Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti (prvi odstavek 346. člena OZ). Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno še, da oškodovanec izve za škodo. Sodna praksa veže začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva in ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pomembno je védenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegove seznanitve z obsegom škode in z povzročiteljem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi glede zneska 99.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje do plačila, v 5. točki izreka pa v celoti, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu, potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožnici nerazdelno plačati 120.454,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje (1. točka izreka); da sta ji v istem roku dolžni nerazdelno plačati odškodnino za izgubljeni zaslužek za obdobje od 1. 7. 2008 do 30. 11. 2007 v višini 33.900,00 EUR neto, od izplačanega neto zneska obračunati in na račun javnih prihodkov plačati predpisano akontacijo dohodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (2. točka izreka); da sta ji dolžni od 1. 12. 2017 dalje nerazdelno obračunavati in plačevati mesečno denarno rento za pomoč in postrežbo v višini 150,00 EUR, najkasneje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do izdaje sodbe zapadle zneske sta dolžni nerazdelno plačati v roku 15 dni (3. točka izreka); da sta ji dolžni od 1. 12. 2017 dalje nerazdelno obračunavati in plačevati mesečno denarno rento za izgubljeni zaslužek v znesku 300,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati predpisane dajatve, oboje najkasneje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do izdaje sodbe zapadle neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa sta dolžni nerazdelno plačati v roku 15 dni (4. točka izreka); da sta ji dolžni povrniti njene pravdne stroške (5. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred novim sodnikom. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami ter zapisniki, sodišče ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi ne določbe 8. člena tega zakona. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče zgolj povzema navedbe toženk in navedbe sodnih izvedencev v izvedenskem mnenju in jih brez dokazne ocene uporabi kot ugotovljena dejstva. Nobene vrednostne ocene ni zavzelo do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A. A., do medicinske dokumentacije, do zaključkov invalidske komisije ZPIZ z dne 15. 12. 2010 in ne do izpovedbe tožnice. Sodišče je predlagane in neizvedene dokazne predloge zavrnilo brez sklepa in brez obrazloženosti, s čimer je grobo kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Ni ugodilo predlogu tožnice za postavitev novega sodnega izvedenca, kljub temu da si izvedensko mnenje v tem postopku postavljene Komisije ..., njegova dopolnitev ter izvedensko mnenje dr. A. A., glede bistvenega vprašanja te pravde, očitno nasprotujejo, ta nasprotja pa bi bilo možno odpraviti zgolj z angažiranjem novega sodnega izvedenca ali pa z zaslišanjem članov komisije ter dr. A. A. Tožničino zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano konec leta 2010, kar izhaja tudi iz obsežne medicinske dokumentacije in iskrene izpovedbe tožnice, kar vse tudi po letu 2010 izkazuje kontinuirano in aktivno zdravljenje. Šele zdravljenje in hospitalizacija v času od 10. 12. 2014 do 16. 1. 2015 v Splošni bolnišnici v B. (v nadaljevanju SB) predstavljata zaključno fazo kontinuiranega zdravljenja po poškodbah, ki jih je tožnica utrpela dne 29. 6. 2008. Nezaceljena noga ne predstavlja zaključenega in stabiliziranega zdravstvenega stanja. Tudi invalidska komisija pri ZPIZ je dne 15. 12. 2010 ugotovila, da se zdravljenje pritožnice še nadaljuje in je bila šele z odločbo z dne 24. 5. 2016 uvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Končna ocena tožničinega stanja je bila možna šele aprila 2015, ko je zaključila zdravljenje pri kirurgu plastiku, potem ko je vnetni proces do začetka decembra 2014 zajel že 2/3 desne goleni. Da bi bila tožnici kdaj postavljena diagnoza "kroničnost ulkusa", iz medicinske dokumentacije ne izhaja, izhaja pa, da je bila v SB zdravljena pod diagnozo kostnega vnetja z izgubo kostnine distalnega dela desne golenice in gležnja. Kostno vnetje pa ne pomeni kroničnost ulkusa, temveč bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja. Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel biti oškodovancu znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je njegovo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Nič od navedenega konec leta 2010 ni bilo možno. Ker je po njenem mnenju v dosedanjem postopku prišlo do nepoštenega sojenja in je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče, ki nasprotuje tako izvedenemu dokaznemu postopku kot materialnemu pravu, predlaga, da se v primeru razveljavitve, zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica vtožuje nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v zvezi s škodnim dogodkom, ki se je pripetil v noči z 28. 6. 2008 na 29. 6. 2008, ko se je nahajala na zdravljenju pri drugi toženki. Po prejemu Ketonala in pomirjevala Distraneurin, ki ju je prejela po operaciji desnega gležnja, je postala nemirna, zmedena, imela je privide in je v takšnem stanju padla skozi okno bolnišnice in se huje poškodovala. Pri padcu je v bistvenem utrpela večkratni nestabilni zlom korpusov Th 12 in L1 vretenc hrbtenice, zlom obeh gležnjev in kominutivni1 zlom leve petnice. Drugi toženki očita malomarno zdravljenje, ker kljub njenemu opisanemu vedenju, ni poskrbela za ustrezne ukrepe, ki bi nedvomno lahko preprečili padec skozi okno, ustrezno se niso odzvali ne zdravnik ne ostalo medicinsko osebje. Toženki sta primarno ugovarjali zastaranje, ker je bila tožba vložena po preteku petih let od nastanka škode in odkar je tožnica izvedela za škodo in povzročitelja škode. Trdili in dokazovali sta, da je tožnica za oboje vedela že v letu 2010 oziroma najkasneje v letu 2012 (izvedensko mnenje invalidske komisije v C. z dne 15. 6. 2012), tožbo pa je vložila šele 7. 12. 2017, torej prepozno (tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 346. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je najprej izvedlo dokazni postopek glede ugovora zastaranja. Izvedensko mnenje je izdelala Komisija ... (v nadaljevanju Komisija) v sestavi izvedencev prof. dr. D. D., dr. med. in prof. dr. E. E., dr. med. Na podlagi (obširne) medicinske dokumentacije, sta zaključila, da so bile poškodbe in zapleti po poškodbi sanirani do te mere, da se je lahko smatralo stanje za stabilizirano, obseg poškodb dokončno znan, nadaljnja usoda pa predvidljiva, s koncem leta 2010. Zloma vretenc sta bila zaraščena s klinasto deformacijo, zlom petnice je bil zaceljen, zlom spodnjega dela golenice in gležnja je bil zaceljen v varusni deformaciji z razvito posttravmatsko artrozo gležnja, osteitis pa saniran. Ostal je kronični in inficirani ulkus na notranji stani gležnja, katerega stanje se občasno poslabša in s prevezi ponovno izboljša. Kroničnost ulkusa brez osteitisa je bila dvakrat potrjena s scintigrafsko preiskavo. Po oktobru 2010 se je tožnica občasno zdravila zaradi poslabšanja ulkusa, kar pa je bilo zaradi kronifikacije rane pričakovano in predvidljivo.

7. Zoper mnenje je tožnica obrazloženo ugovarjala v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2018, pri čemer se je kot na del trditvene podlage, sklicevala na mnenje sodnega izvedenca izr. prof. dr. A. A., specialista ortopeda, ki ga je pridobila izven pravde. Iz tega mnenja izhaja, da je bilo zdravljenje potrebno tudi po letu 2010, kar poleg mnenja invalidske komisije ZPIZ potrjuje tudi mnenje kirurga, da je potreben še pregled tožnice pri kirurgu plastiku v F., ki je bil predviden v januarju 2011. Isti kirurg je šele ob pregledu tožnice dne 17. 9. 2013 menil, da je stanje definitivno, kar pa tudi ni bilo potrjeno. Razjede so se v celotnem letu 2014 še večale, vnetni proces pa je do začetka decembra 2014 zajel že 2/3 desne goleni, v posledici česar je bila potrebna dolgotrajna hospitalizacija na Oddelku za plastično in restruktivno kirurgijo v SB, pri čemer se je tožnica zdravila pod diagnozo kostnega vnetja z izgubo kostnine distalnega dela desne golenice in gležnja (osteitis et destructio tibiae...). Zaključil je, da je bilo po njegovem zdravljenje končano 3. 4. 2015, ko je bilo opisano zdravljenje v SB zaključeno in je bila razjeda na notranjem gležnju velika le še 2 x 2 mm.

8. V dopolnitvi mnenja sta izvedenca (člana Komisije) vztrajala pri svojem prvotnem mnenju (logičen potek kroničnosti pojavljanja ulkusa na desni goleni, kar je bilo predvidljivo od leta 2010 naprej). Glede mnenja dr. A. A. pa sta le menila, da v njem ni nobenega jasnega razloga, da je izbral prav datum v aprilu 2015. 9. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo mnenju in dopolnitvi mnenja Komisije in v posledici zastaranja tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Odločitev je preuranjena. Ne drži ugotovitev izvedencev v dopolnitvi mnenja, da dr. A. A. (in s tem tožnica) ni z ničemer utemeljil svoje ugotovitve glede datuma zaključka zdravljenja. Kot je razvidno iz povedanega je to storil, skliceval se je na konkretne, po njegovem mnenju relevantne okoliščine nadaljnjega poteka zdravljenja, ki so ga pripeljale do ocene o zaključku zdravljenja v aprilu 2015. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je za dokončno razjasnitev tega vprašanja nujno, da se izvedenca (in nato sodišče) opredelita tudi do konkretnih dejstev, ki jih je v svojem mnenju izpostavil dr. A. A. Mnenja Komisije zato zaenkrat ni mogoče oceniti za popolnega, jasnega in razumljivega, kar pa je mogoče odpraviti z njegovo ponovno dopolnitvijo ali z zaslišanjem izvedencev, ki sta v tem postopku podala svoje mnenje (253., 254. člen ZPP).

11. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti (prvi odstavek 346. člena OZ). Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno še, da oškodovanec izve za škodo. Sodna praksa veže začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva in ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pomembno je védenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegove seznanitve z obsegom škode in z povzročiteljem. V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje zato opredeli tudi do tega vprašanja – torej ne samo do dejstva zaključka zdravljenja (ko je stanje stabilizirano, obseg poškodb dokončno znan, nadaljnja škoda pa predvidljiva), temveč tudi do tega ali so bile tudi tožnici ob zaključku zdravljenja znane oziroma bi ji morale biti znane vse posledice poškodb, torej do njenega védenja oziroma vsaj o možnosti njene seznanitve z obsegom škode.

12. Povedano velja za odločitev v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kolikor se nanaša na nepremoženjsko škodo. Glede tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine tudi za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri dohodku ter iz naslova tuje nege in pomoči ter stroškov prevozov na preglede. Gre za sukcesivno nastajajoče škode, za katere velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode, pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Škode iz teh naslovov so tožnici pričele nastajati takoj po škodnem dogodku (v letu 2008)2 in je zato že tedaj začel teči zastaralni rok, ki je tako potekel z letom 2013. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo.

13. Tožnica iz naslova nepremoženjske škode uveljavlja plačilo odškodnine v višini 99.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče glede na povedano pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na okoliščine primera, ko se sodišče prve stopnje še ni opredelilo niti do temelja zahtevka in seveda tudi ne do višine in bi to moralo storiti pritožbeno sodišče samo, s čimer bi pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe (v primeru ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni zastaral), je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in ni sojenja opravilo samo. Glede na začetno fazo postopka tudi ni povzročilo hujše kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Pritožbeno sodišče zadeve ni vrnilo v sojenje drugemu sodniku, saj meni, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sojenja s strani razpravljajoče sodnice.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper odločitvi v I. in III. točki izreka odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep/odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 zdrobljeni 2 česar pritožba ne izpodbija