Jedro

Po 2. odstavku 212. člena ZIZ izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Gre za sklep o plačilu sodnih penalov, ne pa sklep o določitvi sodnih penalov oziroma naložitvi plačila sodnih penalov (1. odstavek 212. člena ZIZ), z odložnim pogojem izpolnitve nedenarne obveznosti v danem dodatnem roku. Če je izvršilni naslov izdan sklep o plačilu sodnih penalov (2. odstavek 212. člena ZIZ), je kot ugovorni razlog upoštevno zgolj morebitno plačilo naloženih sodnih penalov (ne pa morebitna izpolnitev ali neizpolnitev nedenarne obveznosti), če pa je izvršilni naslov sklep o naložitvi plačila sodnih penalov pod pogojem neizpolnitve nedenarne obveznosti (1. odstavek 212. člena ZIZ v zvezi s 294. členom Zakona o obligacijskih razmrjih - ZOR), pa je kot ugovorni razlog upoštevna neizvršljivost odločbe, na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi (3. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), zaradi nenastopa pogoja iz izvršilnega naslova. Gre za izvršbo, ki je odvisna od nastopa v izvršilnem naslovu določenega pogoja, tako izvršbo pa po 1. odstavku 26. člena ZIZ sodišče dovoli, če je upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil; če pa upnik tega ne more dokazati na naveden način, mora po 2. odstavku 26. člena ZIZ nastop pogoja dokazati s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba upnika se zavrže kot nedovoljena.

Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnitve ugovora in predloga za odlog izvršbe) razveljavi in zadeva v tem delu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlog upnika za povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo, in sicer za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov, v preostalem pa ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo, kot je zavrnilo tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila ustavna pritožba dolžnika z odločbo Ustavnega sodišča z dne 18.12.2002 zavržena. Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da je v danem primeru izvršilni naslov pravnomočen, saj je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne

1.10.1997, opr.št. II Cp 797/97. Sodni penali pa prenehajo teči s trenutkom, ko dolžnik svoje obveznosti izpolni, oziroma ko upnik vloži predlog za izvršbo sodne odločbe. Ugotavlja, da so bili sodni penali v danem primeru določeni z namenom zagotovitve izvršitve pravnomočne odločbe, dolžnik pa je imel ves čas v svojih rokah možnost, da ustavi naraščanje obveznosti iz naslova sodnih penalov.

Vse kar bi moral za to storiti, je spoštovanje samega izida motenjske pravde, ki jo je pravnomočno izgubil. Glede prenehanja terjatev upnika z izdelavo nadomestne poti pa ne gre prezreti dejstva, da je po tožbi na ustavitev služnosti po izčrpanju vseh pravnih sredstev dolžnik propadel. To pa kaže na to, da terjatev za opravo nadomestnega dejanja v celoti obstaja. Prav iz razloga, ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, so bili določeni sodni penali, ki bodo tekli, dokler dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Zoper zavrnilni del sklepa je pritožbo vložil upnik zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb in nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu ustrezno spremeni. V pritožbi opozarja, da dolžnik sklepa o izvršbi z dne

20.7.1999 v obrestnem delu sploh ni izpodbijal. Sicer pa je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo z zatrjevanjem, da sodni penali predstavljajo "privatno kazen" in nimajo pravne narave odškodnine oziroma denarne terjatve, zaradi česar naj bi upniku od sodnih penalov ne pripadale zakonite zamudne obresti. Tako stališče je napačno in za zavrnitev zamudnih obresti od sodnih penalov sodišče nima zakonske podlage. Glede na to, da je dolžnik dolžan plačati oziroma plačevati penale upniku, pa so sodni penali istočasno oškodovanje upnika za škodo, ki mu nastaja, ker dolžnik ne izpolni pravnomočne nedenarne obveznosti in so torej sodni penali nesporno terjatev, ki jo ima upnik do dolžnika.

Zoper sklep, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika ter predlog za odlog izvršbe, pa je pritožbo vložil dolžnik (tako sam, kot tudi po pooblaščencu). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge, naštete v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom ustrezne spremembe izpodbijanega sklepa ter podrejenim predlogom razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi najprej opozarja na neodločitev in nejasno formulacijo izreka, da se ugovoru dolžnika delno ugodi, in sicer za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov, pri čemer odločitev ni jasna. Sicer pa se sklepa sploh ne da preizkusiti, saj sodišče ni v ničemer odgovorilo na pritožnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Kot tak je sklep in odločitev v njem povsem arbtitraren. Pritožnik ne zanika pravnomočnosti odločbe o sodnih penalih, drugo pa je vprašanje ustavnosti in zakonitosti, kot tudi zlorabe pravic, o čemer sodišče, kljub ugovorom ni reklo ničesar. Prav tako je vprašanje, kako to odločbo razlagati glede na nedvoumen 429. člen ZPP (v pritožbi očitno napačno citiran 444. člen ZIP). Bistvena je trditev pritožnika v postopku pa je, da je svojo obveznost do upnikov izpolnil in da nista upnika z ničemer dokazala, da temu ni tako. Odločba o določitvi sodnih penalov je namreč vezana na odložilni (suspenzivni) pogoj, za katere 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da sodišče dovoli izvršbo, le če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil, pri čemer mora upnik nastop pogoja dokazati v pravdnem postopku, če ga ne more dokazati z javno ali po zakonu overjeno listino. Sodišče pa je odločilo, kot da bi pozabilo na naštete zakonske določbe in dejstvo, da obstaja med strankama spor o tem, ali je dolžnik svojo obveznost izpolnil ali ne.

Pozablja tudi, da v izvršilnem postopku ne sme in ne more odločati o meritornih stvareh, ki so med strankama sporne. Sicer pa se vsem dolžnikovim navedbam v ugovoru, kot že navedeno, enostavno izogne. Po drugi strani pa prepisuje trditev upnikov, da gre za nujno služnostno pot, kar ni res. Ne gre za namreč za nujno služnostno pot, temveč za služnost prehoda. Dolžnik tudi trdi, da je obveznost iz motenjskega sklepa izpolnil, in to v dogovoru z upnikoma. Glede na to, da stoji na mestu prejšnje poti sedaj stavba, zgrajena z vsemi potrebnimi dovoljenji, ga drugače, kot s premaknitvijo poti tudi izpolniti ni mogel. Upnika sta ves čas to vedela in se o tem z dolžnikom tudi ves čas dogovarjala. Dolžnik je zgradil novo pot po njunem predlogu in z njunim soglasjem. Zakaj z novo potjo upnika nista bila zadovoljna, pa je drugo vprašanje. Poleg tega sta upnika novo zgrajeno pot od leta 1996 ves čas nemoteno uporabljala in je napačna tudi ugotovitev sodišča, da je zadeva s pravico do prestavitve končana. Glede premaknitve služnostne poti dolžnik opozarja tudi na sodno prakso in odločbo v knjigi Antona Frantarja, Starno pravo, GV, Ljubljana 1993, na strani 238. V dolžnikovem primeru gre za to, da je bil prehod preko njegovega zemljišča onemogočen zaradi obnovitve do tal porušenega gospodarskega poslopja, kot tudi da je služnost potekala mimo njegove hiše in je prišlo po že zgrajeni novi poti s strani upnikov do zahteve po določitvi sodnih penalov in medsebojnega spora.

Dolžnik še meni, da bi upnika lahko zahtevala sodne penale le do nastopa prekluzije iz 429. člena ZPP (v pritožbi očitno napačno citiran 444. člen ZPP). Absurdno je dolžnika siliti, naj prostovoljno izpolni nekaj, kar upnik prisilno ne more več izterjati. Navedeni razlogi govorijo tudi v prid temu, da bi sodišče moralo ugoditi dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe, saj bi izvršba s prodajo dolžnikove hiše dolžniku povzročila veliko in nepopravljivo škodo.

Na pritožbo upnika je odgovoril dolžnik, na pritožbo dolžnika pa upnik. Pritožbeno sodišče pritožbenih odgovorov ni moglo in smelo upoštevati, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, ki ne predvideva pritožbenega odgovora (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih odgovorov ni upoštevalo.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru dolžnika, v delu kolikor mu je bilo ugodeno (za zakonske zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov), ni odločilo tudi o izdanem sklepu o izvršbi, ki dovoljuje izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti od določenih sodnih penalov, je pritožbeno sodišče z vlogo z dne 21.10.2004 opozorilo na smiseln predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, kot tudi, da se upnik pravzaprav pritožuje zoper razloge sklepa, taka pritožba pa je nedopustna. S sklepom z dne 13.12.2004 opr.št. In 99/00021-73 je nato sodišče z dopolnilnim sklepom odločilo, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in sklep o izvršbi opr.št. In 99/00021 razveljavi v 3. točki izreka glede naštetih zakonitih zamudnih obresti za celotno razdobje od 30.4.1997 do 5.7.1999. Zoper ta sklep se upnik ni pritožil in je tako pravnomočen.

Pritožba upnika je nedopustna, pritožba dolžnika pa utemeljena.

K pritožbi upnika: Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika delno ugodi za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov, ni imela za posledico razveljavitve sklepa o izvršbi; to je sodišče prve stopnje storilo šele z dopolnilnim sklepom z dne 13.12.2004, zoper katerega pa se upnik ni pritožil. Ob pravnomočni odločitvi, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v 3. točki glede izreka vseh naštetih zakonitih zamudnih obresti za celotno obdobje od 30.4.1997 do 5.7.1999, pa upnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v bistvu ugotovilo zgolj utemeljenost dolžnikovega ugovora (za zakonite zamudne obresti, ki naj bi tekle od penalov). Upnikov položaj se namreč ni v ničemer spremenil; spremenil se je šele z delno razveljavitvijo sklepa o izvršbi, ki pa je pravnomočna. Ker je po 3. odstavku 343. člena ZPP pritožba nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbo upnika kot nedovoljeno zavrglo.

K pritožbi dolžnika: Po oceni pritožbenega sodišča je v prvi vrsti utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih določil iz 14. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Gre namreč za odločanje o dolžnikovem ugovoru, v katerem je ta v bistvu ugovarjal, da gre v obravnavanem primeru za sodne penale kot pogojno obveznost, kot tudi da je nedenarno obveznost (ki je pogoj za sodne penale) izpolnil. O tem pa v izpodbijanem sklepu ni razlogov, razen ugotovitve, da je dolžnik propadel z vloženo tožbo na ustavitev služnosti, kar naj bi kazalo, da terjatev za opravo nenadomestnega dejanja v celoti obstaja. Tudi glede predlaganega in z izpodbijanim sklepom zavrnjenega odloga izvršbe izpodbijani sklep nima razlogov.

Neutemeljeni so sicer pritožbeni očitki, s katerimi dolžnik napada izvršilni naslov v obravnavani zadevi, saj to ni predmet odločanja v tem izvršilnem postopku (izvršitev zagroženih in s pravnomočnim sklepom o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 17.4.1997, opr.št. I 1254/96 v zvezi s sklepom tega sodišča z dne

1.10.1997, opr.št. III Cp 710/97 določenih sodnih penalov), ne glede na to, ali se pritožbeno sodišče s stališči dolžnika oziroma stališčem Ustavnega sodišča RS, izraženega v odločbi z dne 18.12.2002 št. Up-181/99-30, strinja ali ne. Izvršilnega naslova namreč v izvršilnem postopku ni mogoče (z uspehom) izpodbijati; nanj je sodišče (tudi pritožbeno) vezano, saj predstavlja neovrgljivo podlago odločanja v izvršilnem postopku (smiselno 55. člen ZIZ - razlogi za ugovor).

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi (že citiran) nalaga dolžniku vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (odstranitev nasute zemlje, utrditev poti z gramoznim nasipom in omogočitev upnikoma nemoteno uporabo poti za hojo in vožjo z vsemi vozili) v dodatnem roku 8 dni, plačilo sodnih penalov v višini 15.000,00 SIT na dan pa v primeru, da dolžnik v danem roku zahtevane obveznosti ne bo opravil. Plačilo sodnih penalov je torej določeno z odložnim (suspenzivnim) pogojem neizpolnitve opisane nedenarne obveznosti. Po 2. odstavku 212. člena ZIZ, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 300. člena ZIZ, izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Gre za sklep o plačilu sodnih penalov, ne pa sklep o določitvi sodnih penalov oziroma naložitvi plačila sodnih penalov (1. odstavek 212. člena ZIZ), z odložnim pogojem izpolnitve nedenarne obveznosti v danem dodatnem roku.

Če je izvršilni naslov izdan sklep o plačilu sodnih penalov (2. odstavek 212. člena ZIZ), je kot ugovorni razlog upoštevno zgolj morebitno plačilo naloženih sodnih penalov (ne pa morebitna izpolnitev ali neizpolnitev nedenarne obveznosti), če pa je izvršilni naslov sklep o naložitvi plačila sodnih penalov pod pogojem neizpolnitve nedenarne obveznosti (1. odstavek 212. člena ZIZ v zvezi s 294. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pa je kot ugovorni razlog upoštevna neizvršljivost odločbe, na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi (3. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), zaradi nenastopa pogoja iz izvršilnega naslova. Gre za izvršbo, ki je odvisna od nastopa v izvršilnem naslovu določenega pogoja, tako izvršbo pa po 1. odstavku 26. člena ZIZ sodišče dovoli, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je pogoj nastopil; če pa upnik tega ne more dokazati na naveden način, mora po 2. odstavku 26. člena ZIZ nastop pogoja dokazati s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Ker navedenih odločlnih (v ugovoru uveljavljanih) dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, niti o njih izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov, je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 3. točke

365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbi dolžnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti v opisanem delu in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene nepravilnosti, to je navesti razloge o dolžnikovem ugovoru neizvršljivosti citirane sodne odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi ter glede zavrnitve odloga izvršbe.

Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da dolžnik ugovornih in pritožbenih stroškov ni uveljavljal, upnik pa s pritožbo ni uspel, njegovi stroški pritožbenega odgovora pa niso bili potrebni za izvršbo (4. odstavek

38. člena ZIZ). Zato je predlog upnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo.