Jedro

Ker v obravnavanem primeru premičnine še niso bile zarubljene, niti ni znano, ali bodo sploh zarubljene in katere, tretja še ni pridobila pravnega interesa za vložitev ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Tretja sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tretje A.A. in odločilo, da tretja sama nosi svoje stroške ugovora.

Zoper sklep se je po pooblaščencih pravočasno pritožila tretja zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP. Trdi, da je A.A. že od leta 2008 izključna lastnica stanovanja in vseh premičnin v stanovanju na Ulici, kar je dokazala z listinami, ki jih je priložila k ugovoru tretje. Kot izključna lastnica ima interes, da nihče ne vstopa v njeno stanovanje in nihče ne zarubi njenega premoženja. Gotovo nima interesa dopustiti najprej rubeža na njenem premoženju, šele potem ugovarjati ter dokazovati, da premičnine niso last dolžnika. Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VSL II Cp 648/2001, ko je odločilo, da če se izvršba nanaša na stvari v lokalu, se tudi ugovor in tožba za nedopustnost izvršbe lahko nanašata na enako nedoločen, toda določljiv skupek stvari z navedbo, kje se nahajajo. A.A. kot tretja je vložila ugovor za nedopustnost izvršbe na vseh premičninah (torej so določljive) v stanovanju na naslovu Ulica, enako kot je stališče Vrhovnega sodišča RS v navedeni odločbi. Pritožnica ima tako pravni interes in je odločitev, da nima pravnega interesa in je ugovor tretje nedopusten, napačna. Sodišče ni upoštevalo določbe drugega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Višje sodišče naj ugodi pritožbi tretje A.A. in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tretje proti sklepu o dovoljeni izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2874 In 356/2011, s katerim je bila dovoljena izvršba na premičnine na naslovu Ulica, razveljavi in izvršilni postopek ustavi, upniku pa naloži v plačilo stroške ugovora in te pritožbe, ki jih opredeljeno navaja.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Na podlagi prvega in drugega odstavka 64. člena ZIZ lahko tretji, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Tretji lahko vloži ugovor le v primeru, ko je v izvršilnem postopku stvar (predmet izvršbe) znana in določena oziroma določljiva. Ko sodišče dovoli izvršbo z rubežem premičnin, ki so v lasti in posesti dolžnika, premičnine pa v sklepu o izvršbi izrecno niso določene oziroma opredeljene (čeprav so, kot v obravnavanem primeru, lokalizirane v stanovanju na naslovu dolžnika Ulica), tretji ob sami izdaji sklepa o izvršbi še nima pravnega interesa za uveljavljanje, da ima na (še nedoločeni) stvari pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravni interes za vložitev ugovora pridobi tretji šele s prvim izvršilnim dejanjem, s katerim postanejo stvari znane in natančno določene ali določljive, torej šele z rubežem stvari (primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2500/2007 z dne 20. 6. 2007 in III Cp 4137/2005 z dne 19. 10. 2005). Pravni interes pa je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

6. Ker v obravnavanem primeru premičnine še niso bile zarubljene, niti ni znano, ali bodo sploh zarubljene in katere, tretja še ni pridobila pravnega interesa za vložitev ugovora. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ko se pritožnica sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2001 z dne 4. 4. 2002 (in ne II Cp 648/2001, kot je napačno navedeno v pritožbi), saj ne gre za vsebinsko podobna primera. Iz sporazuma o priznanju izključne pravice (sklenjenega že 1. 7. 2008), na katerega se sklicuje pritožnica, namreč ni razvidno, da tudi dolžnik ne bi bil lastnik premičnin (osebnih stvari oziroma kasneje pridobljenih premičnin) v stanovanju na naslovu Ulica, na katerem ima pravico uživanja in kjer po podatkih v spisu tudi prebiva (čemur pritožnica ne oporeka), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima tretja kot lastnica vseh premičnin v stanovanju pravico, ki preprečuje izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor tretje, je glede na navedeno pravilna in zakonita. Tretja pa bo lahko vložila ugovor šele, ko bo in če bo opravljen rubež premičnin, ki so njena last. Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker tretja s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).