Jedro

Zunajzakonska partnerja lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju kot izhaja iz zakonske domneve, vendar pa mora biti v tej zvezi podana ustrezna trditvena podlaga in jasno izraženo uveljavljanje večjega deleža enega partnerja od drugega.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca se zavrne in se v obsodilnem in stroškovnem delu (I., IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka naložilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencema), da mora v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) nerazdelno plačati 9.161,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 101.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 je tožbeni zahtevek v II. točki izreka zavrnilo. V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik v 1. točki od prvega toženca in M.P. zahteval nerazdelno plačilo 101.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 dalje do plačila, v 2. točki ugotovitev, da sta tožnik in M.P. od leta 1997 do novembra 2009 živela v zunajzakonski skupnosti in v 3. točki ponovno, da sta prvi toženec in M.P. nerazdelno dolžna plačati 101.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 dalje od plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 2.497,12 EUR (IV točka izreka), toženca pa tožniku v znesku 81,37 EUR (V. točka izreka), vsi v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni (v I. točka izreka) in stroškovni del (IV. in V. točka izreka) odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje prvi toženec, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da toženca nista izpodbijala izvedenčeve ocene vlaganj, vendar pa iz izvedenskega mnenje izvedenca gradbene stroke T.Č. izhaja ocenjena vrednost vlaganj 16.887,73 EUR, ne pa 18.323,19 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, saj predstavlja razlika v višini 1.435,46 EUR 8,50 % DDV, ki ga po mnenju prvega toženca sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri ocenjeni vrednosti vlaganj. Zato bi morala toženca ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) plačati tožniku le 8.443,86 EUR, ne pa 9.161,59 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. V posledici navedenega in tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo kredita, ki ga je M.P. (tožnikova nekdanja zunajzakonska partnerka in hčerka tožencev) najela v višini 20.000,00 EUR in tudi ne domačih in gospodinjskih del ter drugih opravil, ki jih je opravljala slednja zanj ter za njuno mladoletno hčer, sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, posledično pa vsaj preuranjeno, če ne že neutemeljeno izdajo izpodbijane sodbe. Poudarja, da tožnik denarnih sredstev od prodaje stanovanja ni vložil v sporno nepremičnino, saj v tem primeru tožnik ne bi najel dveh kreditov, pri čemer pa toženca in njuna hčerka M.P. ne vedo čemu je bil namenjen kredit, ki ga je tožnik dne 5. 2. 2006 najel v višini 5.100,00 EUR, vsekakor pa ta denarna sredstva niso bila porabljena za vlaganje v sporno nepremičnino. Tožnik je dne 27. 6.2008 najel še stanovanjski kredit v znesku 20.000,00 EUR, s katerim je najprej poplačal dolg iz predhodno navedenega kredita v višini 4.589,51 EUR in 1.000,00 EUR za poplačilo kredita od nakupa osebnega avtomobila, razlika v znesku 14.420,00 EUR pa je dejansko bila porabljena za vlaganje v sporno nepremičnino. Ker tožnik anuitet od kredita ni odplačeval, je hčerka tožencev 19. 3. 2010 najela kredit v višini 20.000,00 EUR, da je najprej poplačala dolg tožnika iz prejšnjega kredita v znesku 2.759,66 EUR, od najetega kredita pa ji je tako ostalo še 17.240,34 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da lahko zakonca ali zunajzakonska partnerja dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), okoliščine na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njun delež pa so navedene v drugem odstavku 59. člena ZZZDR. Pri odločanju sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo domačih in gospodinjskih del, ki jih je hčerka tožencev opravljala za tožnika in zlasti njuno hčer, in tudi ne opravil v zvezi z varstvom in vzgojo ter oskrbo njune hčere, pri čemer ne gre prezreti, da tožnik preživnine za skupno hčer ne plačuje, zaradi česar je M.P. morala vložiti tudi predlog za izvršbo. Zato ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo, glede na znižano vrednost vlaganj, najeti kredit, ki ga M.P. še vedno odplačuje, domača, gospodinjska in druga opravila, ki jih je slednja opravljala ter varstvo, vzgojo in oskrbo njune hčere, tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je prvi toženec po pooblaščencu priglasil stroške pritožbe in zahteval njihovo povrnitev od tožnika.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem ugotavlja, da v zvezi z odločitvijo v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu sodbe sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpovedbah prič in strank ter na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke T.Č. z dopolnitvami, in katerim se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da sta tožnik in njegova zunajzakonska partnerka M.P. v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti (1) nepremičnino parc. 46/8 k.o. F. (ID ...), last tožencev, adaptirala, tako da sta z vlaganji povečala njeno vrednost za 18.323,19 EUR. Zato sta bila toženca kot lastnika nepremičnine na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) neupravičeno obogatena v višini povečanja vrednosti njune hiše od takrat, ko tožnik nepremičnine več nima v posesti.

7. Zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakem deležu zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev (2) na skupnem premoženju, ki ga v tem primeru predstavljajo skupna vlaganja v nepremičnino last tožencev, tožnik ni uspel izpodbiti. Medtem pa toženca večjega deleža njune hčerke M.P. in posledično manjšega deleža tožnika pri vlaganjih, nista niti zatrjevala. V okviru trditvene podlage sta navedla, da je njuna hčerka vzela kredit v znesku 20.000,00 EUR, da je poplačala še odprti kredit tožnika iz časa njune zunajzakonske skupnosti, ki je bil najet za znesek 20.000,00 EUR, prav tako sta navedla, da je njuna hčerka skrbela za gospodinjska dela in druga opravila ter skrbela za hčerko N., vendar pa ustreznih trditev, da bi na tej podlagi uveljavljala njen večji delež v zvezi s skupnimi vlaganji v nepremičnino in posledično manjši tožnikov delež, nista podala. Pritožbene navedbe prvega toženca, da lahko zunajzakonska partnerja dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju kot izhaja iz zakonske domneve, so pravilne saj tako določa prvi odstavek 59. člena ZZZDR, vendar pa mora biti v tej zvezi podana ustrezna trditvena podlaga in jasno izraženo zahteva za uveljavljanje večjega deleža enega partnerja od drugega v zvezi s skupnim premoženjem. Ker toženca tega nista uveljavljala, tudi sodišče prve stopnje za tovrstno presojo ni imelo ustrezne trditvene podlage. Nasprotne pritožbene navedbe prvega toženca zato ostajajo neutemeljene.

8. Toženca sta soglašala z izvedenskim mnenjem T.Č., kateri pa je v nasprotju s stališčem pritožbe, dne 15. 12. 2012 ocenil vrednost vlaganj in povečanje vrednosti nepremičnine tožencev v znesku 18.323,19 EUR (priloga spisa B 12). Toženca sta sicer že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajala, da je izvedenec ugotovil vrednost vlaganj in obogatitve v znesku 16.887,73 EUR, kar predstavlja ugotovljeno vrednost brez 8,50 % DDV, vendar pa svojih pavšalnih navedb na prvi stopnji, kakor tudi sedaj v pritožbi, nista konkretno pojasnila z navedbami, zakaj naj bi vrednost obogatitve predstavljal le navedeni znesek, torej neto znesek, ne pa s strani izvedenca ugotovljen znesek 18.323,19 EUR, ki vključuje tudi davek. Sodišče prve stopnje zato utemeljenosti njunih pavšalnih navedb ni presojalo, prav tako pa ostajajo neutemeljene tovrstne nekonretizirane pritožbene navedbe prvega toženca.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o obrestnem zahtevku, ki ga prvi toženec sicer v pritožbi izrecno ne graja, saj tožniku na podlagi 193. člena OZ pripadajo tudi zamudne obresti, kot jih je tožnik zahteval, torej od vložitve tožbe naprej.

10. Prvi toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (IV. in V. točko izreka), vendar le v posledici njegovega pritožbenega prizadevanja po zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, torej tudi v obsodilnem delu. Prvi toženec izrecnih pritožbenih trditev, s katerimi bi nasprotoval posameznim, s strani sodišča prve stopnje pravdnima strankama priznanim pravdnim stroškom, ni podal, sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe v tem delu, ne ugotavlja bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožba prvega toženca tudi v tem delu neutemeljena.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo prvega toženca ter v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu (I., IV. in V. točki izreka prvostopenjske sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in M.P. v zunajzakonski skupnosti živela vsaj od leta 2000 v trajanju 10 let, kar pritožbeno ni sporno.

Op. št. (2) : Na podlagi prvega odstavka 12. člena ZZZDR je dalj časa trajajoča zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.