Jedro

Pravilo o realizaciji pogodbe pogodbeni stranki preprečuje, da bi se sklicevala na neobstoj ali neveljavnost pogodbe samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 96/15905 z dne 30.9.1996 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 319.022,50 SIT in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 7.620,00 SIT, oboje z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sodišče zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 10.825,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugotovitveni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec, ki sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ne more biti zadolžen za plačilo toplotne energije, če te ni prejemal, saj njegov poslovni prostor ni bil nikoli uporabljen, radiatorji pa izklopljeni oziroma celo odstranjeni. Tožečo stranko je večkrat pozival k zapisu zapisnika o odstranitvi radiatorjev, pa se ta nikoli ni odzvala. Dejstvo je, piše toženec, da je v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih vsako pogodbo možno prekiniti. Nadalje navaja, da Pogoji za dobavo in odjem toplotne energije določajo, da je odjemalec toplotne energije tisti, ki prejema to energijo na podlagi predhodne pisne pogodbe, take pogodbe pa toženec s tožečo stranko ni podpisal nikoli, med njima ni prišlo do zedinjenja o bistvenih sestavinah pogodbe in toženec že samo zato ni pasivno legitimiran v tem postopku. Dodatni dokazi v tej smeri so po navedbah pritožnika v tem, da je nosilec obračuna stroškov ogrevanja lahko le objekt kot celota in ne posamezni etažni lastnik in v tem, da je v 12. alinei prvega odstavka 45. člena prej omenjenih Pogojev dopuščena možnost, da se dobava toplotne energije v primeru neplačevanja prekine. Tožeča stranka, ko ignorira vse pozive toženca na prenehanje dobave energije, protiustavno in protizakonito izkorišča svoj monopolni položaj v škodo toženca in zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje ali razveljavi ter vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ali pa spremeni v smislu pritožbe.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (1977, v nadaljevanju ZPP/77) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pravni temelj za odločitev v tej zadevi so Pogoji za dobavo in odjem toplotne energije iz vročevodnega omrežja ljubljanskih občin v upravljanju Javnega podjetja Energetika Ljubljana (Ur. l. RS, št. 13/92, v nadaljevanju Pogoji) kot specialni predpis in Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) kot splošni obligacijski zakon, ki se uporablja takrat in glede tistih vprašanj, ki s specialnimi predpisi niso urejene.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prehodna pisna pogodba, ki jo predvidevajo Pogoji (drugi odstavek 2. člena, 8. in 18. člen), med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Pogoji iz leta 1992 za tak primer ne določajo, kakšne so obveznosti in pravice ene ali druge stranke, določajo samo, da je pisna oblika pogodbe za dobavo energije potrebna. Kljub zapisanemu pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje med strankama vendarle nastalo, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna. Dejstvo je namreč, da je toženec sam prispeval k veljavnosti pogodbe, ki ji je manjkala obličnost, in sicer s tem, ko jo je pričel izpolnjevati. Plačilo nekaj obrokov stroškov ogrevanja je tisto, kar je v tej zadevi odločilnega pomena in kar je sodišču prve stopnje narekovalo odločitev v korist tožeče stranke. Gre za pravilo o konvalidaciji ali realizaciji pogodbe, ki pogodbeni stranki preprečuje, da bi se sklicevala na neobstoj ali neveljavnost pogodbe samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki. Pravilo vsebuje 73. člen ZOR in ga je sodišče prve stopnje, kot je že bilo obrazloženo zgoraj, uporabljalo zaradi pomanjkljivih določb samih Pogojev. Tudi ni dokaza o tem, da pogodba ne bi bila več veljavna, torej je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožeči stranki (ne glede na vse ostale okoliščine, ki jih toženec poskuša postaviti v ospredje te zadeve) dolžan plačati zaostale obveznosti.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l.SFRJ št. 4/77), ki je v sodbi označen kot ZPP/77. Tako določila omenjenega zveznega zakona o pravdnem postopku kot zveznega zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji ta odločba, je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1), po katerem se predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.