Jedro

Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 104,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 39,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 500,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 do plačila, v presežku (tj. za razliko do vtoževanih 839,33 EUR in za zakonske zamudne obresti od 19. 7. 2012 do 18. 8. 2012) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 183,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP), tožena stranka pa zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da ima v A. prijavljeno začasno bivališče, kar je razvidno tudi iz dokumentacije v spisu. Ker se je v obravnavanem individualnem delovnem sporu udeležil štirih narokov za glavno obravnavo v B., bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati strošek kilometrine oziroma vsaj strošek štirih vozovnic za avtobusni prevoz na relaciji A. - B. - A.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev o stroških spremeni tako, da mu povračilo teh stroškov prizna. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del v I. točki izreka (za pritožbo zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo svoja pooblastila iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče lahko namreč v okviru preiskovalnega načela izvaja dokaze po uradni dolžnosti le v primeru, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravno odločilnih dejstev, ter pod pogojem, da stranka dejstvo, ki naj bi se s temi dokazi ugotavljalo, sploh zatrjuje. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da mu tožena stranka vtoževani znesek dolguje iz naslova neizplačane plače, glede neizplačanih dnevnic pa pravočasno ni podal nobenih trditev ali dokaznih predlogov. Opozarja, da je sodišče pri vodenju dokaznega postopka vezano na 286. člen ZPP, glede dejstev, ki med strankama niso sporna, pa izvajanje dokazov ni potrebno. Vztraja pri navedbah, da je tožnik s spremembo tožbe povzročil nesklepčnost tožbenega zahtevka. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da IV. točka sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi predstavlja odpoved neizplačanim stroškom v zvezi z delom, saj je šlo v resnici le za sporazum med strankama, da so med njima poravnane vse zapadle obveznosti. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, ali je tožniku dnevnice izplačala že pred sklenitvijo sporazuma, sicer pa tega glede na dejstvo, da je tožnik to potrdil z njegovim podpisom, niti ni bilo dolžno ugotavljati. Navaja, da se tožnik s podpisom sporazuma ni ničemur odpovedal. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da stroški v zvezi z delom zapadejo skupaj s plačo, saj po njenem mnenju zapadejo v plačilo takoj, ko nastanejo. Izpovedi zaslišanih prič potrjujejo njene navedbe glede zapadlosti in izplačila dnevnic. Sodišče prve stopnje je ravnalo arbitrarno, ko je višino dnevnic ugotavljalo kljub odsotnosti tožnikovih trditev v zvezi s tem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več odločbah zavzelo stališče, da sodišče ravna samovoljno v primeru, ko svoje odločitve ne obrazloži dovolj izčrpno ter ko je ne utemelji z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti, ki izhajajo iz zakona. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede višine dnevnic tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Uredba o povračilu potnih stroškov za potovanja v tujino se namreč uporablja le za javni, ne pa tudi za zasebni sektor, tožena stranka pa ima višino dnevnic določeno z notranjim aktom. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se izraz "uredba" v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi nanaša na Uredbo o povračilu potnih stroškov za potovanja v tujino. S tem izrazom je namreč mišljen notranji pravilnik, ki pri toženi stranki velja že od leta 2009 dalje in ki je v letu 2012 za službeno potovanje določal dnevnico v znesku 25,00 EUR. Navaja, da tega v postopku na prvi stopnji ni bila dolžna dokazovati, saj dnevnice sploh niso bile predmet spora.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odmere tožnikovih stroškov postopka).

O pritožbi tožnika:

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške prevoza za pristop na štiri naroke za glavno obravnavo v B. (18. 3. 2014, 9. 9. 2014, 18. 11. 2014 in 27. 1. 2015). Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da ima tožnik v A. prijavljeno začasno bivališče, pravdna stranka pa je na podlagi določbe 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in 32/2013; v nadaljevanju: Pravilnik) upravičena do povračila izdatkov za potovanje od začasnega prebivališča do kraja, v katerem sodišče opravi narok za glavno obravnavo, in za vrnitev. Tožnik je v postopku na prvi stopnji (stroškovnik na list. 40) sicer priglasil stroške kilometrine za pristop na štiri naroke za glavno obravnavo, vendar pa se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Tožnik je zato upravičen do povračila stroškov za prevoz z avtobusom, sodišče prve stopnje pa bi mu iz tega naslova moralo priznati 82,40 EUR potnih stroškov (enosmerna vozovnica za avtobusni prevoz na relaciji A. - B. stane 10,30 EUR(1) , tožnik pa se je v tem individualnem delovnem sporu udeležil štirih narokov za glavno obravnavo(2) ).

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 82,40 EUR(3) stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in priglašenim stroškovnikom utemeljeno priznalo 311,44 EUR stroškov postopka in odločilo, da ji mora tožnik glede na uspeh v pravdi (70 %) iz tega naslova povrniti 218,00 EUR. Ker je tožnik po ugotovitvi pritožbenega sodišča upravičen do 378,74 EUR stroškov postopka (in ne le do 296,34 EUR, ki mu jih je priznalo sodišče prve stopnje), mu je tožena stranka glede na uspeh (30 %) dolžna povrniti 113,62 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 113,62 EUR s stroški tožene stranke v znesku 218,00 EUR, je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 104,38 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

O pritožbi tožene stranke:

10. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da naj bi tožnik s spremembo tožbe povzročil nesklepčnost tožbenega zahtevka, vendar je že sodišče prve stopnje te navedbe pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik tožbe ni spremenil. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč tožnik na naroku za glavno obravnavo 18. 11. 2012 (le) zmanjšal tožbeni zahtevek (iz zneska 1.681,24 EUR bruto oziroma 939,33 EUR neto na znesek 839,33 EUR neto) ter spremenil pravno podlago tožbenega zahtevka, v skladu z določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP pa v takšnem primeru ne gre za spremembo tožbe.

11. Pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze v zvezi z dejstvom, ki ga tožnik ni zatrjeval (tj. da mu tožena stranka vtoževani znesek dolguje iz naslova stroškov v zvezi z delom), s čimer naj bi prekoračilo svoja pooblastila iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožnik že v tožbi navedel, da je po prejemu plačilne liste za mesec julij 2012 presenečeno ugotovil, da mu je tožena stranka obračunala le golo osnovo za plačo, ne pa tudi prevoženih kilometrov, v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2013 pa je pojasnil, da tožena stranka od (njegove) osnovne plače obračuna davke in prispevke, medtem ko za prevožene kilometre, naklade ter vikende opravi preračun in jih plača v koloni dnevnice tujina, kilometrina - akontacija, kar je razvidno iz plačilnih list za november 2011, december 2011, januar 2012 in februar 2012. Nadalje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo 18. 3. 2014 sodišču prve stopnje predlagal, naj toženo stranko pozove k predložitvi evidenc o dejansko prebitem času v tujini za tožnika za vso obdobje, ko je prejemal dnevnice v tujini, tj. potne naloge. Iz navedenega je razvidno, da je tožnik v postopku na prvi stopnji pravočasno podal tako navedbe kot tudi dokazni predlog glede neizplačanih stroškov v zvezi z delom, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bil s trditvami in dokaznimi predlogi v tej smeri prekludiran. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 34. člena ZDSS-1. 12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnik in tožena stranka 19. 10. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 19. 10. 2011 do 8. 9. 2012 za delovno mesto voznik tovornega vozila, 25. 7. 2012 pa sta na podlagi 79. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sklenila sporazum o razveljavitvi (pravilno: prenehanju) navedene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da sta s tožnikom v IV. točki sporazuma soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati, vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je takšno določilo sporazuma nično. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč sporazum v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Dogovor, s katerim bi delavec in delodajalec drugače uredila pravice, kot gredo delavcu po samem zakonu, je namreč mogoč le v primeru, ko zakon izrecno določa, da se lahko delavec določenim pravicam odpove, ali pa se namesto ene pravice odloči za plačilo denarnega zneska (npr. skrajšanje odpovednega roka in plačilo odškodnine, odškodnina namesto reintegracije...). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, bi tožnik plačilo neizplačanih dnevnic lahko uveljavljal tudi v primeru, če bi bilo med strankama nesporno, da se je tem terjatvam iz delovnega razmerja s pisno izjavo vnaprej odpovedal.(4) Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se navedeno določilo sporazuma ne more nanašati na dnevnice, ki bi jih tožena stranka morala izplačati tožniku za mesec julij 2012. Te do 25. 7. 2012 namreč še niso zapadle v plačilo, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, ali je vtoževane dnevnice tožniku izplačala že pred sklenitvijo sporazuma. Tožena stranka kot delodajalec namreč v individualnem delovnem sporu nosi dokazno breme, da je delavcu poravnala vse obveznosti iz naslova plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.(5)

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da plača tožniku ni bila določena tako, kot je sam trdil (tj. da je bila odvisna od števila prevoženih kilometrov), temveč da je tožena stranka delavcem izplačevala plačo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in dnevnice. Za odločitev v zadevi je zato kot bistveno štelo, ali je tožena stranka tožniku izplačala vse dnevnice za službena potovanja v tujino. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo samovoljno, ko je v dokaznem postopku ugotavljalo višino dnevnic, čeprav tožnik njihove višine ni izrecno zatrjeval. Višino dnevnic za službena potovanja v posamezne države namreč določa Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 38/94 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba), zato gre pri ugotavljanju višine dnevnic za pravno vprašanje, glede katerega sodišče ni vezano na trditveno podlago strank. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da Uredba ne predstavlja pravilne materialnopravne podlage za odločitev v zadevi. V skladu z določbo drugega odstavka 130. člena ZDR se namreč višina povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, v primeru, če ta ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo (kar v obravnavanem primeru ni bila), določi z izvršilnim predpisom, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi iz 5. točke 6. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mu dnevnice pripadajo v višini, določeni z uredbo. Tožena stranka sicer v pritožbi v zvezi s tem uveljavlja, da je z izrazom "uredba" v navedenem členu pogodbe o zaposlitvi mišljen notranji pravilnik, ki je v letu 2012 določal višino dnevnice v znesku 25,00 EUR, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene že iz razloga, ker delodajalec v internem aktu lahko določi le višji, ne pa tudi nižji znesek dnevnic, kot je določen v kolektivni pogodbi oziroma izvršilnem predpisu.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu (tj. prvi odstavek I. točke izreka in nespremenjeni del II. točke izreka) potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. V skladu z določbami ZOdvT in glede na vrednost spornega predmeta 82,40 EUR je tožnik v pritožbi utemeljeno priglasil 39,82 EUR pritožbenih stroškov (27,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 5,44 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj znaša 32,64 EUR, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT pa 39,82 EUR), ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej veljavni cenik C. d. d. (2) To pomeni osem enosmernih vozovnic po 10,30 EUR: štiri enosmerne vozovnice na relaciji A. - B. in štiri enosmerne vozovnice na relaciji B. - A..

(3) Tj. strošek osmih enosmernih vozovnic (8 x 10,30 EUR).

(4) Prim. tudi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 207/2013 z dne 5. 9. 2013. (5) Prim. sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana opr. št. Pdp 932/2011 z dne 11. 11. 2011.