Jedro

Ker tožena stranka tožnici ni že v vabilu oziroma obdolžitvi očitala, da ima njeno ravnanje znake kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, ampak šele v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem tožnici onemogočila obrambo, saj se tožnica ni mogla uspešno braniti proti takšnemu očitku. Zato je odpoved nezakonita v delu, ki se nanaša na odpovedni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnika sta kritičnega dne v popoldanskem času vstopila v prostore tajništva ter odprla omaro, ki je zaklenjena in v kateri so personalne mape ter vstavljala v personalne mape anekse pogodb o zaposlitvi. S svojim ravnanjem sta kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika A.A. za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2007, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 5. 11. 2012, potrdil pa pritožbeni organ tožene stranke dne 11. 12. 2012, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 11. 12. 2012 ni prenehalo, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „referent za stike z javnostmi“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegovi izobrazbi, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnika; tožnika prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika nazaj na delo ter zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ; tožniku za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 11. 12. 2012 do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnika nazaj na delo pri toženi stranki obračunati bruto zneske nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plač izplačati tožniku neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila; tožniku za čas od dne 23. 10. 2012 do dne 11. 12. 2012, ko je prejemal zgolj nadomestilo plače v višini 50 %, kot je bilo odločeno s sklepom št. ... z dne 2. 11. 2012, obračunati razliko do polne plače, kot bi jo prejemal, če bi delal, kar znaša v bruto zneskih za mesec oktober 2012 v višini 272,91 EUR, za mesec november 2012 v višini 957,45 EUR, ter za mesec december 2012 v višini 1.610,34 EUR in od teh bruto zneskov nadomestila do polne plače obračunati in plačati razliko v davkih in prispevkih v skladu z veljavno zakonodajo, po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova razlik do polnega nadomestila plač pa izplačati tožniku neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki v višini 1.861,32 EUR ter njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka sodbe).

Nadalje je zavrnilo zahtevek tožnice B.B. za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2008, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 5. 11. 2012, potrdil pa jo je pritožbeni organ tožene stranke dne 11. 12. 2012, nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 11. 12. 2012, ampak z vsemi pravicami še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „vodja računovodstva“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice; tožnico prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice nazaj na delo ter zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ; tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 11. 12. 2012 do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnice nazaj na delo pri toženi stranki obračunati bruto zneske nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plač izplačati tožnici neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila; tožnici za čas od dne 23. 10. 2012 do dne 11. 12. 2012, ko je prejemala zgolj nadomestilo plače v višini 50 %, kot je bilo to odločeno s sklepom št. ... z dne 2. 11. 2012, obračunati razliko do polne plače, kot bi jo prejemala, če bi delala, kar znaša v bruto zneskih za mesec oktober 2012 v višini 336,94 EUR, za mesec november 2012 v višini 1.291,61 EUR, ter za mesec december 2012 v višini 430,56 EUR in od teh bruto zneskov nadomestila do polne plače obračunati in plačati razliko v davkih in prispevkih v skladu z veljavno zakonodajo, ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova razlik do polnega nadomestila plač izplačati tožnici neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela v zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku pri toženi stranki v višini 1.861,32 EUR ter njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnik in tožnica (v nadaljevanju: tožnika) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da njuni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da zahtevkoma v celoti ugodi. Navajata da kršitev, ki je bila podlaga za vsako izmed odpovedi, ni hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti v smislu 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Prav tako tudi ni podano kaznivo dejanje, ki je očitano tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v smislu 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ni dokazala, da sta odpovedi pogodb o zaposlitvi zakoniti, čeprav je bilo na njej dokazno breme. Pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem po 22. členu Ustave RS zagotavlja enakopraven položaj strank v pravdnem postopku. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 5. členu določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevku nasprotne stranke. Pravici stranke do izjave odgovarja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je prvotno vodilo dva individualna delovna spora, posebej za tožnika in posebej za tožnico. Dne 30. 5. 2013 in 29. 8. 2013 je izvedlo glavno obravnavo po tožbi tožnika, po tožbi tožnice pa je izvedlo narok dne 29. 8. 2013. Nato je sodišče prve stopnje izven naroka dne 13. 9. 2013 združilo zadevi. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo nepravilno, saj je združilo postopka takrat, ko priče C.C. zaradi njenega zdravstvenega stanja ni moglo zaslišati oziroma ji tožnik ni mogel zastavljati vprašanj. Navedena priča tako tudi ni mogla biti zaslišana v postopku, ki se vodi po tožbi tožnice. S tem je bila kršena procesna pravica tožnice, saj ta ni imela možnosti zaslišati priče na glavni obravnavi. Sodišče je vedelo, da priče C.C. zaradi zdravstvenega stanja ne bo zaslišalo, torej je združitev postopka spekulativna in samovoljna oziroma arbitrarna. Takšno odločitev sodišča je tožnica pravočasno grajala v smislu 286.b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi nepravilno utemeljilo z listinami ter z zvočnim zapisom - magnetogramom razgovora priče C.C. s člani sveta zavoda tožene stranke kot organa, ki je pri toženi stranki odločal o pritožbi tožnikov. Pritožnika na ta razgovor nista bila vabljena in pri razgovoru nista mogla sodelovati. Takšen dokaz nima pravne veljave. Tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega resnega razloga niti dejstva, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja. V odpovedi se navaja tudi 36. člen ZDR, torej kršenje tajnosti osebnih podatkov, in kršenje Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov tožene stranke iz leta 2005, sodišče prve stopnje pa je to ugotovitev kar samo vključilo v izpodbijano sodbo kot podlago izrednih odpovedi. To predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se kaže v nasprotju med tem, kar se glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v primerjavi s samimi listinami, torej z izrednima odpovedbama pogodb o zaposlitvi. Tožena stranka ni zatrjevala, da sta tožnika izkoriščala osebne podatke za svojo osebno uporabo ali da sta jih izdala tretjemu. Prenos papirjev iz ene pisarne v drugo, s ciljem pospraviti le-te kamor sodijo, ne predstavlja zlorabe podatkov v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR. Tožnik je ravnal glede na lastne izkušnje in njegovo dosedanje delo. Zato nista podana niti malomarnost niti naklep pri njegovem ravnanju. Iz vabila tožnici na zagovor z dne 23. 10. 2012 izhaja, da ji je bila očitana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je odpoved tožnici nezakonita, ker ni bila obdolžena zaradi kršitve iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, torej zaradi očitanega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Pospravljanje aneksov v personalne mape s strani tožnikov je bila posledica njunega utemeljenega prepričanja, da lahko dokumente, ki so v zvezi z njunim delom, pospravita kamor sodijo in s tem delo opravita do konca. Zato takšnega pospravljanja ni mogoče šteti kot utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi je tudi neutemeljeno sklicevanje sodišča na burno reakcijo sindikata, kar izhaja iz izjave z dne 10. 12. 2012, ki ni merodajna.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR pa delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V obeh primerih mora biti še pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožnici v vabilu na zagovor (priloga A1 v pridruženem spisu Pd 9/2013) očitala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja po 2. alinei 111. člena ZDR, ker je v stavbi tožene stranke dne 10. 10. 2012 ob približno 16:00 uri skupaj s tožnikom A.A. neupravičeno in brez pooblastila vstopila v pisarno tajništva, pri čemer je predhodno A.A. čistilki C.C. ukazal, naj stoji pred glavnimi vhodnimi vrati v III. nadstropju in straži, češ da bodo nekaj pospravljali iz arhiva, tožnica pa je potem skupaj z A.A. brez vsakega pooblastila odklenila vrata omare, ki so bila zaklenjena in do katerih imata dostop samo direktor in njegova tajnica in v katerih se hrani dokumentacija pomembna za poslovanje gledališča ter evidence, ki jih vodi delodajalec skladno z zakonom in za vpogled katere tožnica ni bila pooblaščena. Nato pa naj bi tožnica skupaj z A.A. iz omare vzela dokumentacijo, ki sta jo 30 minut pregledovala v prostoru tajništva, jo odnesla skupaj v računovodstvo na tožničino delovno mesto ter jo kasneje prinesla nazaj v tajništvo in nadaljevala s pregledovanjem, nato pa dokumentacijo ponovno odnesla v svojo pisarno. Neupravičeno pregledovanje dokumentacije je trajalo eno uro in pol. Med pregledovanjem dokumentacije pa je tožnica ukazala čistilki C.C. naj še naprej straži z besedami, da bodo kmalu končali. Dne 17. 10. 2012 pa je tožnica čistilki zabičala, da ne sme nikomur ničesar povedati v zvezi z dogodkom z dne 10. 10. 2012, ko sta z A.A. ukazala stražiti vrata, zaradi česar je delavka C.C. čutila strah in ponižanje.

Tožena stranka je zatem tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožničino ravnanje po dogodku opredelila kot vsakodnevne grožnje oziroma ravnanje, ki predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije oziroma maltretiranja po 6.a členu ZDR in ki ima tudi znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 in naslednji; KZ-1). Citirani člen v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Ker tožena stranka tožnici ni že v vabilu oziroma obdolžitvi očitala, da ima njeno ravnanje znake kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, temveč šele v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem tožnici onemogočila obrambo, saj se tožnica ni mogla uspešno braniti proti takšnemu očitku. Zaradi navedenega je odpoved nezakonita v delu, ki se nanaša na odpovedni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba izvajati dokazov glede očitka, da so v tožničinem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja. Zaradi navedenega tudi ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni omogočilo tožnici, da bi priči C.C. v zvezi s tem očitkom postavljala vprašanja na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče se sicer načeloma strinja, da bi moralo sodišče prve stopnje pričo zaslišati in tožnici omogočiti zastavljanja vprašanj priči, vendar zaradi tega ni bila kršena tožničina pravica do kontradiktornega sojenja v smislu 5. člena ZPP oziroma ni mogoče šteti, da bi sodišče z nezakonitim postopanjem kršilo pravico tožnice do obravnavanja pred sodiščem. Zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila določbo 6.a člena ZDR oziroma da so v njenem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, saj je v tem delu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita.

Podobno kot tožnici je tožena stranka tudi tožniku v obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi očitala (priloga A1 spisa Pd 8/2013), da je s tožnico dne 10. 10. 2012 ob približno 16:00 uri pristopil do čistilke C.C., ki je tega dne kot običajno opravljala svoje delo ter ji ukazal, da naj stoji pred glavnimi vrati pri dvigalu v III. nadstropju stavbe in straži, da kdo ne vstopi, z obrazložitvijo da bodo med tem nekaj pospravljali iz arhiva, nato pa naj bi skupaj s tožnico neupravičeno in brez pooblastila vstopil v pisarno tajništva, kjer sta oba skupaj brez vsakega pooblastila odklenila vrata omar, ki so bila zaklenjena in do katerih ima dostop samo direktor in njegova tajnica in v katerih se hrani dokumentacija, pomembna za poslovanje gledališča ter evidenca, ki jih vodi delodajalec skladno z zakonom, za katero tožnik ni bil upravičen do vpogleda, ter je skupaj s tožnico vzel dokumentacijo. To dokumentacijo naj bi po navedbah v vabilu na zagovor oziroma obdolžitvi s tožnico skupaj približno 30 minut pregledoval v prostoru tajništva, nato pa dokumentacijo iz tajništva skupaj s tožnico odnesel v računovodstvo na delovno mesto tožnice. Nato pa skupaj s tožnico prinesel dokumentacijo nazaj v tajništvo in tam nadaljeval s pregledom v tem prostoru, nato pa dokumentacijo odnesel v svojo pisarno. S tem je po stališču tožene stranke naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Po določbi prvega odstavka 36. člena ZDR delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. V skladu z drugim odstavkom 36. člena ZDR se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. V zvezi z očitkom v obeh odpovedih, da sta tožnika pregledovala personalne mape, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka, s tem ker naj bi ugotovitev glede kršenja tajnosti osebnih podatkov v smislu 36. člena ZDR in Pravilnika o zavarovanju tožene stranke samo vključilo v izpodbijano sodbo kot podlago izrednih odpovedi, čeprav se ta pravna podlaga ne omenja v odpovedi, niti se tožnikoma ta kršitev smiselno ali po vsebini očita v odpovedi. Iz obeh odpovedi namreč izhaja očitek tožnikoma, da sta neupravičeno dostopala do personalnih map, prav tako pa tudi iz obeh obdolžitev izhaja, da sta pregledovala dokumentacijo oziroma evidence, ki jih tožena stranka vodi v skladu z zakonom. Ker je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi obema tožnikoma očitala kršenja tajnosti podatkov, ki se vodijo v skladu z zakonom v personalnih mapah delavcev tožene stranke, je sodišče svojo odločitev pravilno in zakonito utemeljilo s sklicevanjem na določbo 36. člena ZDR, Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov v javnem zavodu gledališče D. z dne 10. 5. 2001 (priloga B9 v spisu Pd 8/2013) oziroma ugotovilo, da sta tožnika s svojim ravnanjem kršila Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/2004 s spremembami, ZVOP-1). V tem delu je torej sodišče prve stopnje le vsebinsko preverilo očitke, ki jih je tožnikoma očitala tožena stranka ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo, zato ni podano nasprotje v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da bi bilo o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini odpovedi, in med samima tema odpovedima.

V zvezi s kršitvijo, ki se je tožnikoma očitala po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišče pri sprejemu dokazne ocene pravilno ni upoštevalo izpovedi priče C.C. v sporu, ki se je prvotno samostojno vodil po tožbi tožnika. Pričanje je bilo namreč predčasno končano zaradi slabega zdravstvenega stanja priče, zato ji tožnik ni mogel postavljati vprašanj, sodišče prve stopnje pa priče tudi kasneje ni več vabilo, saj je upoštevalo mnenje pričine osebne zdravnice E.E., dr. med., spec. družinske medicine, z dne 4. 12. 2013 (list. št. 121), da se lahko zdravstveno stanje priče močno poslabša zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja ponovno obujanje travmatičnih dogodkov. Sodišče prve stopnje je po izvedbi drugih dokazov pravilno ugotovilo, da sta tožnika kritičnega dne 10. 10. 2012 v popoldanskem času vstopila v prostore tajništva ter po lastni izpovedi odprla omaro, ki je zaklenjena (tožnica je v svoji izpovedi pojasnila, da je omara s personalnimi mapami „pod ključem“) in v kateri so personalne mape ter vstavljala v personalne mape anekse pogodb o zaposlitvi.

Že ta izpoved tožnikov zadošča za ugotovitev, da sta tožnika s svojim ravnanjem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato ni odločilno, ali sta personalne mape odnašala iz pisarne tajništva v računovodstvo, kar bi lahko potrdila priča C.C., niti ni odločilno, ali je tožnik priči C.C. ustno naročil, naj pred vrati tajništva „straži“ oziroma sporoči, če kdo prihaja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke ter izpovedbe priče F.F., tajnice direktorja, ter listinske dokumentacije v spisu in Pravilnika o varstvu osebnih podatkov pravilno ugotovilo, da tožnika nista bila izrecno pooblaščena za dostop do personalnih map delavcev, zato nista smela odpreti omare, v kateri se nahajajo personalne mape, vpogledati v personalne mape oziroma vanje vstavljati anekse pogodb o zaposlitvi oziroma urejati dokumentacije v njih ali se kakorkoli seznaniti z vsebino teh map. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta edina pooblaščena oseba za to direktor in njegova tajnica. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika poznala določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov, ki v 3. členu določa, da so podatki o zaposlenih zbrani v personalnih mapah in hranjeni v zaklenjenih omarah in zanje odgovarja vodja pisarne, po 5. členu pa so prostori, v katerih se nahajajo osebni podatki, varovani prostori, ki morajo biti varovani z fizičnimi in tehničnimi ukrepi, ki nepooblaščenim onemogočajo dostop do podatkov.

Tožnika neutemeljeno upravičujeta svoje ravnanje s tem, da naj bi bil Pravilnik tožene stranke o varstvu osebnih podatkov zastarel in svoje ravnanje opredeljujeta kot pospravljanje aneksov oziroma tistih dokumentov, ki sta jih uporabljala pri svojem delu. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik izrecno pooblaščen za dostop do zasebnih podatkov, ki se hranijo v personalnih mapah. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče F.F. ugotovilo, da je tožnik F.F. ob njenem prihodu k toženi stranki seznanil z načinom hranjenja ključev in kje se ti ključi nahajajo. Ker je priča F.F. pojasnila, da ji je tožnik ob njenem prihodu k toženi stranki izročil ključe omare, v kateri se nahajajo personalne mape oziroma ji povedal, kje se ti ključi nahajajo, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da po prihodu F.F. tožnik ni imel več pravice do uporabe ključev in odklepanja omar, tudi če je prej, pred prihodom F.F., morda takšno upravičenje imel. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti tožnik niti tožnica takšnega pooblastila nista imela. Sklicevanje tožnika na zapisnike kolegija direktorja tožene stranke ni utemeljeno. Iz navedenih zapisnikov namreč tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izhaja, da je sicer tožnik v nekaterih primerih opravljal tudi določene kadrovske zadolžitve, kot so priprava nove sistemizacije, priprava oziroma sodelovanje pri plačni prevedbi, itd., vendar pa to ne pomeni, da je imel tožnik izrecen dostop do vpogleda v vse personalne mape, torej ne le v svojo, kot jo ima vsak delavec. V tem smislu si tožnik nepravilno razlaga svoja pooblastila, saj za to ni podlage niti v njegovi pogodbi o zaposlitvi niti v Pravilniku tožene stranke o varstvu osebnih podatkov. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na dosedanjo prakso pri toženi stranki. Enako velja tudi za tožnico, saj na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot vodja računovodstva ni imela pravice do dostopanja do celotne dokumentacije vsakega delavca, temveč glede na naravo njenega dela le do tistih podatkov, ki so potrebni za to, da sama lahko opravlja svoje delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, torej da pripravi obračun in izplačilo plače. Za vse ostale podatke, oziroma za dostop do teh podatkov in pregledovanje personalnih map, pa tožnica ni imela niti izrecnega dovoljenja direktorja oz. tajnice direktorja niti to ni izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi niti iz njenih siceršnjih zadolžitev. Zato je pritožba povsem neutemeljena, ko ravnanje obeh tožnikov opredeljuje kot pospravljanje listin v personalne mape. Za takšno ravnanje niti tožnik niti tožnica nista imela dovoljenja ter je takšno ravnanje v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ni bistveno, ali so bila v trenutku, ko sta tožnika dostopala do teh podatkov, vrata tajništva odprta, kot sta trdila tožnika, oziroma zaprta, kot je trdila C.C.. Posledično tudi ni bistveno, ali je tožnik priči naročil, naj sporoči, če bo kdo prihajal. Zato tudi v tem delu, ob takšni ugotovitvi dejanskega stanja in pravno odločilnem dejstvu, da tožnika nista imela pravice do dostopa do omare in vpogleda v personalne mape, ni bistveno, kaj sta dejansko rekla priči oziroma kaj se je dogajalo izven prostora tajništva. Zato tudi v tem delu zaslišanje C.C. ni bistveno in sodišče s tem, ko priče ni zaslišalo oziroma ni omogočilo, da bi ji tožnik in tožnica postavljala vprašanja ter se soočila z njo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Zaslišanje priče C.C. torej ne bi moglo v ničemer vplivati na ugotovitev (kar tožnika sama priznavata), da sta vstopila v prostore in da sta vnašala anekse v personalne mape.

Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izpoved priče F.F. nelogična oziroma da naj bi priča izpovedovala tako, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Priča je izpovedala, da v personalnih mapah ni bilo novih zapisov o popisu prilog, kar sta potrdila tudi tožnika, saj sta pojasnila, da zaradi časovne stiske nista popisovala prilog, ki sta jih vložila v posamezno mapo. Tako izpodbijanje njene verodostojnosti v tem delu ni utemeljeno, glede na stališče, da tožnika sploh nista smela dostopati do map, pa je irelevantno, ali sta vložila v personalne mape anekse ali ne, saj je bistveno, da omare nista smela niti odkleniti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni ugotovljena krivdna oblika ravnanja, saj sta delavca vstopila v prostore, kljub temu da nista imela pooblastila, torej sta ravnala namenoma oziroma naklepno v smislu 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, kar jasno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dokazala, da ravnanje tožnikov pomeni izgubo zaupanja in da utemeljeno ni mogoče več nadaljevati dela niti do poteka odpovednega roka v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnika zatrjujeta, da naj bi lahko opravljal delo pri toženi stranki tudi v prihodnosti, oziroma da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Kršitvi, ki sta tožnikoma dokazani, sta po svoji naravi takšni, da utemeljujeta stališče tožene stranke, da gre za porušenje zaupanja, ki onemogoča nadaljevanje dela. Pri tem ne gre spregledati tudi stališča sindikata, ki je reagiral, ko se je izvedelo, da sta tožnika nepooblaščeno pregledovala personalne mape.

Ker je tožnikoma v celoti dokazana kršitev po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede ostalih pritožbenih navedb pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v zadevi niso odločilne oziroma ne vplivajo na drugačno presojo sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).