pritožbi. Sodišče druge stopnje mu je pritožbene stroške priznalo v znesku 661,36 EUR (sestava pritožbe 875 točk, 20 % DDV, sodna taksa za pritožbo 179,42 EUR) in jih naložilo tožniku v plačilo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in na pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 (glede začetka teka zamudnih obresti).