Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. točki izreka tako, da se znesek 35.500,00 EUR zviša za 20.000,00 EUR (na 55.500,00 EUR), znesek 47.958,52 EUR pa zniža za 20.000,00 EUR (na 27.958,52 EUR), v 2. točki izreka tako, da se znesek 4.399,74 EUR zviša za 1.533,14 EUR (na 5.932,88 EUR EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe stroške s pritožbo v višini 692,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2006 dalje, višji tožbeni zahtevek glede plačila 47.958,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2066 dalje, pa je zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 4.399,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. (2. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča v zavrnilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navaja, da prisojena odškodnina za nematerialno škodo ni v skladu z določbo 179. ni 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). (2) V zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem povzema ugotovitve izvedenca o obsegu škode ter opozarja, da sodišče ni upoštevalo nošenja vratne ortoze od 5. 4. 2003 do 16. 5. 2006 ter ultrazvok trebuha. Sodišče tudi ni odločalo o bodoči škodi zaradi bolečin, ki jih bo tožeča stranka zaradi poškodb v obravnavani prometni nezgodi zagotovo še imela. Tožeča stranka ima zaradi poškodbe vida in vratne hrbtenice vsakodnevne glavobole, zaradi katerih mora jemati analgetike. Takšno škodo bo tožeča stranka trpela tudi v prihodnje. V zvezi s strahom poudarja, da le-ta še traja, saj se njeno stanje z vidom poslabšuje. Poudarja, da je doživela zelo intenziven primarni in sekundarni strah, v zvezi s čemer je sodišče prve stopnje pomanjkljivo oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova bodoče škode zaradi strahu. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa opozarja, da ima trajne posledice zaradi motenj perifernega vida, katerega posledica so tudi izraziti glavoboli. Zaradi navedenega tožeča stranka z večjo težavo in naporom opravlja svoje delo komercialista, saj se glavoboli pojavljalo zlasti pri naprezanju vida, tj. predvsem pri dalj časa trajajočem delu z računalnikom. Izvedenca sta skladno pojasnila, da ima tožeča stranka zaradi poškodbe vida težave tako pri branju, kot pri vožnji motornega vozila . Tožeča stranka je stara 24 let, po poklicu je komercialistka, do nezgode pa je svoje delo opravljala na terenu. Tega sedaj ne more več početi, prav tako ne more opravljati dalj časa trajajočega dela z računalnikom. Prav zaradi posledic poškodb v nezgodi je bila tožeča stranka z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pa ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu, brez dela na terenu, in s krajšim delovnim čadom, tj. štiri ure dnevno. Pri tem se sklicuje na primere iz sodne prakse, in sicer odločbo v zadevi II Ips 416/2007 in v zadevi II Ips 459/2004. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je 5. 4. 2003, ko je bila stara 24 let, v prometni nezgodi utrpela udarnino glave, zvin vratne hrbtenice, udarnino desne rame ter v posledici navedenih poškodb tudi desnostransko homonimno hemianopsijo ali izgubo obojestranskega perifernega vida. V tej pravdi je vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.864,63 EUR, iz naslova strahu v višini 6.259,39 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 56.334,50 EUR.

Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 8.000,00 EUR (tj. približno 8 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času izdaje sodbe). Pri tem je ugotovilo, da je tožeča stranka trpela pet dni hude telesne bolečine, tri tedne srednje hude telesne bolečine, 10 do 11 mesecev, tj. ves čas zdravljenja, lahke bolečine, še vedno pa trpi lažje bolečine zaradi vsakodnevnih glavobolov. Med zdravljenjem je trpela tudi številne nevšečnosti, kakor jih je sodišče prve stopnje povzelo na strani 9 sodbe in izhajajo iz ugotovitev izvedenca v pravdi na list. št. 100 sodnega spisa. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka podvržena ultrazvoku trebuha, da je vsaj 10 dni nosila imobilizacijo vratu z ortozo ter okoliščino, da bo imela tudi v prihodnje bolečine zaradi glavobolov, zaradi katerih mora jemati analgetike, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki v tem delu smiselno graja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno individualizacijo odškodnine. Vendar pa sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje v okviru umeščanja odškodnine iz tega naslova v širše okvire škodnih primerov ter pri iskanju pravilnega razmerja med odškodninami zanje vendarle premalo upoštevalo ugotovljeno dejstvo, da je trajalo zdravljenje tožeče stranke skoraj eno leto, da je tožeča stranka kar 30-krat opravljala fizikalno terapijo in dobivala obsevanja, da je ves čas zdravljenja jemala protibolečinska sredstva in pomirjevala, da ji je bilo opravljeno rentgensko slikanje glave, da je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, skratka, da je njeno zdravljenje vključevalo nadpovprečno veliko postopkov in sredstev, ki so zdravju škodljiva, ter da bo tožeča stranka tudi v prihodnje imela vsakodnevne glavobole. Upoštevajoč sodno prakso zatorej sodišče druge stopnje šteje kot pravično odškodnino za ugotovljen obseg škode znesek 14.240,61 EUR, kar predstavlja približno 15 povprečnih mesečnih neto plač v Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka v nesreči utrpela tudi hud primaren strah, ki ga je kasneje nadomestil sekundarni strah v trajanju približno 7 mesecev. Za tako ugotovljen obseg škode je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki 4.000,00 EUR, tj. približno 4 povprečne mesečne neto plače v RS v času izdaje sodbe. Sodišče druge stopnje se sicer glede na ugotovljeno izboljševanje zdravstvenega stanja tožeče stranke pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bodoča škoda iz tega naslova ni gotova. Kljub temu pa glede na primerljivo sodno prakso šteje, da je zahtevek tožeče stranke v tem delu, tj. za znesek 6.259,39 EUR, kar predstavlja približno 6,5 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v celoti utemeljen.

V posledici nezgode ima tožeča stranka motnje vida in glavobole, ki bodo po mnenju izvedenca trajno prisotni. Iz navedenih razlogov težko bere in težko upravlja z motornim vozilom, po dveh urah dela z računalnikom pa mora zaradi utrujenosti počivati, pri čemer se stanje po mnenju nevrologa ne bo izboljšalo. Tožeča stranka je po tabelah ZPIZ utrpela 50-odstotno telesno okvaro, po zavarovalniških tabelah pa je homonimna hemianopsija ocenjena kot 30-odstotna invalidnost. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana invalidnost III. kategorije ter pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki ne vključuje dela na terenu, s skrajšanim delovnim časom štirih ur dnevno. Očitno je torej, da so tožeči stranki kot mlademu dekletu, ob vložitvi tožbe staremu 27 let, po poklicu komercialistki, ki je pred nezgodo opravljala delo na terenu, posledice prometne nezgode trajno in pomembno spremenile dotedanje življenjske aktivnosti, kakor tudi nadaljnje možnosti za vključevanje vanje. Sodišče prve stopnje ji je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 23.500,00 EUR (tj. približno 24 povprečnih neto plač v RS v času izdaje sodbe). Upoštevajoč razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da gre tožeči stranki v konkretnem primeru za tako ugotovljeno škodo kot pravično zadoščenje denarna odškodnina v višini 35.000,00 EUR, kar predstavlja približno 36 povprečnih neto plač v RS v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

V skladu z navedenimi razlogi je torej sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožeči strani priznalo za 20.000,00 EUR višjo odškodnino za ugotovljeno nepremoženjsko škodo (5. alineja 358. člena ZPP), v presežku, tj. za 27.958,52 EUR pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka (353. člen ZPP).

Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo odmero, kakor jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj le-te tožeča stranka v pritožbi ni izpodbijala, ter dejstvo, da je vsled pritožbi tožeča stranka v pravdi uspela 83,25-odstotno (v celoti po temelju ter 66,50-odstotno po višini), tožena stranka pa zgolj 16,75-odstotno. Tožeči stranki je tako upoštevajoč skupno vrednost pravdnih stroškov v višini 8.215,54 EUR glede na naveden uspeh v pravdi priznalo 6.839,44 EUR stroškov, toženi stranki pa upoštevajoč skupno vrednost stroškov v višini 5.412,32 EUR ter njen 16,75-odstotni uspeh v pravdi 906,56 EUR stroškov. Po pobotu priznanih zneskov je tako toženi stranki v plačilo naložilo 5.932,88 EUR pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je v takšnem deležu upravičena tudi do povrnitve stroškov s pritožbo (2. odstavek 154. člena ZPP). Le-te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) na podlagi priglašenih postavk v pritožbi. Tožeči stranki je tako glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (tj. 47.958,52 EUR) v skladu s tar. št. 21/1 OT priznalo 1250 točk za sestavo pritožbe (kot jih je priglasila tožeča stranka), 22,5 točk za materialne stroške (13. člen OT), od vsote navedenih zneskov pa obračunalo še 20-odstoten DDV v višini 254,5 točk. Skupaj s sodno takso v višini 959,17 EUR je tako tožeči stranki priznalo 1.660,06 EUR pritožbenih stroškov. Ker je tožeča stranka sodbo izpodbijala zgolj v zavrnilnem delu, tj. glede zavrnitve odškodnine v višini 47.958,52 EUR, sodba prve stopnje pa je bila v pritožbenem postopku spremenjena za 20.000,00 EUR, ji je glede na njen 41,70-odstoten uspeh v postopku pred sodiščem druge stopnje prisodilo 692,25 EUR stroškov. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..