Jedro

Za kvalifikacijo, ali gre v konkretnem primeru za pogodbo o delu ali za prodajno pogodbo, je pomembno, kdo je dal bistven del materiala, ki je potreben za izdelavo stvari, oz. čigavo delo sta imela pogodbenika zlasti v mislih; ni pa pomembno, kdo je izdelal orodje, ki je bilo uporabljeno za izdelavo stvari.

S pobotnim ugovorom toženec zahteva ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatev za pobotanje, ki naj ga sodišče odredi v sodbi.

Izrek

1.Pritožba prvotožene stranke zoper 1., 3. in 4. točko izreka prvostopne sodbe se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

2.Prvotožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

in 3.Pritožba drugotožene stranke zoper 2. točko izreka prvostopne sodbe se kot nedovoljena zavrže. 4.Drugotožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki "tolarsko protivrednost zneska 7.303,20 DEM z zamudnimi obrestmi po stopnji, kot jo priznava Nova Ljubljanska banka d.d. za devizne vloge v nemških markah na vpogled, od 18.2.1993 do plačila" (1. točka izreka), medtem ko je, kar je tožeča stranka zahtevala drugače, zavrnilo (2. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 174.709,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe (19.5.1999) do plačila (3. točka izreka), medtem ko naj bi tožena stranka sama trpela svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Zoper prvostopno sodbo se je pritožila prvotožena stranka. Ker ni navedla, v katerem delu jo izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) štelo, da jo izpodbija v tistem delu, glede katerega ni zmagala v sporu (tj. v 1., 3. in 4. točki izreka).

Prvotožena stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP/77, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pri spornem pravnem razmerju ne gre za pogodbo o delu (za podjem), pač pa za prodajno pogodbo.

Razlogi prvostopnega sodišča (na list. št. 55) so za drugostopno sodišče sprejemljivi, saj prvotožena stranka v pritožbi niti ni izpodbijala ugotovitev prvostopnega sodišča, da je (pri keramičnih filtrih) šlo za standardni izdelek, ki je bil naročan že prej. Sicer pa glede na 601. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za kvalifikacijo pogodbe ni odločilno orodje, pač pa sta odločilna material in delo. V zvezi s tem pa prvotožena stranka ni izkazala, da bi ona dala bistven del materiala, ki je bil potreben za izdelavo spornih filtrov, niti, da bi s tožečo stranko imeli v mislih zlasti njeno delo (tj. delo prvotožene stranke).

Prvotožena stranka je v 2. točki pripravljalnega spisa z dne 12.5.1999 (list. št. 49) umaknila ugovor, da spornih filtrov ni prevzela, vendar pa je vztrajala pri ugovoru, da je bila izpolnitev tožeče stranke nepopolna, ker naj bi bili sporni filtri nekvalitetni.

Vendar pa iz podatkov spisa, predvsem iz odgovora na tožbo in iz pripravljalnega spisa z dne 12.5.1999, ne izhaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (na list. št. 55), da bi prvotožena stranka zatrjevala, da je tožečo stranko obvestila o napaki (v smislu 1. odstavka 484. člena ZOR). Zato tudi ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem E. S., ki ga je sicer predlagala prvotožena stranka.

Prvotožena stranka je v 1. točki odgovora na tožbo (list. št. 34) navedla, "da bi lahko od njega (tj. tožnika) zahtevala odškodnino", kar predstavlja zgolj napoved morebitnega bodočega zahtevka, ne pa uveljavljanje konkretnega pobotnega ugovora. Vendar pa naj bi prvotožena stranka takšen nasprotni zahtevek (za defenzivne cilje), kot to smiselno izhaja iz njenih pritožbenih navedb, uveljavljala v 2. točki pripravljalnega spisa z dne 12.5.1999 (list. št. 49).

Temu ni mogoče pritrditi, saj iz navedb v omenjenem pripravljalnem spisu izhaja le, da prvotožena stranka "vztraja pri zahtevku, da ji tožnik vrne orodje oz. plača vrednost prisvojenega orodja, ki ga je dobil od tožene stranke samo za izdelavo spornih filtrov in ki ga ..... ocenjuje vsaj na tolarsko protivrednost 10.000,00 DEM", česar kljub omenjanju pobotanja obeh zahtevkov (pri čemer niti ni jasno, ali zahtevka na vrnitev orodja ali zahtevka na plačilo njegove vrednosti) ni mogoče šteti kot pobotnega ugovora v pravno relevantni obliki, torej kot ugovora na ugotovitev nasprotne terjatve prvotožene stranke in uporabo te terjatve za pobotanje, ki ga naj odredi sodišče v sodbi (kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (na list.št. 56)).

Sicer pa domnevni nasprotni zahtevek prvotožene stranke (na plačilo vrednosti prisvojenega orodja) tudi ni objektivno določen, ampak je prvotožena stranka za njegovo določitev predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem E.S. oz. postavitev izvedenca, kar predstavlja nedopustno dokazno ponudbo za informativne namene, torej takšno ponudbo, po kateri naj sodišče izpelje dokaz zato, da bo (v konkretnem primeru prvotožena) stranka šele iz tega dokaza zvedela za točno "vrednost prisvojenega orodja".

Poleg tega pa gre pri predlaganem dokazu z zaslišanjem E.S. kot registriranega zastopnika prvotožene stranke za podreden dokaz z zaslišanjem stranke (2. odstavek 264. člena v zvezi z 80. členom ZPP/77), ki je dopusten le, kadar ni drugih dokazov (česar prvotožena stranka ni zatrjevala niti izkazala) ali kadar se to pokaže kot potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev po izvedenih drugih dokazih.

Končno je prvotožena stranka (posebej) izpodbijala izrek o stroških, ker naj bi sodišče prve stopnje ne razmejilo pravdnih stroškov, ki bi jih tožeča stranka morala povrniti drugotoženi stranki (in s tem tudi prvotoženi stranki). Vendar je glede na 1. točko izreka izpodbijane sodbe in glede na njene razloge (na list. št. 56) mogoče (zanesljivo) zaključiti, da se stroškovna odločitev iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe nanaša zgolj na prvotoženo stranko, da je torej prvotožena stranka dolžna v celoti (tj. v znesku 174.709,00 SIT) povrniti pravdne stroške tožeči stranki. To je tudi razumljivo, saj je prvotožena stranka v obravnavanem sporu propadla (sodišče prve stopnje je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranko), medtem ko je drugotožena stranka uspela (sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko zavrnilo).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu (tj. v 1., 3. in 4. toči izreka) potrdilo (1. točka izreka drugostopne odločbe).

Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka drugostopne odločbe).

Zoper prvostopno sodbo se je pritožila tudi drugotožena stranka. Ker se (glede na navedeno) 1., 3. in 4. točka izreka izpodbijane sodbe nanašajo na prvotoženo stranko, je očitno, da se je pritožila zoper 2. točko njenega izreka.

Drugotožena stranka je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77), predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje oz. spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njo in priznanjem pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Drugotožena stranka je namreč priglasila poleg stroškov pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1995, opr. št. 8 Pg ..., tudi stroške te pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni dopustna (dovoljena).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, vendar je to očitno, saj iz razlogov (na list. št. 56) izhaja, da je ugodilo le tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranko. Da je torej sodišče prve stopnje v 2. tožki izreka svoje sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, pa izhaja tudi iz primerjave tožbenega zahtevka, navedenega v III. točki tožbe (list. št. 3), in 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč od tožbenega zahtevka, po katerem naj bi bili prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 7.303,20 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ugodilo le tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko (1. točka izreka prvostopne sodbe), medtem ko je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo (2. točka izreka prvostopne sodbe).

Ker se torej pokaže, da drugotožena stranka zoper sebe nima neugodne odločbe, je sodišče druge stopnje na podlagi 367. člena v zvezi s 3. odstavkom 358. člena ZPP/77 pritožbo drugotožene stranke kot nedopustno (nedovoljeno) zavrglo (3. točka izreka drugostopne odločbe). Sodišče druge stopnje je namreč pred preizkusom utemeljenosti pritožbe preizkusilo, ali so podane procesne predpostavke za pritožbo, med katere sodi tudi izkazan pravni interes.

Ker drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi njene stroške (4. točka izreka drugostopne odločbe).

Drugotožena stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da (če je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe morebiti le zavrnilo tožbeni zahtevek zoper njo) ni odločilo o njenih pravdnih stroških. S tem se je mogoče strinjati, saj se glede na poprej navedeno odločitev o pravdnih stroških iz 3. in 4. točke izreka izpodbijane sodbe očitno nanaša le na prvotoženo stranko, zoper katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen (v 1. točki izreka izpodbijane sodbe). Vendar pa to ne daje podlage sodišču druge stopnje, da bi samo odločilo o pravdnih stroških drugotožene stranke, pač pa je njeno pritožbo v tem pogledu potrebno obravnavati kot predlog za dopolnitev (zavrnilne) sodbe zoper drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje namreč dejansko ni odločilo o njenem stroškovnem zahtevku (gl. 347. člen v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP/77).

Ko bo sodišče prve stopnje odločalo o pravdnih stroških drugotožene stranke, pa naj odloči tudi o stroških njene pritožbe, in sicer kot o stroških predloga za dopolnitev sodbe.