Jedro

Izgubljeno preživljanje v obliki rente se prisodi po primerjavi sredstev, ki jih je pokojni namenjal obema tožnicama za njuno preživljanje in mesečnih dohodkov, ki jih tožnici prejemata v obliki pokojnine in varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede rente) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in naložilo tožencem nerazdelno plačilo različnih zneskov odškodnine tožnikom ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 434.347,50 SIT z obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek prve tožnice M. H. in druge tožnice mlad. N. H. za plačevanje rente po 20.000,00 SIT mesečno oziroma 15.000,00 SIT mesečno za čas od 1.7.1997 dalje. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožujeta prva tožnica M. H. in druga tožnica mlad. N. H. in sicer izpodbijata odločitev o renti in pravdnih stroških. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da ima oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral po 194. členu ZOR pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Podlaga za izgubljeno preživljanje oziroma podporo je razlika med tistimi dohodki, ki bi jih oškodovanec prejemal, če bi bil pokojni še živ in tistimi, ki jih dejansko prejema. Tožeča stranka meni, da je bilo v postopku dokazano, da je pokojni P. H. služil s priložnostnimi deli. Tako je skupaj z B. J. po terenu prodajal tekstil, ki ga je slednji nabavljal pri družbi K. d.o.o. Novo mesto, pomagal pa je tudi pri pogrebni službi samostojnega podjetnika L. O. Navedbe tožeče stranke o višini zaslužka pok. P. H. so potrdili B. J., L. O., S. K., V. B. in V. O. Dokaz, da je P. H. ustvarjal dohodek je tudi dejstvo, da je tik pred nesrečo kupil osebni avtomobil za približno 7.000 DEM. Torej je ustvarjal dohodke in z njimi preživljal svojo družino. Tako se pokaže, da sta prvi dve tožnici upravičeni do rente, zato tožnici predlagata spremembo sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev. Pritožba ni utemeljena. V pretežnem delu pritožbe tožnici ponavljata dejstva, ki jih je prvostopno sodšče v izpodbijani sodbi ugotovilo in ki se tičejo zahtevka za plačilo rente. Pokojni P. H., mož prve tožnice in oče druge tožnice, je v času do nesreče dne 25.11.1996 prispeval k preživljanju obeh, kar ni sporno, saj prvostopno sodišče ugotavlja, da je služil denar s priložnostnimi deli. Ni sporno, da je ustvarjal dohodek, saj je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je sodeloval z B. J. pri prodaji tekstila na terenu in da je pomagal pri pogrebni službi samostojnega podjetnika L. O. Vse navedeno je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, sporna je le višina pokojnikovih dohodkov. Prvostopno sodiče je ugotavljalo pravico do rente na podlagi izgube preživljanja v smislu 194. člena ZOR s primerjavo denarja, ki ga je pokojni P. H. namenjal prvi in drugi tožnici za njuno preživljanje in mesečnih dohodkov obeh tožnic, ki jih prejemata po smrti P. H. v obliki pokojnine in varstvenega dodatka. Pritožba se z navedeno metoda strinja, torej bi bilo mogoče prisoditi rento za tožnici kot razliko med tistimi dohodki, ki bi jih tožnici prejemali, če bi bil pokojni še živ in tistimi, ki jih dejansko prejemata. Tako je ravnalo prvostopno sodišče, natančno ugotovilo dohodke obeh tožnic (pokojnino in varstveni dodatek) za vsak mesec posebe, čemur pritožba ne nasprotuje. Nadalje je prvostopno sodišče podrobno obravnavalo vprašanje dohodkov pokojnega P. H., ki ga je ustvarjal s priložnostnimi deli. Prvostopno sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in jih natančno ocenilo ter napravilo podrobno dokazno oceno, iz katere izhaja zaključek, da je pokojni P. H. zaslužil s prodajo tekstila mesečno največ 44.000,00 SIT in z občasnim delom pri pogrebni družbi O. še 15.000,00 SIT. V izpodbijani sodbi je ta zaključek podrobno obrazložen, pritožbeno sodišče razloge in zaključke sprejema, saj jih ocenjuje kot zanesljive in logične. Pri ugotavljanju višine zaslužka je prvostopno sodišče upoštevalo izpoved prič, ki jih našteva pritožba in je vsako izpoved posebej ter vse skupaj tudi kritično ocenilo, tako da ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba niti ne pojasni, v čem bi izpovedi v pritožbi naštetih prič nasprotovale ugotovitvam prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov zoper dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča o dohodkih pokojnega P. H., pri čemer ugotovitev prvostopnega sodišča ne more ovreči pritožbena trditev, da je pokojni P. H. tik pred nesrečo kupil osebni avtomobil za približno 7.000 DEM. Navedena pritožbena trditev namreč ni z ničemer dokazana, zato je neupoštevna. Ob dejanski ugotovitvi, da je pokojni H. zaslužil mesečno okrog 59.000,00 SIT, je pravilna nadaljnja presoja, da je obema tožnicama lahko namenil 2/3 tega zneska, to je 39.334,00 SIT skupaj oziroma za vsako 19.667,00 SIT. Ker je ugotovljen prispevek pokojnega P. H. k nesreči oziroma škodi v višini 20%, je relevanten znesek izgubljene preživnine obeh tožnic 31.467,20 SIT, oziroma 15.733,60 SIT za vsako. Pokojninski prejemki, ki jih prejemata (skupaj z varstvenim dodatkom) pa so vselej presegali 20.000,00 SIT za vsako, tako da so dohodki iz naslova pokojnine ves čas višji, kot bi znašal preživninski prispevek pokojnega P. H. V skladu s to ugotovitvijo je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo rente obema tožnicama, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ta odločitev v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Zato nista podana uveljavljana pritožbena razloga, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).