Jedro

V postopku za delitev skupnega premoženja (trinajsto poglavje ZNP) zakon ne predvideva obvezne izvedbe dokaza z izvedencem, sodišče pa o predlogu lahko odloči, ne da bi izvedlo tak dokaz. Zato v tem postopku ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 36. člena ZNP (presumpcija umika v primeru, ko predlagatelj ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe dokaza z izvedencem).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo nepravdni postopek, ker je štelo, da je predlagatelj umaknil predlog, ko v roku ni založil odrejenega predujma za stroške izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP; Ur. l. SRS 30/86).

Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92). V pritožbi navaja, da je pred iztekom roka, ki mu ga je sodišče odredilo za plačilo predujma, predlagal, da mu sodišče rok podaljša do 1.3.1999, saj se z nasprotno udeleženko dogovarjata o izvensodni razdružitvi. Sodišče prve stopnje o predlogu za podaljšanje roka ni odločilo, s tem pa je kršilo določbe postopka.

Pred ustavitvijo postopka bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o predlogu za podaljšanje roka, saj je dolžno odločiti o vseh procesnih vprašanjih. Predlagatelj zato meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Poleg tega je iz razlogov ekonomičnosti postopka nesmiselno zalagati stroške za izvedbo dokaza z izvedencem, ko še ni jasno, ali bo izvedenec sploh potreben. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlagatelju podaljša rok za plačilo predujma za stroške izvedenca do 1.3.1999. Pritožba je utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej odločiti o predlogu za podaljšanje roka za plačilo predujma.

Vprašanje podaljšanja roka je vprašanje procesnega vodstva; sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa dovolj jasno pojasnilo, da dolžnikovemu predlogu ni sledilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na načelo ekonomičnosti postopka. V skladu z omenjenim načelom mora namreč sodišče opraviti postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Sodišče je dolžniku naložilo plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke prav zaradi pospešitve postopka; dokaz pa je predlagal sam predlagatelj, zato sklicevanje na nesmiselnost zalaganja stroškov ni primerno.

Vendar pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 36. člena ZNP. V skladu s citirano določbo sodišče šteje, da je predlagatelj predlog umaknil, če v roku ni založil odrejenega predujma, samo v primeru, ko sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem. To velja zlasti takrat, ko zakon izrecno določa, da mora sodišče izvesti dokaz z izvedencem ali cenilcem.

V obravnavani zadevi gre za postopek za delitev stvari in skupnega premoženja v skladu z določbami trinajstega poglavja ZNP. V takšnem postopku ZNP ne predvideva obvezne izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke. Celo več - po drugem odstavka 123. člena ZNP opravi sodišče na predlog vseh solastnikov prodajo stvari v postopku za delitev stvari (po določbah 10. poglavja ZNP). V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZNP pa se na zahtevo predlagatelja dovoli prodaja tudi brez cenitve. V tem primeru navede vrednost sam predlagatelj. Jasno torej je, da v postopku za delitev skupnega premoženja izvedba dokaza z izvedencem ni obvezna, sodišče pa o predlogu lahko odloči, ne da bi izvedlo tak dokaz.

Glede na to pa v postopku za delitev skupnega premoženja ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 36. člena ZNP (presumpcija umika v primeru, ko predlagatelj ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe dokaza z izvedencem); saj, kot je bilo obrazloženo, ne gre za postopek v katerem sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem.

Sodišče prve stopnje je, ko je predlog štelo za umaknjen, kršilo določbe ZNP, saj je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 36. člena ZNP, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi z določbo 37. člena ZNP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).