Jedro

Tožeča stranka nastanek škode, ki bi lahko nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta, dodatno opisuje v tožbi, vendar ne pove, zakaj teh navedb ni navedla že v prvostopenjski odločbi. S svojimi pavšalnimi navedbami v prvostopenjski odločbi, da razkritje dokumenta lahko škodi bilateralnim odnosom med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo na področju zaščite slovenske manjšinske skupnosti v Avstriji, tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni izpolnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo Informacijskega pooblaščenca, sedaj tožene stranke, s katero je le-ta pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da se pritožbi prosilca z dne 11. 5. 2017 zoper odločbo Generalnega sekretariata Vlade RS št. 09001-7/2017/4 z dne 3. 5. 2017 ugodi in se izpodbijana odločba odpravi in da je organ dolžan v roku 31 dni od vročitve te odločbe z dokumenta št. 56200-1/207/4 z dne 16. 3. 2017 - Mnenja o predlogu priporočila Vladi RS o notifikaciji nasledstva Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, umakniti stopnjo tajnosti zaupno in ga v obliki fotokopije posredovati na naslov prosilca ter pod 2. točko izreka odločila, da stroški postopka niso nastali.

2. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 13. 4. 2017 zahteval, da mu organ posreduje uvodoma navedeni dokument, označen s stopnjo tajnosti zaupno.

3. Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 09001-7/2017/4 z dne 3. 5. 2017, s katero je na podlagi 1. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) prosilčevo zahtevo za dostop do zahtevanega dokumenta zavrnil. V obrazložitvi odločbe je navedel, da je predmetni dokument označen s stopnjo tajnosti zaupno na podlagi gradiva, ki ga je v vladni postopek predložilo Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) in je zato MZZ zaprosil za mnenje ter prejel odgovor, da je dokument označen s stopnjo tajnosti zaupno, ker vsebuje informacije, konkretna stališča in ocene Vlade RS do vprašanja notifikacije nasledstva ADP in bi razkritje dokumenta škodovalo dvostranskim odnosom z Republiko Avstrijo, saj bi razkrilo pogajalska izhodišča, na katerih deluje Republika Slovenija v zvezi z vprašanjem nasledstva ADP, hkrati pa bi razkritje vplivalo tudi na aktivnosti Republike Slovenije za zagotavljanje spoštovanja pravic slovenske narodne skupnosti na Avstrijskem Koroškem in Štajerskem, ki izhajajo iz ADP. Tudi v primeru, da zahtevani dokument ne bi bil označen s stopnjo tajnosti zaupno, predstavlja izjemo kot jo določa 45. a člen Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1).

4. Prosilec je zoper odločitev organa vložil pritožbo, v kateri je navedel, da njegov primarni interes ni bil, da bi videl navedeni dokument, ampak je njegov interes (skupaj s skupino pobudnikov za notifikacijo ADP), da Republika Slovenija notificira ADP. Izhaja iz stališča, da o notifikaciji ADP ne more biti pogajanj z Avstrijo, ampak da je notifikacija enostranski akt Republike Slovenije, na podlagi katerega bo Republika Slovenija prevzela nasledstvo po Jugoslaviji glede ADP in bo z notifikacijo pokazala, da je sposobna prevzeti položaj suverene naslednice Jugoslavije glede ADP.

5. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je pritožba prosilca utemeljena in da mora organ z zahtevanega dokumenta umakniti stopnjo tajnosti zaupno in ga v obliki fotokopije posredovati na naslov prosilca. V obrazložitvi najprej navaja, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ. Nato se opredeljuje do obstoja izjeme varstva tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ugotavlja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji (tako formalni, kot tudi materialni) za določitev dokumenta za tajnega, kar je bilo ugotovljeno na ogledu in camera. Ker je glede zahtevanega dokumenta podana izjema po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je tožena stranka v nadaljevanju opravila test prevladujočega interesa javnosti, ki je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Interes javnosti je splošen interes, ki se sčasoma spreminja in je odvisen od številnih dejanskih okoliščin, zato ga je treba presojati od primera do primera. V konkretnem primeru gre za tajni dokument stopnje zaupno, katerega vsebina je namenjena izvajanju zunanje politike RS in katerega razkritje bi lahko negativno vplivalo na medsebojne odnose z Avstrijo; po drugi strani pa prosilec navaja, da je njegov interes, da Republika Slovenija notificira ADP in da gre za mnenje, s katerim se ima javnost pravico seznaniti, zakaj vlada nasprotuje notifikaciji ADP. Tožena stranka je ob tehtanju vseh argumentov sprejela zaključek, da je javni interes za razkritje večji od interesa, ki terja omejitev dostopa do zahtevanega dokumenta, pri čemer je upoštevala predvsem to, da je vprašanje notifikacije ADP pomembna vsebinska tema, ki je v širšem javnem interesu in da vprašanje, zakaj obveznost, kot izhaja iz 3. člena UZITUL, v 25. letni praksi ni bila realizirana, zadeva širši krog ljudi, saj je to vprašanje vse od osamosvojitve dalje deležno širše javne razprave. Organ niti v izpodbijani odločbi, niti na ogledu, ni konkretneje pojasnil, ali in kakšen postopek pogajanj je v teku z Avstrijo in tudi ni navedel, kdaj naj bi bil ta postopek končan. Zato tožena stranka navedb organa ni upoštevala v smislu varstva morebitnih tekočih mednarodnih odnosov. Tožena stranka je tako glede na konkretne okoliščine ocenila, da razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad morebitno škodo, ki bi lahko nastala z njegovim razkritjem in je zato zaključila, da je interes javnosti za razkritje zahtevanega dokumenta večji od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi varovanja tajnih podatkov, s katerimi se varuje zunanja politika, ki jo izvaja Vlada RS in zato odločila, da mora organ z zahtevanega dokumenta umakniti stopnjo tajnosti zaupno in ga posredovati prosilcu.

6. Tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo, ker meni, da v upravnem postopku ni bil pravilno uporabljen zakon in ker se ni ravnalo po pravilih postopka. Navaja, da je tožena stranka napačno izvedla test prevladujočega javnega interesa ter sama ocenjuje, da je javni interes, ki ga tožeča stranka ščiti s tajnim podatkom, glede na potencialno škodo, ki bi nastala Republiki Sloveniji, predvsem bilateralnim odnosom z Republiko Avstrijo na področju zaščite slovenske manjšine, močnejši od javnega interesa za razkritje zahtevane informacije. V zvezi z vprašanjem 3. člena UZITUL tožeča stranka izpostavlja, da uveljavljanje nasledstva glede mednarodnih pogodb ni odvisno le od Republike Slovenije, temveč tudi od drugih pogodbenic. V času uveljavitve UZITUL na mednarodni ravni še ni veljala za nasledstvo mednarodnih pogodb ključna Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb (DKNDP), ki velja od leta 1996 in zato je v praksi uveljavljanje nasledstva potekalo nekoliko drugače, kot je bilo zamišljeno z UZITUL. ADP je večstranska mednarodna pogodba, ki je (bolj) zaprte narave, medtem ko za nasledstvo veljajo določbe 34. člena DKNDP. Republika Slovenija se šteje za naslednico ADP. Ker je ADP večstranska mednarodna pogodba, tudi ne gre le za bilateralno vprašanje oziroma bilateralne odnose med Slovenijo in Avstrijo, ampak gre za večstransko, širše mednarodno pravno vprašanje in posledično tudi delovanje. Glede na navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da gre za tematiko, ki je pomembna za širši krog ljudi, odgovarja, da je javna razprava potekala in lahko še naprej poteka brez posredovanja zahtevanega dokumenta. Izpostavlja, da je zahtevani dokument predstavljal odziv na pobudo skupine poslancev DZ in je bil namenjen razpravi v DZ in ne javni razpravi. Razkritje zahtevanih informacij bi škodilo interesom Republike Slovenije, saj bi Avstrija v prihodnje lahko Republiki Sloveniji odrekla možnost sklicevanja na določbe ADP, kar bi škodilo zagotavljanju pravic pripadnikom slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Tožeča stranka še poudarja, da je dokument označila kot tajni podatek na podlagi ocene MZZ in da se pri uporabi izjeme po 45.a členu ZZZ-1 ne more uporabiti test prevladujočega interesa iz 6. člena ZDIJZ. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 8. 2017 odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Hkrati s tožbo tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlaga, da se izvršitev odločbe tožene stranke z dne 7. 8. 2017 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Če bi bilo tožbi tožeče stranke ugodeno in bi bili zahtevani podatki posredovani še pred pravnomočnim zaključkom upravnega spora, takšnega razkritja podatkov ne bo več mogoče popraviti in vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari ne bo več mogoča, sodno varstvo pa ne bo moglo biti učinkovito.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbi tožeče stranke, da je napačno ugotovila dejansko stanje in posledično zmotno uporabila materialno pravo ter da ni pravilno ugotovila škode, ki bi z razkritjem zahtevanega dokumenta nastala Republiki Sloveniji, ugovarja in poudarja, da dejstev, kot jih tožeča stranka navaja v tožbi, v zvezi z možnostjo nastanka škode, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni zatrjevala, niti izkazala. Z Zakonom o tajnih podatkih (ZTP) je namreč predpisan način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene možnih škodljivih posledic, ki bi z razkritjem podatka nastale. Navaja, da gre v konkretnem primeru za uresničevanje zakonskih obveznosti RS, ki vplivajo na uresničevanje temeljnih pravic in obveznosti širšega kroga ljudi. Tožeča stranka razlogov za nenotifikacijo ADP do sedaj ni javno pojasnila. Prosilec tudi ni zahteval nobenih informacij glede stališča Republike Avstrije in nobenih informacij iz medsebojnih zaupnih pogovorov med obema državama, temveč se le želi seznaniti s stališčem Vlade RS v zvezi z vprašanjem notifikacije nasledstva. Javnost ima tudi pravico vedeti, kako država skrbi za zagotavljanje temeljnih človekovih pravic (tudi) slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Državljani se imajo pravico seznaniti z vsemi argumenti, torej tudi z razlogi, zakaj Vlada RS ne pristopi k notifikaciji ADP. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka v predlogu ni konkretno opredelila kakšna škoda bi ji nastala in da bi bila tovrstna škoda težko popravljiva.

9. Prosilec za dostop do informacije A.A.-sedaj stranka z interesom, v odgovoru na tožbo nasprotuje zatrjevanemu napačnemu zaključku tožeče stranke, da je „ v praksi uveljavljanja nasledstva potekalo nekoliko drugače kot je bilo zamišljeno z UZITUL“. Meni tudi, da tožena stranka ni napačno izvedla testa prevladujočega interesa, ampak se to dogaja tožeči stranki, ki s tožbo dokazuje, da ne razume bistva 3. člena UZITUL. Navaja tudi, da trditev tožeče stranke, da javnost ni bila dovolj obveščena o vprašanju notifikacije ADP, ker da je MZZ o tem vprašanju dovolj obveščalo javnost, ni utemeljena, saj dejansko obveščanja javnosti o tem vprašanju ni bilo. Bilo je le nekaj zaprtih sej odbora za zunanjo politiko DZ in Komisije za Slovence po svetu. Za javnost bi bila zanimiva informacija, kako je potekala razprava o novi deklaraciji o zunanji politiki RS, ki naj bi nadomestila staro deklaracijo iz leta 1999, prav tako bi bila zanimiva tudi informacija, kako je na vseslovenskem srečanju z zdomci v Ljubljani leta 2016 predsednik B.B. odgovoril na vprašanje, kako je z notifikacijio ADP. Izpostavlja, da na potrebo po notifikaciji ADP opozarja že dalj časa in navaja, da sta s pokojnim dr. C.C. že 12. 5. 2015 Državnemu zboru poslala prvi poziv za notifikacijo ADP in je notifikaciji posvečena tudi njegova (priložena) knjiga Osamosvojitev Slovenije in ADP. Meni, da je tožba neupravičena in temelji na napačni razlagi 3. člena UZITUL. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa odgovarja, da z izvršitvijo odločbe tožene stranke za tožečo stranko ne bi nastala težko popravljiva škoda.

Obrazložitev k točki I in III:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi gre za dostop do informacije javnega značaja in sicer za dostop do zgoraj navedenega mnenja Vlade RS. Tožena stranka je po pritožbi prosilca pritožbi ugodila in odločila, da mora organ z zahtevanega dokumenta odstraniti oznako tajnosti zaupno in ga v postavljenem roku prosilcu posredovati na njegov naslov. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 1. točko izreka odločbe tožene stranke, kar utemeljuje s tem, da bi razkritje zahtevanega dokumenta škodilo interesom Republike Slovenije, predvsem njenim bilateralnim odnosom z Republiko Avstrijo na področju zaščite slovenske manjšine v Republiki Avstriji.

12. Dostop do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, zagotovljena v drugem odstavku 39. člena Ustave RS, ki se uresničuje v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Določba 5. člena ZDIJZ uveljavlja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. V 6. členu ZDIJZ so določene izjeme, ko organi, navedeni v prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, lahko prosilcu zavrnejo dostop do zahtevane informacije. Organ lahko, med drugim, zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen (1. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja zahtevanega dokumenta močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

13. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na ugotovitev, da je javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta močnejši od interesa organa za omejitev dostopa do zahtevanega dokumenta in posledično na ugotovitev, da mora tožeča stranka na zahtevanem dokumentu umakniti stopnjo tajnosti zaupno.

14. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno štela, da v postopku, ki se vodi po ZDIJZ, prosilec lahko dostopa do vseh tistih informacij javnega značaja, ki ne vsebujejo izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker je ugotovila, da gre v obravnavani zadevi za izjemo po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je, ne glede na podano izjemo, pravilno ugotovila, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, ker je v konkretnem primeru, glede na dokazno aktivnost tožeče stranke v upravnem postopku, dovolj izkazano, da je javni interes za razkritje močnejši od interesa tožeče stranke za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Posledično je tožena stranka pravilno zaključila, da mora tožeča stranka z zahtevanega dokumenta umakniti stopnjo tajnosti zaupno in ga posredovati prosilcu.

15. Tožena stranka je, glede na aktivnost tožeče stranke v upravnem postopku, ki je v svoji odločbi (zgolj) povzela navedbe MZZ, ki je zatrjevalo, da bi razkritje dokumenta škodovalo dvostranskim odnosom Republike Slovenije z Republiko Avstrijo in bi hkrati vplivalo na aktivnosti Republike Slovenije za zagotavljanje spoštovanja pravic slovenske narodne skupnosti na Avstrijskem Koroškem in Štajerskem, ki izhajajo iz ADP, svojo odločitev dovolj natančno in razumno obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, ne bo posebej navajalo, ampak lahko v bistvenem delu sledi obrazložitvi tožene stranke, na katero se sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nad. ZUS-1). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da mora tožeča stranka z zahtevanega dokumenta umakniti stopnjo tajnosti zaupno in prosilcu posredovati zahtevani dokument, saj gre za informacije, do katerih je dostop po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ dovoljen.

16. Tožeča stranka nastanek škode, ki bi lahko nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta, dodatno opisuje v tožbi, vendar ne pove, zakaj teh navedb ni navedla že v prvostopenjski odločbi. S svojimi pavšalnimi navedbami v prvostopenjski odločbi, da razkritje dokumenta lahko škodi bilateralnim odnosom med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo na področju zaščite slovenske manjšinske skupnosti v Avstriji, tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni izpolnila. Na drugi strani pa je tožena stranka, med drugim, v izpodbijani odločbi izpostavila, da organ niti v izpodbijani odločbi, niti na ogledu, ni konkretneje pojasnil ali in kakšen postopek pogajanj je v teku z Republiko Avstrijo v zvezi z obravnavanim vprašanjem in kdaj naj bi bil ta postopek zaključen. Ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme izključno na strani tožeče stranke, tožeča stranka s svojo (navedeno) argumentacijo, ni izpolnila svojega dokaznega bremena in tako ni izkazala, da bi razkritje zahtevanega dokumenta lahko škodilo interesom Republike Slovenije na področju zunanjih zadev, predvsem bilateralnim odnosom z Republiko Avstrijo in pri zagotavljanju pravic slovenske manjšine v Avstriji.

17. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna tudi z vidika zatrjevane izjeme iz 45. a člena ZZZ-1. Tožeča stranka se, glede na to, da je tožena stranka z opravljenim testom prevladujočega interesa pravilno ugotovila, da mora tožeča stranka z zahtevanega dokumenta umakniti stopnjo tajnosti zaupno, na to izjemo ne more sklicevati. Tožeča stranka zato s svojimi tožbenimi navedbami pravilnosti odločitve tožene stranke, da se z zahtevanega dokumenta umakne oznaka tajnosti zaupno in da se dokument posreduje prosilcu, ne more omajati.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

19. Sodišče še dodaja, da v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni bilo zakonskega razloga, da bi morala biti tožba označena s stopnjo tajnosti zaupno.

Obrazložitev k točki II:

20. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne odločbe, ki jo je sodišče v 1. točki izreka že izdalo in sodba postane za stranke pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.

21. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da v konkretnem primeru, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZinfP), ki določa, da je organ dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo, če ni sprožil upravnega spora, to pomeni, da že sama, s strani tožeče stranke, vložena tožba v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.