Jedro

Dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za oškodovance, ki so utrpeli lažje telesne poškodbe (nateg mišic vratu in prsnega dela hrbtenice ter udarec v desno koleno; zvin vratne hrbtenice; nateg mišic vratu) v višini 1,5 in 1,7 povprečne plače v času sojenja so primerne. Pregled sodne prakse pokaže, da so oškodovanci za podobne poškodbe prejemali do leta 2008 odškodnine v višini treh do štirih povprečnih plač v času sojenja, po tem letu pa so se odškodnine znižale in so se za podobne primere prisojale odškodnine med dvema in tremi povprečnimi plačami. Dosojena odškodnina je tako na najnižji spodnji meji, kar ne terja korekcije višine s strani pritožbenega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.765,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 481,51 EUR od dne 19. 03. 2008 do plačila, od zneska 5.382,52 EUR od dne 18. 07. 2008 do plačila in od zneska 2.901,35 EUR od dne 23. 10. 2008 do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 348,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev sodbe in vztraja pri navedbah, ki jih je podal v odgovoru na tožbo. Meni, da je odškodnina za telesne bolečine in strah previsoka. Nesreča se je zgodila pri minimalni hitrosti. Oškodovanci so utrpeli nateg mišic vratu, nateg mišic prsnega koša in zvin vratne hrbtenice. Take poškodbe nastanejo pri manjših trkih oziroma pri nizki hitrosti. Vratno ortozo so nosili en do dva tedna, analgetike pa jemali do enega meseca, zato je odškodnina za telesne bolečine previsoka. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj je splošno znano, da pri poškodbah vratne hrbtenice primarni in sekundarni strah ni prevelik.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanec M. S. v nesreči, ki jo je povzročil pritožnik, utrpel nateg mišic vratu in prsnega dela hrbtenice ter udarec v desno koleno, da je oškodovanec A. S. utrpel zvin vratne hrbtenice, oškodovanka S. S. pa je utrpela nateg mišic vratu. Te poškodbe so pretežno poškodbe mehkih tkiv, kar pomeni, da so oškodovanci utrpeli lažje telesne poškodbe. Vsi oškodovanci so dobili mehko vratno ortozo, ki so jo nosili od enega do dveh tednov, analgetike so jemali v času trajanja bolečin, kar je približno do enega meseca, obiskovali pa so tudi fizioterapijo, M. S. 20-krat, ostala oškodovanca pa 10-krat. Za opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 1,5 povprečne plače v času sojenja za A. S. in S. S., za M. S. pa 1,7 povprečne plače. Za doživet primarni in sekundarni strah je M. S. priznalo odškodnino v višini 0,5 povprečne plače, A. S. 0,54 povprečne plače, S.S. pa 0,52 povprečne plače. 6. Pritožba je v delu, ko graja višino dosojene odškodnine, neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Pri odločanju je namreč pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu je treba s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani pa je treba upoštevati še objektivno merilo: razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jih dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic (14. in 22. čl. Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

7. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je primerna. Pregled sodne prakse (1) namreč pokaže, da so oškodovanci za podobne poškodbe prejemali do leta 2008 odškodnine v višini treh do štirih povprečnih plač v času sojenja, po tem letu pa so se odškodnine znižale in so se za podobne primere prisojale odškodnine med dvema in tremi povprečnimi plačami. Dosojena odškodnina je tako na najnižji spodnji meji, kar ne terja korekcije višine s strani pritožbenega sodišča. 8. Tudi sodna praksa v zvezi z dosojenimi odškodninami za (primarni in sekundarni) strah je jasna. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da strah pri takih nesrečah, v katerih so bili udeleženi pritožnik in oškodovanci, ni prevelik, vendar opozarja, da je to upoštevalo že sodišče prve stopnje. Sodišča za tako intenzivnost strahu prisojajo od 0,5 do 2 povprečni plači, sodišče prve stopnje pa je priznalo odškodnino na spodnji meji.

9. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353 čl. ZPP).

(1) Baza Ius-info.