Jedro

Ker so posledice izostanka z naroka v individualnih delovnih sporih specialno urejene v ZDSS-1, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe četrtega odstavka 282. člena ZPP in izdati sklepa o ustavitvi postopka, češ da tožnik ni pristopil na kasnejši narok za glavno obravnavo, tožena stranka pa ni predlagala odločitve glede na stanje spisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 2. 2012 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje in vrnitev postopka v stanje, v katerem je bil pred zamujenim rokom dne 16. 1. 2012 ter razveljavitev sklepa o ustavitvi postopka, ki ga je sodišče izdalo zaradi te zamude.

S pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 9. 2. 2012 tožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ni dopustno, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu komentira tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 16. 1. 2012, saj je za to pristojno le pritožbeno sodišče. Tožnik je že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pojasnil, da stranka odpravo negativnih posledic svojega izostanka z naroka lahko doseže s pomočjo dveh pravnih institutov. V kolikor vzrok za izostanek izvira iz njene sfere (subjektivni vzrok) mora vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če pa je vzrok nepravilno postopanje sodišča (objektivni vzrok) potem mora vložiti pritožbo zoper odločbo, s katero je končan postopek na prvi stopnji. Ta vzroka pa se medsebojno ne izključujeta, zato stranka lahko uveljavlja obe pravni sredstvi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se sodišče prve stopnje zgolj formalistično ukvarja z vprašanjem, ali je bila podana upravičena dejanska zmota tožnikovega pooblaščenca glede prostora za izvedbo naroka. Tako se ni opredelilo glede vprašanja, ali je bila opredelitev prostora za izvedbo naroka v vabilu res pomanjkljiva in zavajajoča. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnikov pooblaščenec ob ustrezni skrbnosti lahko brez težav ugotovil, da bo narok v tretjem nadstropju. Tožnik se sprašuje le v katerem sodnem poslopju v državi je še mogoče najti „sobe“ št. 1, 5, 6 in 7 v prvem nadstropju in nato še „sobe“ št. 2, 3, 4 ter ponovno 5 in 7 v tretjem nadstropju. Sprašuje se tudi, ali je še na katerem drugem sodišču na vratih razpravnih dvoran najti napis razpravna dvorana 1, razpravna dvorana 2 in razpravna dvorana 3, vse v prvem nadstropju in nato še v tretjem nadstropju dvakrat razpravna dvorana brez številk, le na okvirjih vrat pišeta številki 3 in 7. Sodišče prve stopnje se pri sklicevanju, da je zamuda posledica opustitve pozornega branja vabila, sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 364/2010 z dne 26. 8. 2010. Vendar sta v tistem primeru tožnica in pooblaščenka zgrešili tako ulico kot sodno poslopje, do česar je res lahko prišlo zaradi njune nepazljivosti. Ni točno, da sta pri odločanju utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje brez pomena dejstvi, da sta tožnik in pooblaščenec pravočasno prišla v sodno poslopje in da sta se pri sodniku zglasila takoj, ko sta ugotovila zmoto glede razpravne dvorane. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov izostanek ne predstavlja nikakršnega nepredvidenega dogodka, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008) v določbah 116. do 120. člena, ki urejajo institut vrnitve v prejšnje stanje sploh ne določa, da se za upravičen razlog zamude štejejo le nepredvidljivi dogodki. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje in postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamujenim narokom ter hkrati razveljavi sklep prve stopnje o ustavitvi postopka z dne 16. 1. 2012 in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja le pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja konkretno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da tožnik uveljavlja zgolj pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je vse pritožbene navedbe potrebno obravnavati, kot uveljavljanje tega pritožbenega razloga.

Ni sicer jasno katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje kršilo s tem, da je po tožnikovem mnenju nedopustno komentiralo njegove navedbe iz pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe. Vendar pa ne gre za nobeno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik iste argumente enkrat uporabi za utemeljitev pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, drugič pa za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer gre za protislovje, saj se s pritožbo uveljavljajo napake sodišča, s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pa opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Navedeno pomeni, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče, ni možno uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da iste napake ni možno hkrati uveljavljati kot napako sodišča in kot opravičljivo napako, ki se je zgodila stranki, zaradi katere je potrebno dovoliti vrnitev v prejšnje stanje.

Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o pomanjkljivi oziroma zavajajoči označbi prostorov. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, če sodišče spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. V okviru presoje ali je šlo za opravičeni razlog za zamudo je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da sta se tožnik in njegovi pooblaščenec pred tem že udeležila dveh narokov, ki sta bila razpisana v „sobi 7/III tega sodišča“ oziroma „razpravni dvorani 7/III“, kar pomeni, da bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec glede na enak način označbe na vabilu lahko pričakovala, da bo v tretjem nadstropju tudi tretji narok v tem sporu.

Glede na konkretne okoliščine v katerih je tožnik zamudil na narok, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče šteti, da je do zamude prišlo iz opravičenega razloga. Vrnitev v prejšnje stanje je možna le, če zamuda ni bila zakrivljena. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Zaradi navedenega pritožba neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov izostanek z naroka, ne predstavlja nikakršnega nepredvidenega dogodka.

Ni mogoče šteti, da je bil tožnik oziroma njegov pooblaščenec v upravičeni zmoti, da bo narok za glavno obravnavo opravljen v prvem nadstropju, ker je bilo v vabilu označeno, da bo narok v „sobi 3/III tega sodišča“. Res je sicer, da bi bil zapis v vabilu bolj jasen, če bi bilo zapisano, da bo narok v sobi št. 3 v tretjem nadstropju in da je tudi nenavadno, da se iste številke sob pojavljajo v različnih nadstropjih stavbe, kljub temu, da vsa nadstropja uporablja sodišče prve stopnje. Vendar pa vse navedeno ne pomeni, da je bila takšna označba prostora v katerem bo narok za glavno obravnavo tako nejasna, da bi bil tožnik oziroma njegov pooblaščenec lahko v upravičeni zmoti, da bo narok v prvem nadstropju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da sta bili pooblaščencu v tem istem sporu pred tem že vročeni dve vabili za narok, ki je bil opravljen v sobi št. 7 v tretjem nadstropju, pri čemer je bilo nadstropje označeno na povsem enak način kot na spornem vabilu. Obe predhodni vabili sta bili vročeni tožniku in pooblaščencu in oba sta se obeh predhodnih obravnav tudi udeležila. Uporaba arabske številke, poševnice in rimske številke je pri navajanju naslovov običajen način za označbo številke in nadstropja stanovanja oziroma poslovnega prostora naslovnika.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je razlog za zamudo nepazljivost tožnika oziroma njegovega pooblaščenca. Opravičenost vzrokov za zamudo se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Vabilo na narok je bilo vročeno tožnikovemu pooblaščencu, ki je odvetnik, zato je njegovo skrbnost potrebno presojati glede na skrbnost, ki se pričakuje od vsakega odvetnika. S tem v zvezi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se od odvetnika zahteva večja skrbnost in pozornost (kot od stranke), saj se z dejavnostjo zastopanja pred sodišči poklicno ukvarja. Na neustrezno skrbnost pa kaže ravno dejstvo, da sta se tožnik in pooblaščenec pred tem že dvakrat udeležila naroka za glavno obravnavo v tem sporu, ki je bil razpisan v istem nadstropju kot sporni narok, pa jima takrat domnevno nejasna označba prostora ni preprečila sodelovanja na naroku.

Sodišče prve stopnje je povsem korektno citiralo sklep pritožbenega sodišča Pdp 364/2010 z dne 26. 8. 2010, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neustreznem sklicevanju na ta sklep. Sicer pa se upravičenost razloga za zamudo ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.