Jedro

Tožnik za delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal poleg dela svojega delovnega mesta, v spornem obdobju ni prejel nikakršnega plačila (pri čemer se kot plačilo za delo ne more šteti plačilo za delovno uspešnost), tako da je upravičen do razlike v plači za dodatno opravljeno delo. To delo je opravil po nalogu oziroma po pooblastilu tožene stranke, zgolj okoliščina, da v spornem obdobju z njo ni posebej sklenil obličnega dogovora, na upravičenost do plačila razlike v plači za opravljeno dodatno delo ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka za obdobje od 19. 6. 2003 do 30. 9. 2006 iz naslova povečanega obsega dela tožniku obračunati razliko v plači v višini 30 % osnovne plače, ki jo je prejemal in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki glede zneskov, zapadlih do 19. 6. 2005, tečejo od tega dne dalje, glede mesečnih zneskov, zapadlih po tem datumu pa od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je v preostalem delu postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.059,88 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 137/2005, saj se slednja nanaša na obdobje, ko je veljal Zakon o delavcih v državnih organih. V vtoževanem obdobju je veljal 96. člen Zakona o javnih uslužbencih. V obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden od zakonsko določenih pogojev iz citirane določbe, zlasti ne obligatornost pisnega dogovora. Navedeno izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 869/2007, kjer je bilo zavzeto stališče, da morajo biti za izplačilo dodatka za povečan obseg dela izpolnjeni formalni in dejanski pogoji, poleg tega je določitev višine dodatka v izključni pristojnosti delodajalca. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ni bilo dokazano, da je bil tožnik nadpovprečno delovno obremenjen vsaj za 30 %. Nerazumno in zgrešeno je sklicevanje sodišča na sodbe v podobnih primerih, saj ni mogoče primerjati obsega opravljenih del in nalog po različnih organizacijskih enotah tožene stranke. Poudarja, da tožnik ni upravičen do izplačila razlik v plači, ker s toženo stranko za vtoževano obdobje ni sklenil nobenega pisnega dogovora o povečanem obsegu dela. Po mnenju tožene stranke noben drug akt ne more nadomestiti pisnega dogovora med javnim uslužbencem in njegovim nadrejenim, ki predstavlja podlago za izdajo sklepa predstojnika. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke in vztraja, da je sodba sodišča pravilna in zakonita. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem sporu uveljavlja razliko v plači za čas od 19. 6. 2003 do 30. 9. 2006 zaradi povečanega obsega dela - opravljanja drugih del in sicer del tiskovnega predstavnika, poleg opravljanja svojega dela načelnika, kasneje pa vodje operativno – komunikacijskega centra pri MNZ, Policijski upravi .... Zato je potrebno za obdobje pričetka uporabe Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZJU), torej od 28. 6. 2003 dalje, izhajati iz določil 96. člena ZJU, ki v 1. odstavku določa, da lahko predstojnik na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost, če je mogoče racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se poveča obseg dela oziroma določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa. Po Uredbi o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Uradni list RS, št. 48/06 in 23/07) ta dodatek ni smel presegati 35 % osnovne plače. Za obdobje pred tem pa je potrebno upoštevati določbo 31.a člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 s spremembami; v nadaljevanju: ZDDO), ki je določal, da lahko predstojnik delavcu začasno, vendar največ za obdobje enega leta, odredi opravljanje tudi drugih nalog iz pristojnosti organa, v katerem ima sklenjeno delovno razmerje, ali drugega organa s soglasjem predstojnika tega organa, ki ne sodijo v opis njegovega delovnega mesta, če zahtevnost nalog ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim (1. odstavek 31.a člena ZDDO). Naloge iz prejšnjega odstavka lahko predstojnik odredi, če se začasno poveča obseg dela organa, če je treba nadomestiti začasno odsotnega delavca, če gre za projektno delo in če ugotovi, da je takšen način opravljanja teh nalog najučinkovitejši in najracionalnejši ter bistveno ne vpliva na izvajanje z opisom delovnega mesta določenih nalog (2. odstavek 31.a člena ZDDO). Opravljanje nalog iz prvega odstavka tega člena odredi predstojnik z odločbo, s katero določi tudi višino plačila za opravljanje nalog (3. odstavek 31.a člena ZDDO).

O možnosti in dopustnosti prakse plačila povečanega obsega dela po 31.a členu ZDDO se je izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII 137/2005 z dne 20. 12. 2005. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da sta določili 31.a člena ZDDO in 96. člena ZJU smiselno podobni in zasledujeta enak namen, zato je sodišče, upoštevajoč podobnost dejanskih okoliščin obravnavanega primera, utemeljeno izhajalo iz navedene odločitve. V obravnavanem primeru je bilo dodatno delo tiskovnega predstavnika Policije tožniku odrejeno na podlagi pisnega pooblastila z dne 3. 12. 2002 za posredovanje podatkov in obvestil javnosti s celotnega delovnega področja organa. Iz njega so razvidne naloge, ki jih je bil tožnik dolžan opraviti, pri opravljanju v II. točki naštetih nalog pa mu je posebej naloženo predstavljanje kot tiskovni predstavnik policijske uprave (v nadaljevanju: PU). Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da nalog tiskovnega predstavnika na vseh PU niti niso opravljali načelniki operativno - komunikacijskega centra, pač pa so v nekaterih PU opravljali npr. načelniki urada direktorja PU, izjemoma pa so imeli na večjih PU posebej zaposlenega tiskovnega predstavnika zgolj za te naloge. Glede na navedeno gre za drugačno dejansko stanje kot v zadevi opr. št. Pdp 869/2007. Za odločitev v obravnavanem primeru je bistveno, da so bile s strani predstojnika in torej po volji tožene stranke odrejene naloge tiskovnega predstavnika, ki niso sodile v opis del in nalog delovnega mesta tožnika v okviru službe operativno komunikacijskega centra PU Postojna, tudi opravljene, ne glede na to, da od 28. 6. 2003 dalje, ko se je začel uporabljati ZJU, ni bila spoštovana obličnost, kot jo predvideva 96. člen ZJU. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožnik za delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal kot tiskovni predstavnik, v spornem obdobju ni prejel nikakršnega plačila, pri čemer se kot plačilo za delo ne more šteti plačilo za delovno uspešnost tožnika, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači za dodatno opravljeno delo tiskovnega predstavnika, ki ga je opravil po nalogu oziroma po pooblastilu tožene stranke. Ob nespremenjenem obsegu tožnikove dodatne obremenitve – nalog tiskovnega predstavnika PU ves čas od izdaje pooblastila, in torej tudi od oktobra 2006 dalje, ko je tožena stranka začela priznavati dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obsega dela na podlagi pisne odločitve oziroma dogovora, zgolj okoliščina, da v spornem obdobju ni bil posebej sklenjen obličen dogovor, na tožnikovo upravičenost do plačila razlike v plači za opravljeno dodatno delo ne more vplivati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti toženi stranki, da izplača tožniku razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela, ker to ni v pristojnosti sodišča. Če delavec v postopku zatrjuje, da mu je dolžan delodajalec zaradi povečanega obsega dela izplačati razliko v plači in če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, da je tožbeni zahtevek delavca za izplačilo teh razlik v plači tudi po višini utemeljen, je vsekakor v pristojnosti sodišča, da odloči o zahtevku tudi po višini. Glede obsega dodatne obremenitve je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožniku za celotno vtoževano obdobje pripada razlika v plači zaradi povečanega obsega dela v višini 30 % osnovne plače oziroma 1,50 količnika. Tožnik je imel količnik osnovne plače v višini 5, zato dodatek v višini 30 % osnovne plače predstavlja 1,50 količnika. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da je bil tožniku z dogovorom o opravljanju povečanega obsega dela za čas od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 priznan dodatek za povečan obseg dela v višini 30 % količnika, enako pa tudi v kasnejšem dogovoru. Da delež obremenitve z dodatno zadolžitvijo v primerjavi z obremenitvijo z rednim delom na tožnikovem delovnem mestu utemeljuje dodatek v višini 30 % osnovne plače, izhaja tudi iz skladnih izpovedb zaslišanih prič A.P., B.K. in I.Š.. Tako vrsto nalog kot obseg delovne obremenitve tiskovnega predstavnika je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, prič in listin ter svoje zaključke pravilno, obširno in izčrpno utemeljilo z razlogi v izpodbijani sodbi. Pritožbeni očitek o sklicevanju sodišča na podobne primere je tako neutemeljen, saj je ravno sodišče prve stopnje v tej zvezi pojasnilo, da primerjava dela v posameznih PU ne more jasno odražati konkretnih okoliščin tožnikovega dela tiskovnega predstavnika.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.