Jedro

Vedenje, da bosta rešila medsebojni spor s fizičnim obračunom, v katerega se obdolženca tudi spustita, izključuje storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v silobranu pri obeh.

Izrek

Pritožba obdolženega Z.P. po zagovornici se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi Z.P. je dolžan plačati 50.000,00 SIT poprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila spoznana za kriva, obdolženi Z.P.in obdolženi A.S. storitve vsak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ, obdolženi Z.P. pa še nadaljnjega kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je sodišče prve stopnje obdolženemu A.S. za storjeno kaznivo dejanje določilo kazen 3 mesecev in 15 dni zapora,obdolženemu Z.P. pa za prvo očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe kazen 3 mesecev,drugoočitano kaznivo dejanje grdega ravnanja kazen 25 dni zapora, enotno kazen pa tudi pri njemu v višini 3 mesecev in 15 dni zapora, pri obeh obdolžencih s preizkusno dobo enega leta. Obdolženca sta bila nadalje obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 58.517,00 SIT ter plačila povprečnine, obdolženemu A.S. odmerjene v višini 30.000,00 SIT, obdolženemu Z.P. pa v višini 40.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi Z.P. po zagovornici,kot trdi,iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženega P. oprosti obtožb, podredno pa, da mu za dejanje pod točko I izreka izpodbijane sodbe kazen odpusti.

Pritožba ni utemeljena.

Niso sprejemljive navedbe pritožnika,ko ta v vloženi pritožbi graja pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede obdolženemu Z.P. prvoočitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II in I KZ. Ob različnem opisu poteka takratnih dogodkov obeh obdolženih je namreč ravnalo prav, ko je svojo odločitev oprlo predvsem na zagovor obdolženega A.S.. Ta, v primerjavi s pritožnikom, dejansko ni v ničemer zmanjševal svoje vloge v dogajanju, saj je v celoti pojasnil, da je soobdolženemu prizadejal udarce tudi sam, še več, pojasnil je, da je bil on tisti, ki je takrat zadal prvi resnejši udarec. Pri tem ni prezreti, da je njegov opis prizadejanja udarcev z ene in druge strani takšen, da ta ustreza ugotovitvam izvedenke sodnomedicinske stroke, kar temu, kar je povedal, daje še dodatno težo. Tudi zaradi tega zadeve ne more spremeniti dejstvo, da se obdolženi Sajko na glavni obravnavi vsega ni več natančno spominjal, se je pa tega spominjal ob svojem prvem zaslišanju,ko so bili dogodki še bolj sveži,na kar se je oprlo tudi sodišče prve stopnje,predvsem pa ne njegova s strani pritožnika zatrjevana vinjenost na glavni obravnavi, za kar ni najti opore v zapisniku o njenem vodenju. Prav iz zagovora obdolženega S. pa povsem zanesljivo izhaja, da je do izmenjave udarcev prišlo šele za tem, ko je obdolženi P. njega prijel za vrat, ko je bilo torej obema jasno, da bosta med njima nastali nesporazum, povezan s plačilom rezervnih delov, katere omenjata v zagovorih, rešila s fizičnim obračunavanjem, najmanj takšnim, do katerega je potem prišlo. Povedano dokazuje dejstvo, da so bile za prizadejanje poškodb uporabljene pesti usmerjene v glavo, pri pritožniku pa povrhu vsega še brce, kar vse zanesljivo zavrača tiste pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik prikazati, da takrat,ko je udarjal, ni bil v celoti prišteven. Potek takratnih dogodkov, katere je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tako dejansko izključuje silobran, pri kateremkoli od obdolženih, tudi pri obdolženemu P., kar je tudi že zapisalo sodišče prve stopnje. To je zaradi povedanega pri tem kaznivem dejanju, ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa zagrešilo tudi v pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, saj so njegovi razlogi v obrazložitvi povsem jasni in razumljivi.

Povsem enake ugotovitve veljajo tudi glede obdolženemu P. drugoočitanega kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146/I KZ. Ne le, da je izpoved kot priče zaslišanega A.S. glede tega kaznivega dejanja,potrjena z izpovedjo priče M.H., verodostojnost tega,kar je povedal,potrjujejo še nadaljnje okoliščine. Ni namreč prezreti,da je bil zaradi dogodkov, povezanih s prvoočitanim mu kaznivim dejanjem obdolženi P. na oškodovanca jezen, pa tudi ne tega, da se je takrat znašel še nad H. - otrokom, kot pravi pritožba, kar je očitno pripisati dejstvu, da mu je bil ta v napoto iz razloga, ker se je družil z njimu, neljubim človekom. Vse to,ob ostalih pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe pokaže izpoved priče S. P., kot nezanesljive in potrjuje potek dogodkov, opisanih v izreku sodbe sodišča prve stopnje.Ti pa so dejansko takšni,da je bila zaradi njih prizadeta duševna celovitost oškodovanca, katera se je izkazovala v tem, da je se je čutil ogroženega. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja glede tega kaznivega dejanja,je v zvezi s pritožbenimi navedbami reči, da je tudi tukaj sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon.Res je sicer, da oblika duševne prizadetosti oškodovanca ni navedena v izreku izpodbijane sodbe, kar v danem primeru ne moti, saj je že z navedbo o zgolj duševni prizadetosti dovolj zanesljivo opredeljena posledica obdolženčevega takratnega početja.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče nadalje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obdolženemu P.. Ugotovilo je, da izrečena mu pogojna obsodba z določenimi posamičnimi in enotno zagroženo kaznijo ter preizkusno dobo v celoti ustreza in ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženca, zlasti pa ni videti razloga po odpustitvi kazni, glede temu obdolžencu prvoočitanega kaznivega dejanja, predlagani v pritožbi, ko niti pritožnik sam ne navaja, zakaj bi bilo to potrebno storiti.

Ob vseh ostalih pravilnih ugotovitvah in odločitvah prvostopnega sodišča, saj to ni zagrešilo tudi kaj takšnega, kar mora upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo obdolženega P. po zagovornici zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi P. s pritožbo ni uspel,zato mora plačati povrečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi, kot jih je zanj ugotovilo sodišče prve stopnje.