Jedro

V konkretnem primeru ne gre za neupravičeno obogatitev, saj podlaga za povračilo izdatkov za investicijsko vzdrževanje ni odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 15.09.1999 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.008.091,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.09.1994 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 782.177,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.09.1999 dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem je odločitev zanjo neugodna, pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije. Svoje pritožbene trditve opira na določbo 18. člena Dogovora o medsebojnih pravicah in obveznostih (v nadaljevanju Dogovor) z dne 27.06.1984 (priloga A5) in zapisnik z dne 07.06.1989 (priloga B11). Trdi, da iz navedenih listin izhaja, da je dejanski vlagatelj Z.S., ki mu v vsakem primeru prenehanja obratovanja briketarne ali siceršnjega razdora med udeleženci, ne glede na krivdo, pripada povrnitev neamortizirane in za lastnika objekta še koristne vrednosti. A ker vlaganja niso prestavljala koristi za toženo stranko, česar se je Z.S. zavedal, povračila ni zahteval. Tožena stranka nadalje trdi, da ji ni znano, da bi to svojo terjatev prenesel na tožečo stranko. Dejstvo, da je s tožečo stranko dne 07.06.1989 sklenila pravni posel pobota, pa tudi ne dokazuje nasprotnega. Zato pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje je v tem delu delno nepopolno in delno zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugovor aktivne legitimacije zavrnilo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je iz Dogovora o prekinitvi koriščenja najemnih prostorov z dne 24.07.1991 (priloga B12) razvidno, da sta se stranki strinjali, da po letu 1989 vlaganj ni bilo. Do leta 1989 pa je imela obravnavane prostore na podlagi Pogodbe o najemu poslovnih prostrov z dne 01.05.1984 (priloga A4) v najemu tožeča stranka. Ker so bila investicijska vlaganja izvršena v tem obdobju (t.j. do leta 1989), je sodišče prve stopnje, na podlagi X. točke Pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 01.05.1984 pravilno odločilo, da je za zahtevek iz naslova investicijskih vlaganj aktivno legitimirana tožeča stranke. Čeprav je dejanski vlagatelj Z.S., šteje kot vlagatelj nasproti toženi stranki tožeča stranka, saj je ta v objekt vlagal le kot njen kooperant, v času veljavnosti Pogodbe o najemu poslovnih prostorov, sklenjene med pravdnima strankama dne 01.05.1984. Tožena stranka pa tudi ni bila stranka Dogovora dne 27.06.1984 (priloga A5). Zato se na določbe Dogovora ne more sklicevati, veže pa jo, kot je bilo že zapisano, pogodba z dne 01.05.1984, po kateri prav njo bremeni povračilo investicijskih vlaganj. Glede na to, da je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih listinskih dokazih dovolj podlage, za odločitev o aktivni legitimaciji tožeče stranke, je zaslišanje neposredno udeleženih pri sklepanju pravnih poslov t.j. predstavnika tožene stranke g. R, g. V. in investitorja g. Z.S., pravilno ocenilo kot nepotrebno. Tožena stranka je v pritožbi nadalje navedla, da bi sodišče prve stopnje, v primeru, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana, moralo svojo odločitev opreti na institut neupravičene obogatitve. Vendar bi morala biti pri tem dokazana eventualno dosežena korist oz. neupravičena obogatitev tožene stranke. Pri tem je tožena stranka opozorila na določilo XIII. člena Pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 01.05.1984, ki določa, da bo najemodajalec (tožena stranka) povrnil njemniku (tožeči stranki) neamortizirano vrednost izboljšav in terena, doseženo z vlaganji v objekt in teren v smislu VI. člena te pogodbe, če bo prišlo do predčasnega prenehanja najemne pogodbe, pa razlog ne bo na strani pogodbenih strank. Vendar se XIII. člen Pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 01.05.1984, na katerega se sklicuje pritožnik, nanaša na izboljšave. Investicijsko vzdrževanje pa v skladu z X. členom iste pogodbe (nepogojno) bremeni najemodajalca t.j. toženo stranko. Izpolnjevanje prevzetih obveznosti (plačilo njemnine) zato na odločitev o povračilu izdatkov za investicijsko vzdrževanje ne vpliva. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno oprlo na X. člen pogodbe z dne 01.05.1984. V konkretnem primeru tako ne gre neupravičeno obogatitev, kot to trdi pritožnik (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), saj podlaga za povračilo izdatkov za investicijsko vzdrževanje ni odpadla. Očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, je neutemeljen. Tožeča stranka pa tudi ni bila nagrajena za morebitno neizpolnjevanje pogodbe, saj je bil del njene terjatve iz naslova investicijskega vzdrževanja pobotan z zapadlimi in neplačanimi najemninami. V pritožbi je tožena stranka še navedla, da je v vlogi z dne 29.01.1997 in na narokih natančno navedla kakšen je skupen saldo, ki izhaja iz sklenjene najemne pogodbe. V zvezi z zatrjevanim stanjem prevzetega objekta pa je bilo izdelano cenitveno poročilo, ki je bilo predloženo sodišču prve stopnje. Tožeča stranka mu ni oporekala. Meni, da je napačno razlogovanje sodišča, da bi morala eventualni odškodninski zahtevek uveljavljati zoper Z.S., ker je imela z njim sklenjeno najemno pogodbo za čas od 01.05.1990 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se stranki že 07.06.1989 (priloga B5) dogovorili o priznanih koristnih vlaganjih in da se bodo ta upoštevala tudi pri poračunu najemnine. Ugotovilo je tudi, da je imela tožena stranka v obdobju med 01.05.1990 in 01.03.1991 sklenjeno najemno pogodo z Z.S. (priloga A7). Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Plačilo najemnine (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) in plačilo morebitne odškodnine za povzročeno škodo, glede na sklenjeno najemno pogodbo z Z.S., ne more bremeniti tožeče stranke, ki v tem obdobju ni bila več v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Tudi cenitveno poročilo ing. P. se nanaša na obdobje po prenehanju najemnega razmerja s tožečo stranko (01.03.1991). Ker ni podlage za odškodninsko odgovornost tožeče stranke, dokaz o njeni višini (predlagano cenitveno poročilo) ni relevanten. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (1., 2., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točka 2. odst. 339. člena ZPP) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.