Jedro

Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnik uveljavlja pridobitev deleža na podlagi ZLPP, saj ni videti kakšne druge zakonske podlage za takšen zahtevek. Pravkar omenjeni zakon pa ne nudi podlage za to, da bi mogel nekdanji delavec (četudi vodilni) podjetja z družbenim kapitalom kako drugače pridobiti delež na kapitalu preoblikovanega podjetja kot na ustrezen način možnega samega preoblikovanja podjetij (18. člen ZLPP). To pa je mogoče le s pridobitvijo delnic, ne pa tako, da bi moralo podjetje nekdanjemu delavcu kaj izplačati. Tožnik v svojih trditvah ne navaja niti, da se je toženka odločila za preoblikovanje z interno razdelitvijo delnic (druga alinea 18. člena in prvi odstavek 23. člena ZLPP), niti ne, da je toženki predložil lastniške certifikate (31. člen ZLPP), da bi z njimi pridobil delnice (peti in šesti odstavek 23. člena ZLPP).

Skratka, ne izkazuje, da bi karkoli ukrenil za pridobitev tistega, za kar meni, da bi mu šlo, in kar bi bilo utemeljeno po zakonu, ter po drugi strani, da je ob tem tožena stranka ravnala nepravilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 280.000,00 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi - ker je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženki 1.3.1988, tožbo z zahtevkom za plačilo minulega dela pa je vložil po zastaralnem 5-letnem roku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti tej sodbi. To sodišče je ugotovilo, da tožnik v bistvu uveljavlja pridobitev deleža po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP), toda zatrjevane okoliščine, da je bil pobudnik za ustanovitev toženke, ves čas do upokojitve njen direktor in da je opravil 26.000 neplačanih nadur, niso po tem zakonu podlaga za pridobitev deleža na toženki.

Toženec v svoji vlogi, ki jo je označil kot zaprosilo za kontrolo nepravilnega izreka sodb nižjih sodišč in ki jo je potrebno šteti kot revizijo, opisuje potek sodnega postopka. Na prvi stopnji sodnica ni hotela sprejeti nobenega pisnega dokaza. Nadalje trdi, da je tožbo vložil iz vsestranske upravičenosti. Sodišče druge stopnje ni imelo nobene obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj samo razsodi na podlagi tožbenega zahtevka ali pa naj obe sodbi razveljavi in vrne prvemu sodišču tožbeni zahtevek v ponovno razsojo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikove tožbene trditve, ki so dejanska podlaga tožbenega zahtevka, so v tem, da je bil glavni ustanovitelj in generalni direktor toženke in da ima poglavitne zasluge za njen uspeh, da pa za minulo delo ni dobil odmene; da je v zelo pozitivne rezultate prostovoljno vložil nad 26.000 neplačanih delovnih ur. Spričo teh okoliščin in sedanje privatizacije naj bi mu šel vtoževani delež premoženja toženke v gotovini.

Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnik uveljavlja pridobitev deleža na podlagi ZLPP, saj ni videti kakšne druge zakonske podlage za takšen zahtevek. Pravkar omenjeni zakon pa ne nudi podlage za to, da bi mogel nekdanji delavec (četudi vodilni) podjetja z družbenim kapitalom kako drugače pridobiti delež na kapitalu preoblikovanega podjetja kot na ustrezen način možnega samega preoblikovanja podjetij (18. člen ZLPP). To pa je mogoče le s pridobitvijo delnic, ne pa tako, da bi moralo podjetje nekdanjemu delavcu kaj izplačati. Tožnik v svojih trditvah ne navaja niti, da se je toženka odločila za preoblikovanje z interno razdelitvijo delnic (druga alinea 18. člena in prvi odstavek 23. člena ZLPP), niti ne, da je toženki predložil lastniške certifikate (31. člen ZLPP), da bi z njimi pridobil delnice (peti in šesti odstavek 23. člena ZLPP).

Skratka, ne izkazuje, da bi karkoli ukrenil za pridobitev tistega, za kar meni, da bi mu šlo, in kar bi bilo utemeljeno po zakonu, ter po drugi strani, da je ob tem tožena stranka ravnala nepravilno. Poleg tu povedanega velja seveda tudi ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da ZLPP ne omogoča pridobitve deleža na podlagi okoliščin, ki jih zatrjuje tožnik.

Ob takšnih tožnikovih tožbenih trditvah, tudi če bi v vsem držale, iz katerih ne izhaja pravna posledica - pridobitev deleža toženke ali celo plačilo vloženega truda, sodišču pač ni bilo potrebno izvajati kakšnega obsežnejšega dokaznega postopka, tako ali tako pa je vpogledalo listine, ki jih je predložil tožnik. Pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno razpisati obravnave. To mora storiti le takrat, če spozna, da je treba ponoviti že na prvi stopnji izvedene dokaze. Med strankama pa pravzaprav ni spora o dejanskih okoliščinah.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da ne gre ne za kršitve materialnega ne procesnega prava, na katere opozarja revizija, niti ne gre za takšne, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.