Jedro

Namen se nanaša na zavest o žaljivosti (neresničnosti) izjave in na hotenje novinarja, da se žaljiva (neresnična) izjava posreduje – kar predstavlja škodo v smislu drugega odstavka 170. člena ZOR, duševno trpljenje razžaljenega pa je le reflektirana manifestacija te škode (napisanega in objavljenega članka) ter pravno priznana oblika škode, zaradi katere lahko sodišče prisodi odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 421,4 EUR v 15. dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki tožniku dolžni plačati 11.670,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter 3.790,79 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper pravnomočno odločitev sodišča sta revizijo vložila toženca iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je glede vprašanja odgovornosti druge tožene stranke zmotno uporabilo drugi odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker je ta zakonska določba specialnejša od 6. člena Zakona o medijih ter prvega odstavka 154. člena ZOR, je tudi pritožbeno sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Pojasnita, zakaj po njunem mnenju drugemu tožencu ni moč očitati namerne povzročitve škode tožniku. Pojasnita tudi, zakaj je višina prisojene odškodnine previsoka in se pri tem sklicujeta na konkretne judikate sodišč. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe 200. člena v času povzročitve škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisodi sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Članek drugega toženca, objavljen v časopisu ... 19. 9. 2001, vsebuje navedbe, ki temeljijo na neresničnih dejstvih, drugi toženec ni imel utemeljenega razloga, da verjame v resničnost tega, kar je napisal o tožniku, navedbe o tožniku so bile objektivno žaljive in ekskulpacijski razlog ni podan.

8. Z vidika presoje protipravnosti ravnanja toženih strank je pomembna neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da so se v članku tožniku namenjeni očitki (kot višjemu carinskemu inšpektorju za posebne zadeve … osebnega prijatelja priprtega avstrijskega trgovca A. A. … ki naj bi mu menda pomagal kupiti osebni avtomobil...) izkazali za neresnične.

9. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje materialnopravno pravilno odločili tudi o protipravnosti (nedopustnosti) dejanja drugega toženca. Razžalitev časti in dobrega imena je pravni standard. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere sploh v vsakem primeru posebej presoditi, ali je povzročitelj škode pri izvrševanju svoje pravice do svobodnega izražanja ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. Po presoji sodišč so se v članku tožniku namenjeni očitki pokazali kot objektivno žaljivi in so bili zapisani z namenom zaničevanja.

10. Revizijski očitek sodiščema prve in druge stopnje o zmotni uporabi določbe drugega odstavka 170. člena ZOR, po kateri bi bil tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode neposredno od drugega toženca le, če bi ta škodo povzročil namenoma, ni utemeljen. Delodajalčeva odgovornost je samostojna in ni odvisna od obstoja odškodninske odgovornosti delavca. Delo novinarja in izdajatelja revije oziroma časopisa, v katerem novinar objavlja, se namreč presojata po dveh različnih pravnih temeljih(1). Odgovornost za škodo, ki jo je povzročil novinar, se presoja po prvem odstavku 154. člena ZOR v povezavi z v času objave članka veljavnim Zakonom o medijih, ki je med drugim v 6. členu določal, da temelji dejavnost medijev tudi na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Kljub temu, da se v kontekstu prvega odstavka 154. člena ZOR predpostavlja najmilejša oblika krivde (malomarnost), pa nekatera dejanja že po naravi stvari predpostavljajo namen. Takšno je tudi delo novinarja. Novinarskega članka po naravi stvari ni moč napisati in objaviti drugače kot namenoma. V tem kontekstu se namen nanaša na zavest o žaljivosti (neresničnosti) izjave in na hotenje novinarja, da se žaljiva (neresnična) izjava posreduje – kar predstavlja škodo v smislu drugega odstavka 170. člena ZOR, duševno trpljenje razžaljenega pa je le reflektirana manifestacija te škode (napisanega in objavljenega članka) ter pravno priznana oblika škode, zaradi katere lahko sodišče prisodi odškodnino. Zmotno je zato revizijsko naziranje, da se mora namen pisanja novinarskega članka nanašati na povzročitev nepremoženjske škode pri razžaljenemu. Predvidljiva posledica soočenja s žaljivimi oziroma neresničnimi trditvami je namreč tudi nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena pri oškodovancih, kar mora novinar, ki napiše in objavi članek s takšnimi navedbami, tudi vzeti v račun.

11. Neutemeljen pa je revizijski pomislek, da zgoraj zavzeto pravno naziranje odpira pot regresnim zahtevkom na podlagi prvega odstavka 171. člena ZOR, saj prispevek novinarja praviloma nikoli ni objavljen brez soglasja urednika, ki pa v tem svojstvu nastopa v imenu izdajatelja kot avtonomno odškodninsko odgovornega subjekta.

12. Sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 200. člena ZOR prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

13. Tožniku je bila pravnomočno prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih mesečnih plač (izraženo na ta način zaradi možnosti primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji), kar je manj kot v primerih, ki jih navajata sodišči (II Ips 397/2000, II Ips 402/1999 ter II Ips 658/2008), ki so tudi po prepričanju revizijskega sodišča primerljivi z ugotovljenim dejanskim stanjem v konkretnem primeru. Sklepanja o ustrezni uporabi načela objektivne pogojenosti višine odškodnin ne more v ničemer omajati revizijsko sklicevanje na konkretne primere iz sodne prakse, ki glede na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi o intenziteti in trajanju tožnikovih duševnih bolečin niso primerljivi z obravnavanim, v katerem je bil tožnik po tisku z objavo članka deležen lažnih očitkov storitve dejanj, ki sodijo med moralno zavržna (tudi kazniva) dejanja.

14. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

15. Odločitev o stroških temelji na 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, stroškovniku na l. št. 253, ter Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej odločbo VS II Ips 397/2000.