Jedro

Cena za blago je bila določena v tuji valuti - italijanskih lirah, dogovorjeno pa je bilo plačilo v dinarski protivrednosti po srednjem tečaju NBJ na dan plačila. Tožnica je preostanek kupnine plačala dne 9.11.1991 in sicer z nakazilom zneska 53.298,60 SIT. V času med sklenitvijo pogodbe in plačilom je Slovenija postala samostojna država s svojo valuto. Dne 8.10.1991 je začel veljati Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91), ki je določil za denarno enoto tolar. Po 3. čl. tega zakona je določila tečaje tujih valut Banka Slovenije. Zaradi navedenih sprememb sta sodišči prve in druge stopnje lahko upoštevali dogovorjeno valutno klavzulo le tako, da sta presojali tožničino obveznost v času plačila dne 9.11.1991 z upoštevanjem tedanjega tečaja tuje valute, kot ga je določila Banka Slovenije. Tečaja NBJ, ki ga je vsebovala pogodba z dne 26.5.1991 in ki je bil tedaj veljaven tečaj v Sloveniji, ob času tožničinega plačila ni bilo mogoče več upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora tožena stranka izročiti dvoposteljno perilo artikel B1 4. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da tožnica naročene stvari ni plačala v celoti po dogovoru.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišči pri odločanju nista upoštevali določbe 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju, po kateri lahko stranki veljavno izbereta tečaj. Glede na dogovor, da se uporablja srednji tečaj NBJ, ki je v času plačila še obstajal, bi bilo treba preračunati tožničino obveznost po tem tečaju. Na ta način pa bi se ugotovilo, da je tožnica kupnino v celoti plačala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba za posteljnino tako, da sta dne 26.5.1991 podpisali tipsko pogodbo, ki vsebuje tudi splošne pogoje prodaje in dobave. V teh pogojih je med drugim določeno, da kupec izgubi pravice iz pogodbe, če ne plača kupnine v pogodbenem roku. Cena za blago je bila določena v tuji valuti italijanskih lirah, dogovorjeno pa je bilo plačilo v dinarski protivrednosti po srednjem tečaju NBJ na dan plačila. Tožnica je preostanek kupnine plačala dne 9.11.1991 in sicer z nakazilom zneska 53.298,60 SIT. V času med sklenitvijo pogodbe in plačilom je Slovenija postala samostojna država s svojo valuto. Dne 8.10.1991 je začel veljati Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št 17/91), ki je določil za denarno enoto tolar. Po 3.čl tega zakona je določila tečaje tujih valut Banka Slovenije. Zaradi navedenih sprememb sta sodišči prve in druge stopnje lahko upoštevali dogovorjeno valutno klavzulo le tako, da sta presojali tožničino obveznost v času plačila dne 9.11.1991 z upoštevanjem tedanjega tečaja tuje valute, kot ga je določila Banka Slovenije. Tečaja NBJ, ki ga je vsebovala pogodba z dne 26.5.1991 in ki je bil tedaj veljaven tečaj v Sloveniji, ob času tožničinega plačila ni bilo mogoče več upoštevati. Pri takem položaju tožeča stranka nima prav, ko meni, da sta sodišči kršili določbo 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91), ki dopušča uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).