Jedro

Zakonsko upravičenje poslovodje zastopati družbo je v zadevah, v katerih odločajo družbeniki, omejeno in vezano na predhodno odločitev družbenikov. Zato je prav, da o možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka odločijo družbeniki, ki so hierarhično najvišji organ družbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.926,72 UR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 126.382,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2009 dalje do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.106,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S (popravnim) sklepom pa je sodišče svojo sodbo v stroškovnem delu popravilo tako, da je tožeči stranki naložilo v povrnitev stroške v višini 2.997,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je prva predpostavka za utemeljenost odškodninske tožbe v imenu družbe zoper (nekdanjega) poslovodjo sklep skupščine o vložitvi tožbe. Ker tak sklep ne obstaja, že prva predpostavka, ki bi morala biti podana za utemeljenost tožbenega zahtevka, to je soglasje družbenika za tožbo ni podana in je zato tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

6. Pritožnica vztraja, da ima poslovodja že po samem zakonu pooblastilo za veljavno opravljanje vseh poslov v zvezi z dejavnostjo družbe, tudi za vlaganje odškodninskih tožb zoper bivše poslovodje. S tem povezane pristojnosti družbenikov so po njenem mnenju stvar odnosov znotraj družbe in ne morejo vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče z navedenim tolmačenjem ne soglaša. ZGD-1 ne daje podlage za takšno razlago. Zakonsko upravičenje poslovodje zastopati družbo (prvi odstavek 32. člena ZGD-1) je namreč v zadevah, v katerih odločajo družbeniki, omejeno in vezano na predhodno odločitev družbenikov. V skladu z osmo alinejo 505. člena ZGD-1 v družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju, odločajo družbeniki. Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Namen te določbe je preprečiti, da bi se družba spustila v spore zoper poslovodjo brez volje družbenikov. Soglasje družbenikov k nameravani tožbi zoper poslovodje je je potrebno zato, da se prepreči morebiten konflikt interesov, do katerega bi lahko prišlo, če bi o tem vprašanju odločali poslovodje sami. Tudi če konflikta interesov zaradi zamenjave poslovodje ni več, ostaja še vedno namen sporne določbe, ki je v preprečitvi sodnega postopka brez volje družbenikov, ker to vodi k razkritju zadev družbe, ki so interne narave in posledično k negativni publiciteti družbe. Zato je prav, da o možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka odločijo družbeniki, ki so hierarhično najvišji organ družbe. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v odločbi III Ips 30/2012. 7. Pritožnica navaja, da lahko družbeniki v primeru nepooblaščene vložitve tožbe tej nasprotujejo in zahtevajo njen umik, zato se določba 505. člena ZGD-1 nanaša le na notranje razmerje med organi družbe in sodišče te predpostavke ne upošteva pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja poslovodij. Navedeno ne bi bilo smiselno, saj bi bilo tako omogočeno vlaganje tožb, ki bi jih družbeniki nato v primeru, da se z njihovo vložitvijo ne bi strinjali, umaknili. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo pomen obstoja soglasja družbenikov k tožbi (prim. III Ips 30/2012).

8. Pritožnica nadalje navaja, da poseben sklep družbenika pri enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ni potreben, saj se lahko njegova volja glede vložitve odškodninske tožbe zoper poslovodje domneva. Te trditve so neutemeljene. 526. člen ZGD-1, ki ureja upravljanje družbe z enim družbenikom, namreč v drugem odstavku določa, da mora ustanovitelj vse odločitve o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1 vpisati v knjigo sklepov. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Glede na strogost zakona in sankcije v primeru nevpisanih sklepov ni mogoče vzpostaviti domneve, da edini družbenik z vložitvijo tožbe iz osme alineje 505. člena ZGD-1 soglaša (prim. III Ips 30/2012).

9. Pritrditi je treba odgovoru na pritožbo, da je treba ločiti med zastopanjem družbe in med oblikovanjem volje družbe glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Predsednik nadzornega sveta le zastopa družbo, tudi v sodnih postopkih proti nekdanjim članom uprave, medtem ko odločitev glede uveljavljanja tožbenega zahtevka še zmeraj ostaja v pristojnosti družbenikov. Na podlagi navedenega je tolmačenje tožeče stranke, da je bilo k odločitvi o vložitvi tožbe zoper toženo stranko dano soglasje v obliki sklepa nadzornega sveta tožeče stranke, s čimer naj bi bila legitimno izražena volja tožeče stranke za vložitev predmetne tožbe, napačno.

10. Pritožnica opozarja, da je dne 29. 5. 2010 začel veljati Zakon o upravljanju kapitalskih naložb RS (Uradni list RS, št. 38/2010-105/2012, ZUKN, ki je tudi sicer že prenehal veljati), ki kot kapitalsko naložbo opredeljuje (vsakršen) delež RS v gospodarski družbi, upravljanje kapitalskih naložb pa med drugim kot izvrševanje pravic družbenika (2. člen). Z uveljavitvijo ZUKN je bila ustanovljena Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN), in sicer dne 20. 10. 2010, ki izvaja pravice družbenika z uveljavljanjem glasovalnih pravic na skupščinah družb, z izvedbo skupščin pri enoosebnih družbah in z izvajanjem drugih pravic in obveznosti, ki jih ima RS kot imetnica kapitalskih naložb v gospodarskih družbah (11. in 28. člen cit. zakona). Z začetkom veljavnosti ZUKN so bile vse pristojnosti vlade RS glede izvajanja družbeniških pravic v družbah, ki so v (so)lasti RS, prenesene na AUKN (42. člen). Iz navedenega po mnenju pritožnice izhaja, da od imenovanja AUKN dalje vse družbeniške pravice RS kot edinega imetnika poslovnega deleža v tožeči stranki po zakonu uresničuje AUKN in ne Vlada RS. Toda tudi če držijo navedeni materialnopravni zaključki pritožbe, pritožnica ne zatrjuje, da ima soglasje AUKN niti ga ne priloži pritožbi. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima soglasja RS kot edinega družbenika za vložitev predmetne tožbe.

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva in je posledica tega sodba presenečenja, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sodišču ni potrebno še dodatno izvajati materialnopravdnega vodstva v smislu 285. člena ZPP glede razjasnjenja dejstev in dokazov, na pomanjkanje katerih opozarja že nasprotna stranka. Pa tudi po predočenju stališča prvostopnega sodišča na zadnjem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka ni zatrjevala, da skupščinski sklep obstaja. Končno niti v pritožbi ne trdi, da ta obstaja. Zato s pritožbo ne more uspeti.

12. Pritožnica izpodbija (popravni) sklep o stroških postopka in navaja, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev Ustave RS (25., 23., 22. člen). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je pomotoma napravilo napačen izračun stroškov, katerih postavke je pravilno obrazložilo že v sodbi, in sicer je do napake prišlo pri izračunu DDV, ki glede na priznane postavke znaša 499,50 EUR. Zato je pravilna vsota celotnih priznanih stroškov 2.997,00 EUR. Navedena vsota predstavlja seštevek postavk: nagrada za postopek 1.288,30 EUR, nagrada za narok 1.189,20 EUR, pavšalni materialni stroški 20,00 EUR, 20% DDV 499,50 EUR, skupno 2.997,00 EUR. Očitani pritožbeni razlogi tako niso podani.

13. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude gredo toženi stranki zakonske zamudne obresti za čas zamude.