Jedro

Vsebina listin, ki jih tožnik prilaga v predlogu za obnovo postopka, ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik kot delavec tožene stranke (in v tistem času tudi prokurist B. d. o. o.) kršil konkurenčno prepoved. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi 39. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka z dne 6. 12. 2019 (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in protispisno zaključilo, (1) da dokazi (1. dopis A. - prilogi A 95 in A 99 in 2. dopis A. - prilogi A 97 in A 100) in nova dejstva v ničemer ne bi vplivali na odločitev sodišča; (2) da je višje sodišče dokaze, priložene k predlogu za obnovo postopka, (že) upoštevalo pred sprejemom pravnomočne odločbe; (3) da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde teh dokazov ne bi mogel predložiti že prej, oziroma predlagati sodišču, da pridobi izjavo pri družbi A. o naravi sodelovanja, in (4) da ne gre za novo dejstvo, ki ga tožnik ni že uveljavljal (da družba B. d. o. o. ni registrirana pri AC.). S tem, ko je štelo, da dokazi ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev, je kršilo materialno pravo (39. in 84. člen ZDR-1), nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je storilo tudi s tem, ko se ni opredelilo do trditev v predlogu, kako bi nova dejstva in dokazi vplivali na drugačno odločitev sodišča. Ker je protispisno in napačno zaključilo, da je višje sodišče upoštevalo predložene dokaze pred sprejemom svoje odločitve, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde teh dokazov ne bi mogel predložiti že prej oziroma predlagati sodišču, da pri družbi A. pridobi izjavo o naravi sodelovanja, pomeni zmotno uporabo materialnega prava (39. in 40. člen ZDR-1), 212. člena ZPP in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je storilo tudi s tem, ker se ni opredelilo do trditev v predlogu o razlogih, zakaj tožnik ni mogel brez svoje krivde predložiti teh dokazov že prej in z ugotovitvijo, da ne gre za novo dejstvo, ki ga tožnik ni že uveljavljal (da družba B. d. o. o. ni registrirana pri AC.). Navaja, da bi nova dokaza, ob pravilni oceni vseh dejstev in dokazov, vplivala na odločitev sodišča prve stopnje tako, da bi predlogu ugodilo. Zatrjuje, da je sodišče nepravilno zaključilo, da je razlog za odločitev sodišča o utemeljenosti (zakonitosti) izredne odpovedi tudi vsebina izjav D.D. in E.E., ne pa tripartitna pogodba. Ker je sodišče utemeljenost prvega očitka v izredni odpovedi ugotovilo izključno na podlagi tripartitne pogodbe, je ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Iz dopisov izhaja odločilno dejstvo, kdo so operaterji, registrirani pri AC. za opravljanje telekomunikacijskih dejavnosti, to so A. d. d., F. d. o. o. in G. d. o. o., B. d. o. o. in tožnik pa nista registrirana operaterja komunikacijskih storitev, nista vpisana v evidenco operaterjev in posledično ne opravljata telekomunikacijskih dejavnosti. Na območju H. G. d. o. o. upravlja optično omrežje, A. d. d. pa na tem območju zakupuje veleprodajni dostop do optičnega omrežja, ki ga upravlja G. d. o. o. A. d. d. končnim uporabnikom zagotavlja storitve interneta. Upravljanje po 2. členu še vedno izvaja G. d. o. o. Predmet pogodbenega razmerja tripartitne pogodbe je torej zakup A. d. d. za dostop do omrežja H. in ne telekomunikacijske storitve. Te so predmet ločenih pogodb, ki so sklenjene med izvajalcem F. d. o. o. in G. d. o. o. Prvi dopis A. dokazuje resničnost izpovedi prič I.I. in J.J., ki ju je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojne, drugi dopis A. d. d. in sklep (o določitvi poslovni skrivnosti) pa dokazujeta, da je tripartitna pogodba poslovna skrivnost, da sklep zavezuje vse zaposlene pri družbi K. d. d. oziroma A. d. d. in vse tretje osebe, ter da bi z razkritjem podatkov A. d. d. nastala poslovna škoda. Pogodba G. d. o. o. s končnimi strankami dokazuje, da za njih še vedno skrbi G. d. o. o. in ne B. d. o. o., kar je skladno s pogodbo o omejevanju izvajanja z dne 2. 3. 2016. B. d. o. o. torej ne opravlja telekomunikacijskih storitev, temveč jih opravlja F. d. o. o. Ni res, da bi sodišče že upoštevalo trditev tožnika, da B. d. o. o. ni registrirana pri AC.. Sklicuje se na stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 915/2018, po katerem je odločilno, ali je družba B. d. o. o. opravljala telekomunikacijske dejavnosti in ne dejavnosti, povezane s telekomunikacijskimi. Poudarja, da pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 369/2019 z dne 10. 10. 2019 ni navedlo, da je oba dopisa A. d. d. upoštevalo, temveč, da je dopolnitve pritožbe upoštevalo samo v okviru navedb, ki jih je tožnik podal v pravočasno vloženi pritožbi. Ni pa jih upoštevalo v obsegu, v katerem tožnik uveljavlja nove pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, kateri dokazi so prepozni in jih ni smelo upoštevati. Nadalje pritožba navaja, da je tožnik izkazal, da brez svoje krivde dokazov ni mogel predložiti že prej. Tožnik se je upiral pridobivanju nedovoljenih dokazov, kar je zakonito in pravilno, zato mu to ne more iti v škodo. Dokazno breme ni prešlo in ni moglo zakonito preiti na tožnika, tožnik pa novih dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti in predlagati prej. Tožniku je funkcija prokurista v B. d. o. o. prenehala, sodišče prve stopnje pa v sodbi opr. št. I Pd 1213/2018 ni upoštevalo njegovih navedb, da zaradi prenehanja funkcije nima več dostopa do teh podatkov. Sodišče je torej napačno dokazno ocenilo dejstvo, da tožnik listin ni predložil in je v nasprotju z dokazi in izkustvi zaključilo, da jih ni želel predložiti. S tem je kršilo 8. člen ZPP, saj dokazna ocena ni vestna, skrbna in analitična, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do novega dokaza, da G. d. o. o. ni opravljal dejavnost telekomunikacij, temveč dejavnost upravljanja, medtem ko je tožena stranka za G. d. o. o. in s tem posredno za A. d. d. opravljala dejavnost vzdrževanja po pogodbi. Prav tako se ni opredelilo do novega dejstva in dokaza, da je tripartitna pogodba poslovna skrivnost. S takšnim postopanjem je bila tožniku odvzeta možnost in pravica obravnavanja na sodišču. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba oziroma sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba to kršitev uveljavlja v povezavi z bistveno kršitvijo postopka po 8. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, ker je sodišče zaključilo, da dokazi, ki jih je predložil k predlogu, ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev; ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev v predlogu, kako bi nova dejstva in dokazi vplivali na drugačno odločitev sodišča; ker je protispisno in napačno zaključilo, da je pritožbeno sodišče upoštevalo predložene dokaze pred sprejemom svoje odločitve; ker se ni opredelilo do trditev v predlogu o razlogih, zakaj tožnik ni mogel brez svoje krivde predložiti teh dokazov in zaradi ugotovitve, da ne gre za novo dejstvo, ki ga tožnik ni že uveljavljal (da družba B. d. o. o. ni registrirana pri AC.). Glede vseh teh očitkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje sklep ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa niso v nasprotju sami s seboj.

7. Neutemeljeno pritožnik uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Ni podana protispisnost, ker naj bi sodišče utemeljenost prvega očitka v izredni odpovedi ugotovilo izključno na podlagi tripartitne pogodbe, in ne na podlagi izjav D.D. in E.E.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je tudi na podlagi izjav D.D. in E.E., da sta po navodilu tožnika v imenu družbe B. d. o. o. razlagala strankam tehnične podrobnosti pogodb za kabelsko televizijo v imenu družbe B. d. o. o. (22. točka sodbe sodišča prve stopnje I Pd 1213/2018 in 13. in 19. točka sodbe sodišča druge stopnje Pdp 369/2019), zaključilo, da je tožnik kot prokurist družbe B. d. o. o. opravljal dejavnosti na področju telekomunikacij, to je dejavnosti, ki jo je imela B. d. o. o. registrirano kot eno od dejavnosti, ki jo je opravljala v spornem obdobju. V zvezi z izjavo A. d. d. (A95, A99), da B. d. o. o. ni registrirana kot operater, je pravilno štelo, da je bilo to med strankama dejansko nesporno in ni vplivalo na presojo sodišča. Pravilno pa je poudarilo, da iz same izjave A. d. d. ne izhaja, da B. d. o. o. ne opravlja ničesar s področja telekomunikacij, ampak le, da ni registrirana kot operater. Je pa izrecno navedeno, da je G. d. o. o., ki za A. d. d. opravlja storitve na področju telekomunikacij (upravlja optično omrežje na območju H.), del svojih obveznosti v letu 2016 prenesel na B. d. o. o. Odločitev sodišča v sporu zaradi zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej temelji na ugotovitvi, da sta D.D. in E.E. po navodilu tožnika v imenu družbe B. d. o. o. razlagala strankam tehnične podrobnosti pogodb za kabelsko televizijo v imenu družbe B. d. o. o., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitev temelji na vsebini tripartitne pogodbe. Protispisnost tudi ni podana, ker naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je pritožbeno sodišče upoštevalo predložene dokaze pred sprejemom svoje odločitve, saj je pravilno ugotovilo, da je pritožbeno sodišče ti dve izjavi upoštevalo pri svoji odločitvi glede na obrazložitev v 3. točki sodbe opr. št. Pdp 369/2019 z dne 10. 10. 2019. 8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da se ni opredelilo do nekaterih navedb tožnika, kot je to povzeto zgoraj. Sodišče prve stopnje se je seznanilo s tožnikovimi navedbami ter se je do njih v celoti opredelilo, tožnikovo uveljavljanje navedenih bistvenih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka pa je mogoče razumeti kot izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z dokaznim zaključkom, da tožnik v pravnomočno končanem postopku listin, ki jih prilaga predlogu za obnovo postopka, ni hotel predložiti. Dokazna ocena sodišča je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ki je vestna in skrbna ter analitično sintetična in tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik ves čas postopka izrecno nasprotoval pridobivanju dokazov, ki ji sedaj sam uveljavlja kot obnovitveni razlog, in zahteva, da se postopek na njihovi podlagi obnovi. Poudarilo je, da se navedeni dokazi niso upoštevali oziroma pridobili tekom postopka na prvi stopnji tudi zaradi izrecnega nasprotovanja tožnika. Tožnik bi ob zadostni skrbnosti lahko in moral predložiti dokaze v potrditev svojih navedb, kar je ugotovilo pritožbeno sodišče že ob prvem odločanju o pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 25. 1. 2018 (11. točka obrazložitve sklepa Pdp 264/2018 z dne 4. 10. 2018). Nadalje je pravilno ugotovilo, da tožnik kljub jasnemu stališču pritožbenega sodišča tudi v ponovljenem postopku ni predložil nobenih dokazov v potrditev svojih navedb, da je B. d. o. o. opravljala le finančno dejavnost, pa bi to moral storiti. Tožnik je zatrjeval, da B. d. o. o. ni registrirana kot telekomunikacijski operater pri AC., kar niti ni bilo prerekano, da za A. d. d. ne opravlja telekomunikacijskih dejavnosti, vendar kot dokaz za to ni predlagal, da se opravi poizvedba pri A. d. d. o. naravi sodelovanja B. d. o. o. z A. d. d., nasprotoval pa je tudi temu, da se A. d. d. naloži, da predloži pogodbo o sodelovanju med A. d. d., B. d. o. o. in G. d. o. o. Tožnik bi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje izjavi A. d. d., ki ju je vložil v spis že z dopolnitvijo pritožbe, nato pa še s predlogom za obnovo, ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno pridobil te listine oziroma bi lahko pravočasno predlagal izvedbo dokazov v tej smeri in to pred pravnomočnim zaključkom postopka, pa tega po svoji krivdi ni storil. Sodišče prve stopnje je torej analiziralo celotno postopanje tožnika tekom pravnomočno končanega postopka ter sprejelo dokazno oceno, ki jo tožnik neutemeljeno izpodbija. Glede na obrazloženo tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožniku prenehala funkcija prokurista v B. d. o. o., zaradi česar ni več imel dostopa do teh podatkov in jih prej ni mogel predložiti.

10. Kot je bilo že obrazloženo v zvezi z očitki o obstoju bistvene kršitve določb postopka, pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da dokazi ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev.

11. Predmet presoje v pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu je bila zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 20. 1. 2017 podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist-tehnolog. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala šest kršitev delovnih obveznosti, ki so se v bistvenem nanašale na kršitev konkurenčne prepovedi.

12. Individualni delovni spor zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitve tožniku je bil pravnomočno zaključen na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1213/2018 z dne 5. 3. 2019 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 369/2019 z dne 10. 10. 2019. Tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe in reparacijo je bil zavrnjen.

13. Tožnik je dne 6. 12. 2019 vložil predlog za obnovo postopka, ki mu je priložil dva dopisa družbe A. d. d., ki ju je A. d. d posredovala Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v zvezi z zadevo opr. št. I Pd 460/2019. V prvem dopisu (brez navedenega datuma - priloga A 99) navaja, da je dokumentacija, ki jo zahteva sodišče, označena kot poslovna skrivnost. V pogodbi so razkriti komercialni pogoji (cene storitve način poslovnega sodelovanja) in know-how, za katerega ne želijo, da je po nepotrebnem razkrit nepooblaščenim osebam. Sklep o določitvi poslovne skrivnosti A. d. d. je priloga tega dopisa. Iz dopisa tudi izhaja, da je družba A. prejela opozorilo Odvetniške družbe L.L., o. p., d. o. o., ki v zadevi zastopa tožnika, da je posredovanje navedene dokumentacije/podatkov lahko sporno ter da lahko zaradi takšnega ravnanja nastane škoda. Med drugim je v dopisu tudi navedeno, da se je G. d. o. o. leta 2016 odločil, da bo del obveznosti prenesla na družbo B. d. o. o., pri čemer B. d. o. o. ni registriran operater elektronskih storitev ter ni vpisan v evidenco operaterjev, A. (takrat še M. d. o. o.) je s prenosom soglašal. Iz drugega dopisa, tudi brez datuma (priloga A 100), pa je razvidno, da so 28. 8. 2019 prejeli dopis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za predložitev sklepa o določitvi poslovne skrivnosti ter v prilogi pošiljajo sklep o poslovni skrivnosti z dne 20. 12. 2011. Sodišče so tudi obvestili, da je v 17. členu pogodba opredeljena kot poslovna skrivnost. K predlogu je tožnik predložil še fotokopijo prvih strani sodbe sodišča prve stopnje I Pd 1213/2018 in pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 369/2019, opremljeni s klavzulo o pravnomočnosti (prilogi A 101 in A 102), ter fotokopijo sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 915/2018 z dne 28. 2. 2019, izdanega v sodnem postopku, v katerem tožeča stranka F. d. o. o. od tožnika uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 32.000,00 EUR.

14. V pravnomočno končanem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik prokurist družbe B. d. o. o., ki je v zadnjih mesecih leta 2016 in januarja 2017 opravljala posle v zvezi z optičnim omrežjem, tj. telekomunikacijsko dejavnost, ki je predstavljala konkurenčno dejavnost toženi stranki. V sodbi opr. št. Pdp 369/2019 z dne 10. 10. 2019 je pritožbeno sodišče navedlo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku predložila kopijo osnutka tretje strani tripartitnega aneksa, sklenjenega med B. d. o. o., A. d. d. (prej M.) in G. d. o. o., v katerem je bilo med pogodbenicami v 2. členu dogovorjeno, da upravnik G. d. o. o.) na B. d. o. o. prenese skrb za razvoj in morebitno širitev omrežja v skladu s poslovnimi in tehničnimi cilji znotraj optičnega dostopovnega omrežja, zagotavljanje kapacitete in drugih tehničnih značilnosti prenosnih poti, obveščanje o načrtovanih vzdrževalnih in drugih delih in o pritožbah in reklamacijah naročnikov. Glede na tak zapis, katerega vsebina med strankami ni bila sporna, se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo med strankami dogovorjeno, da se na družbo B. d. o. o. prenašajo tudi telekomunikacijski posli, kar je bilo v nasprotju z izpovedjo prič I.I. in J.J.. Ugotovilo je, da je tožnik v ponovljenem postopku predložil pogodbo o omejitvi izvajanja z dne 2. 3. 2016, iz katere izhaja, da sta se B. d. o. o. in G. d. o. o. dogovorila, da B. d. o. o. po tripartitnem aneksu ne izvaja telekomunikacijskih storitev, ki pa jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno, razloge sodišča prve stopnje pa tudi v tem delu sprejelo kot jasne in prepričljive. Kot bistveno je namreč štelo, da je aneks tripartiten, pogodba o omejitvi izvajanja pa le dvostranska in da niso prepričljivi razlogi, da naj bi bil 2. člen aneksa sprejet le zato, ker drugače A. d. d. družbi B. d. o. o. ne bi mogla posredovati podatkov o naročnikih.

15. Vse navedeno je utemeljevalo zaključek sodišča, da se je družba B. d. o. o. ukvarjala s telekomunikacijskimi storitvami, zato je bil očitek tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je kršil konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1, utemeljen.

16. Za odločitev o pritožbi ni bistveno, da družba B. d. o. o ni operater telekomunikacijskih storitev, ki bi bil pri AC. vpisan v register operaterjev, niti dejstvo, da je bila tripartitna pogodba med B. d. o. o., M. d. d. (sedaj A. d. d.) in G. d. o. o. opredeljena kot poslovna skrivnost. Dejstvo, da družba ni operater, namreč še ne pomeni, da ne opravlja telekomunikacijskih storitev. Polna firma B. d. o. o. se namreč glasi B., telekomunkacije in finančni inženiring, d. o. o., torej že firma nakazuje dejavnost družbe, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je bila družba v spornem obdobju registrirana za opravljanje telekomunikacijskih dejavnosti. Dejstvo, kateri subjekt je vpisan v register pri AC. kot operater telekomunikacijskih storitev, ni odvisno od dopisa A. d. d., saj gre za javno dostopen podatek, ki je vsakomur dostopen tudi na spletni strani AC. (https://www....).

17. Bistveno je, da je B. d. o. o. konkurirala toženi stranki na področju opravljanja telekomunikacijskih storitev s tem, da je bilo med B. d. o. o., A. d. d. (prej M.) in G. d. o. o., dogovorjeno, da upravnik (G. d. o. o.) na B. d. o. o. prenese skrb za razvoj in morebitno širitev omrežja v skladu s poslovnimi in tehničnimi cilji znotraj optičnega dostopovnega omrežja, zagotavljanje kapacitete in drugih tehničnih značilnosti prenosnih poti, obveščanje o načrtovanih vzdrževalnih in drugih delih in o pritožbah in reklamacijah naročnikov, ter da sta tudi D.D. in E.E. v imenu družbe B. d. o. o. razlagala strankam tehnične podrobnosti pogodb za kabelsko televizijo v imenu družbe B. d. o. o. Na te ugotovitve pa vpis v register v ničemer ne vpliva. Nenazadnje tudi s tožnikove vizitke za B. d. o. o. (priloga B 38) izhaja, da je zadolžen za telekomunikacije. Vsebina listin, ki jih tožnik prilaga v predlogu za obnovo postopka, torej ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik kot delavec tožene stranke (in v tistem času tudi prokurist B. d. o. o.) kršil konkurenčno prepoved. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi 39. člena ZDR-1. 18. ZDR-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. Tožena stranka je glede na zgoraj navedeno svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik izvedbi teh istih dokazov, ki jih sedaj prilaga k predlogu, nasprotoval. Pri tem tudi ni bistveno, da naj bi bila tripartitna pogodba poslovna skrivnost. Zgoraj je navedeno, kako je sodišče oblikovalo dokazno oceno glede ugotovitve, da je B. d. o. o. opravljala telekomunikacijske storitve, pri čemer se je lahko oprlo tudi na vsebino tripartitne pogodbe, ne glede na njeno eventualno oznako med pogodbenimi strankami, da je njena vsebina poslovna skrivnost. Pritožbene navedbe, ki jih tožnik podaja v tej smeri, torej niso pravno odločilne.

19. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do novega dokaza, da G. d. o. o. ni opravljal dejavnost telekomunikacij, temveč dejavnost upravljanja, medtem ko je tožena stranka za G. d. o. o. in s tem posredno za A. d. d. opravljala dejavnost vzdrževanja po pogodbi. To namreč v ničemer ne vpliva na pravilno ugotovitev v pravnomočno končanem postopku, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved.

20. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka ne glede na uspeh v postopku sama krije svoje stroške postopka, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04).