Jedro

Pri tožniku je delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in od 4. 2. 2014 ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je pomožni delavec. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ugotovljena preostala delovna zmožnost ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2. Pri tožniku pa do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti oziroma do I. kategorije invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in popravni sklep se zavrne.

II. Pritožba glede podrednega tožbenega zahtevka se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2014 in št. ... z dne 28. 4. 2014 ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 28. 4. 2014 in prizna pravico do invalidske pokojnine od 28. 4. 2014. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka. S sklepom o popravi sodbe opr. št. II Ps 2072/2014 z dne 5. 9. 2016 je sodišče prve stopnje zaradi odprave očitne pisne pomote v drugi vrstici I. točke izreka sodbe opr. št. II Ps 2072/2014 z dne 22. 8. 2016 datum 28. 4. 2014 popravilo tako, da ga je nadomestilo z datumom 28. 9. 2014 ter sklenilo, da v ostalem ostane sodba nespremenjena.

2. Zoper sodbo in sklep o popravi sodbe je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je iz odločitve razvidno, da je sodišče odločilo o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, spregledalo pa je, da je tožnik s prvo pripravljalno vlogo dne 6. 1. 2015 svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da je predlagal ugotovitev invalidnosti od 4. 2. 2014 dalje. Sodišče se v izpodbijani sodbi do predlagane spremembe tožbenega zahtevka sploh ni izreklo. Izrek sodbe je kljub izdanemu sklepu o popravi sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sodbe in dejanskim stanjem. Sodišče je zavrnilo odpravo napačnih odločb. Tožnik je poleg primarnega postavil tudi podrejeni zahtevek, o katerem pa sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni odločilo. Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti se sodbe ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom je zatrjeval, da v kolikor bi sodišče štelo, da pri njem od 4. 2. 2014 ni podana popolna izguba delazmožnosti, naj se ugotovi, ali so delovne zmožnosti v njegovem poklicu zmanjšane za 50 % ali več, zaradi česar bi bilo tožnika potrebno razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti. O tem dejanskem vprašanju sodba sploh nima obrazložitve, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da je pri njem podano zmanjšanje delovne zmožnosti za več kot 50 % in s tem II. kategorija invalidnosti. Navaja, da je osebna zdravnica tožnika predlog podala dne 7. 1. 2014 in ne 13. 1. 2014, kot navaja sodišče. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in sicer vpogleda v njegov zdravstveni karton in v njegovo medicinsko dokumentacijo, niti ni obrazložilo, zakaj je izvedbo teh dokazov zavrnilo. Zaradi tega je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče bi pri presoji tožnikove delazmožnosti moralo poleg izvedenskega mnenja upoštevati tudi druge predlagane dokaze, med drugim izpovedbo tožnika in njegovo medicinsko dokumentacijo in nato presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in odločilna dejstva o delazmožnosti presoditi na podlagi uspeha celotnega postopka, česar pa ni storilo. Z izvedbo dokaza z vpogledom v zdravstveni karton bi se sodišče prepričalo, da tožnik trpi za prilagoditveno motnjo in za hipertrofično kardiomiopatijo, ishemično kardiomiopatijo, arterijsko hipertenzijo, angino pektoris, srčnim popuščanjem, trožilno koronarno boleznijo, hiperlipidemijo in sindromom odvisnosti zaradi uživanja alkohola, zaradi česar je nezmožen za delo. To dejstvo je ugotovila tudi invalidska komisija prve stopnje dne 4. 2. 2014, do česar pa se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni izreklo. Prav tako se sodišče ni izreklo do tožnikove izpovedbe, da se čim kaj dvigne zadiha in da ima težave z visokim krvnim pritiskom ter psihične težave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba zoper sodbo in sklep ni utemeljena, pritožba zoper podredni tožbeni zahtevek pa se šteje kot predlog za dopolnilno sodbo.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev oziroma gre za očitne pomote v številkah in datumih.

5. S prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom (list. št. 4) je tožnik predlagal odpravo dokončne odločbe toženca z dne 22. 9. 2014 in prvostopne odločbe z dne 28. 4. 2014 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 28. 4. 2014. Nato je tožnik s prvo pripravljalno vlogo (list. št. 12 in 13) uveljavljal poleg odprave citiranih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 4. 2. 2014 ter podredno od istega datuma razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije in ustreznim nadomestilom.

Sodišče prve stopnje je odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku, pri tem pa navedlo datum dokončne odločbe 22. 4. 2014 in nato s popravnim sklepom popravilo pravilni datum prvostopne odločbe z datumom 28. 9. 2014. Zato pritožba pravilno navaja, da je sodišče zavrnilo odpravo napačnih odločb. Ker sodišče skladno z določbo 328. člena ZPP lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, bo v drugi vrstici I. točke sodbe opr. št. II Ps 2072/2014 z dne 22. 8. 2016 datum dokončne odločbe 22. 4. 2014 popravilo z datumom 22. 9. 2014, poleg tega pa v tretji in četrti vrstici iste sodbe še datum 28. 4. 2014 z datumom 2. 4. 2014, saj je očitno tudi pri slednjem datumu prišlo do pomote. Iz dokumentacije jasno izhaja, da je toženec odločil z dokončno odločbo z dne 22. 9. 2014 in da je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost te dokončne odločbe, torej odločbe z dne 22. 9. 2014 in sicer tako glede obstoja kot tudi datuma invalidnosti od 4. 2. 2014. V zvezi z napačno navedenim datumom, pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Enako pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. V pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2015 je tožnik poleg primarnega tožbenega zahtevka postavil še podredni tožbeni zahtevek, o katerem pa sodišče sploh ni odločilo.

7. V 325. členu ZPP je določeno, da če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni.

8. Ker gre v obravnavanem primeru za prav takšno procesno situacijo, bo sodišče prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku odločilo z dopolnilno sodbo. Pritožbeno sodišče je v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek štelo pritožbo kot predlog za dopolnilno sodbo, saj je institut dopolnilne sodbe predviden poleg ali namesto pritožbe za odpravo prav takšnih napak oziroma kršitve določbe 310. člena ZPP, ko sodišče pomotoma ne odloči o vseh tožbenih zahtevkih. Takšno napako oziroma pomoto pa vedno odpravi tisto sodišče, ki je to pomoto storilo.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podredni tožbeni zahtevek zato, ker gre za neobstoječo odločitev, ni opredeljevalo.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi izvedlo dokaza z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton in v njegovo medicinsko dokumentacijo, niti ni obrazložilo, zakaj je izvedbo teh dokazov zavrnilo.

10. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nepravilnim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, sestavni del teh spisov pa je tudi medicinska dokumentacija. Razen tega je sodišče prve stopnje proučitev celotne dokumentacije v obeh spisih, vključno z dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, naložilo tudi izvedenskemu organu, zato obrazložitve v tej smeri, zakaj ni izvedlo tega dokaza ni bilo potrebno, dodatno, ker se je izvedenski organ v izvedenskem mnenju posebej skliceval na dokumentacijo v zdravstvenem kartonu tako, da ni nobenega dvoma, da ni bil ta dokaz izveden.

11. Nadalje tudi ni podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo metodološkemu napotku v 8. členu zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo vse dokaze in sicer skladno z 8. členom tako, da je ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, vključno s tožnikovo izpovedjo. Tožnikova izpoved je bila nenazadnje ena izmed dodatnih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem in je to tudi izrecno navedlo.

12. Po 178. členu ZPIZ-2 se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika, pri čemer je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. V konkretnem primeru predlog osebnega zdravnika datira z dnem 7. 1. 2014, postopek pa se šteje za uveden s 13. 1. 2014, ko je zavod ta predlog prejel in ga z žigom potrdil. Nobeden od teh datumov, ne datum 7. 1. 2014 in ne 13. 1. 2014, nista odločilna za odločitev v sporni zadevi. Zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

13. V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. in še v dopolnilnem mnenju istega organa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Izvedenski organ je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialistke za interno medicino in specialistke za psihiatrijo na podlagi celotne dokumentacije in izvidov osebnega pregleda ocenil, da je pri tožniku delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da od 4. 2. 2014 ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je pomožni delavec. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično enostavno delo, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, v ugodnih klimatskih pogojih in ne s hepatotoksičnimi snovmi. Ugotovljena preostala delovna zmožnost ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti, definirane v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Izvedenski organ je tudi sicer izrecno ocenil, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 22. 9. 2014 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, to je do stanja, določenega v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej do I. kategorije invalidnosti.

14. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo. Izvedenski organ je upošteval vse diagnoze in celotno tožnikovo zdravstveno stanje tako s psihiatričnega kot internega vidika. Izvedenski organ je pri oceni upošteval blago slabelo sistolično funkcijo levega prekata in ostale kardiološke diagnoze zajete v diagnozi ishemična kardiomiopatija in tudi prilagoditveno motnjo, ki jo tožnik izkazuje z anksiozno - depresivno simptomatiko ob določenih večjih življenjskih spremembah oziroma zunanjih stresorjih. Takšno stanje je izvedenski organ ocenil kot prehodno duševno stanje, ne pa stanja v smislu invalidnosti.

Pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje z vpogledom v zdravstveni karton lahko prepričalo, da je popolnoma nezmožen za delo, ker trpi za prilagoditveno motnjo in ima postavljene ostale kardiološke diagnoze, so zato neutemeljene.

Izvedenski organ je enako ocenil za arterijsko hipertenzijo, da zaradi dostopnosti zdravljenju, dodatno ne vpliva na zmanjšanje delazmožnosti. Tudi sicer je izvedenski organ posebej pojasnil, da posamezne diagnoze ne predstavljajo oziroma zahtevajo omejitve delazmožnosti, ker se ocenjuje funkcionalno stanje zavarovanca in ne diagnoze.

15. Na podlagi izkazanega zdravstvenega stanja in ugotovitev izvedenskega organa, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in odpravo izpodbijane dokončne odločbe in prvostopne odločbe toženca, zavrnilo, ker sta pravilni in zakoniti.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep o popravi sodbe in v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel. Pritožbo zoper podredni tožbeni zahtevek pa je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za dopolnilno sodbo, o čemer bo kot pristojno sodišče, odločilo sodišče prve stopnje.