Jedro

Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III., IV., in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št.... z dne 5. 4. 2017 in odločbo št. ... z dne 15. 9. 2016. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do dela na drugem delu: lažje fizično delo, sede, kjer je možen dostop z invalidskim vozičkom in kjer ima v neposredni bližini ustrezno prilagojene sanitarije, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 18. 7. 2016 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika od 17. 3. 2016 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 326,29 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II., III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ju nadomestilo z novo, s tem, da je zgolj dodalo besedilo, da morajo biti v neposredni bližini delovnega mesta ustrezno prilagojene sanitarije. Sodišče je prekomerno sledilo izvedenskemu mnenju glede ugotovitve preostale delazmožnosti in ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku v ključnih delih njegove izpovedi, iz katere izhaja, da sploh ni zmožen opravljati dela. Tako se ni opredelilo do tožnikovih trditev o neobstoju prevoza s sanitarijami, nezmožnosti samostojne hoje oziroma omejene zmožnosti hoje s pomočjo bergel, glede kontroliranja blata, vode in plinov. Za pot na delo in preživljanje časa na delu potrebuje pomoč pri dodatni higieni. Kljub temu, da je izvedenec izpostavil, da se je tožnik sam pripeljal na pregled k izvedencu, to ne pomeni, da je vsakodnevno zmožen za tak premik. Pregled je bil izreden dogodek, za katerega se je moral posebej potruditi in prositi za izdatno pomoč družinskih članov. Tudi glede zmožnosti hoje izvedenec zgolj navede, da je tožnik demonstriral hojo po prostoru, pri čemer pa ni navedel dolžine prehojene poti in časa, v katerem naj bi se bil sposoben samostojno premikati po prostoru. Tožniku premiki od doma povzročajo logistične težave in za pripravo nanje potrebuje veliko pomoči. Neprestane težave ima s kontroliranjem blata, urina in plinov, kar onemogoča nemoteno delo s polno osredotočenostjo. Kljub načelu materialne resnice je tako sodišče izpustilo psihološki vidik, ki tožniku onemogoča opravljanje dela. Po prejemu izpodbijane sodbe je bil tožnik tudi pregledan s strani strokovnega osebja CSD v zvezi z ugotovitvijo potrebe tožnika po osebni asistenci. Iz mnenja o številu ur in vsebine osebne asistence z dne 28. 11. 2019 izhaja, da tožnik potrebuje asistenco v obsegu 110 ur tedensko. Gre za relevanten dokaz, saj bi ob njegovem upoštevanju sodišče prišlo do drugačne dokazne ocene in s tem do drugačne odločitve, ki bi bila v korist tožniku. Iz mnenja sledi zaključek, da tožnik neprestano potrebuje pomoč. Glede na obseg pomoči, ki jo tožnik potrebuje, pa še izhaja, da ni delazmožen, saj potrebuje pomoč že pri osnovnih gospodinjskih opravilih in presedanju. Dodatno mu to onemogoča še potreba po pomoči pri oblačenju spodnjega dela telesa, ki bi bila nujna pri uporabi prilagojenih sanitarij. Iz navedenega izhaja, da tožnik ni sposoben opravljati dela niti po 4 ure dnevno, zato bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Tožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Podana tudi ni zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje bistvene razloge in se jo tudi da preizkusiti. Nenazadnje tožnik zatrjevane kršitve v pritožbi niti ne obrazloži. 5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 9. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznala pravico do dela na drugem delu: lažje fizično delo, sede, kjer je možen dostop z invalidskim vozičkom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 18. 7. 2016 dalje. Izrečeno je bilo tudi, da bo kontrolni pregled potreben v mesecu maju 2021 in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno z drugim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 10. 12. 2011 pri delu utrpel klinast zlom 12. vratnega vretenca s poškodbo hrbtenjače in posledično paraparezo. 6. 7. 2014 pa je padel z višine 3 metrov in pri tem utrpel prelom koželjnice in poškodbe vratnega vretenca. Tožnik je po strokovni izobrazbi komercialni tehnik. Od 26. 2. 2008 dalje pa je bil zavarovan kot s. p. za izvajanje zahtevnih del na težko dostopnih mestih.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri so sodelovali specialist MDPŠ, specialist urolog in specialistka za fizikalno in rehabilitacijsko medicino. Iz mnenja izhaja, da pri tožniku delazmožnost ni v celoti izgubljena. Tožnik je s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko zmožen za delo na drugem delovnem mestu: lažje fizično delo, sede, kjer je možen dostop z invalidskim vozičkom in kjer ima v neposredni bližini ustrezno prilagojene sanitarije. Komisija je opisala poškodbe, ki jih je tožnik utrpel 10. 12. 2011 in 6. 7. 2014 in tudi način zdravljenja. Po rehabilitaciji je gibljivost vratne hrbtenice ostala omejena le v skrajnih legah, gibljivost desnega zapestja pa je blago omejena. Komisija opozarja tudi na mnenje rehabilitacijskega tima, ki je 24. 6. 2015 menil, da je tožnik načeloma sposoben za drugo delo v krajšem 4 urnem delovnem času in sicer za sedeče delo, kjer je možen dostop z invalidskim vozičkom. Do svoje delazmožnosti je tožnik ambivalenten, brezvoljen, slabše prilagodljiv, vendar bi bil ob primerni motiviranosti uspešen pri šolanju. Smiselna bi bila poklicna rehabilitacija, če bi se tožnik zanjo odločil. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo tudi člana izvedenskega organa specialista MDPŠ, ki je dodatno pojasnil, da je bil član izvedenskega organa tudi specialist urolog z dolgoletnimi izkušnjami. Pri osebnem pregledu pred izvedenskim organom je tožnik navedel, da se je iz A. pripeljal sam z osebnim avtomobilom, ob samem pregledu pa je tudi demonstriral hojo po prostoru, brez pripomočkov. Navedel je tudi, kakšno delo bi še zmogel, saj si sedaj tudi sam ureja dom. Ne želi pa si poklicne rehabilitacije za pisarniško delo. Kateteriza se le občasno. Vodo preko dneva odvaja do 6x, 3 - 5x na leto ima vnetja in takrat mu voda tudi uide. Zgodi se tudi, da mu uide blato. Običajno pa je bolj zaprt in blato odvaja 1x do 2x tedensko. Povedal je, da z rokama večjih težav po poškodbi nima, navaja le omejeno gibljivost desne dlani v levo in desno. Opornic za stopala ne uporablja. Po sobi hodi sam, brez pripomočkov ali pa s pomočjo bergle. Izvedenci so ugotovili le manjšo oslabitev mišičja spodnjih ekstrimitet in negibljivost v predelu skočnega sklepa.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ki je tožnika osebno pregledal. Upošteval je razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je v tem primeru vero utemeljeno poklonilo izvedenskemu mnenju. Iz podanih ugotovitev nikakor ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Tožnik lahko po sobi hodi sam brez pripomočkov, ali pa s pomočjo bergle. Tudi na pregled se je pripeljal sam. Glede težav z odvajanjem vode in blata pa je komisija predlagala, da mora biti delo v bližini sanitarij, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke tako, da je dodalo dodatno omejitev in sicer, da ima tožnik na drugem delu v neposredni bližini ustrezno prilagojene sanitarije. S tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo mnenje izvedenskega organa, to pomeni, da sprejema tudi njegove ugotovitve tako glede zmožnosti samostojne hoje kot tudi glede kontroliranja blata, vode in plinov. Tožnik je omenjeno pojasnil, zaslišan na naroku za glavno obravnavo, sodišče pa je s tem v zvezi pridobilo izvedensko mnenje. Kot že pojasnjeno je zaradi prepričljivosti upoštevalo izvedensko mnenje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Nikakor sodišče ni izpustilo psihološki vidik, ki naj bi tožnika onemogočal pri opravljanju dela. Zaslišani izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da je tožnik do zaposlitve oziroma lastne delazmožnosti ambivalenten ter da deluje brezvoljno. Tudi ni zainteresiran do pokline rehabilitacije. Omenjeno pa ne pomeni, da je zaradi tega prišlo do izgube delazmožnosti. Nedvomno so pri tožniku podane težave, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da tožnik ne bi zmogel opravljati drugega dela po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z omejitvami, kot so razvidni iz izpodbijanih odločb tožene stranke in pa z dodatno omejitvijo, da je delo v bližini ustrezno prilagojenih sanitarij.

10. V zvezi s sklicevanjem tožnika na mnenje št. ... z dne 28. 11. 2019, ki ga je podala strokovna komisija CSD 22. 11. 2019 in sicer glede števila ur in vsebine osebne asistence, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za mnenje, ki je bilo izdano že po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje. Gre za mnenje, ki je podano na podlagi določb Pravilnika o osebni asistenci3, ne pa na podlagi določb ZPIZ-2, kjer je urejeno vprašanje invalidnosti. Že zaradi navedenega omenjeno mnenje ni odločilno pri presoji ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 5. 4. 2017. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko le predmet novega postopka, ki ga lahko tožnik začne pri toženi stranki.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012. 3 Ur. l. RS, št. 87/18.