Jedro

ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, ta preizkus pa glede na zakonsko besedilo zajema tudi realnost oziroma utemeljenost prosilčevega pričakovanja ali zahtevka. Zato se mora organ za potrebe odločanja o BPP seznaniti tako z osnovnimi podatki o stanju zadeve, kot s prosilčevimi pričakovanji oziroma zahtevkom. Toženka ima torej prav, da prošnje, iz katere ti podatki ne izhajajo, ni mogoče obravnavati, sodišče pa pripominja še, da je potreba po jasni in določni opredelitvi teh podatkov še posebno izražena v zvezi z vložitvijo izrednih pravnih sredstev, kjer so razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati, praviloma bistveno ožji od razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati v rednem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 60342/2010 z dne 16. 3. 2016, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60342/2010 z dne 16. 10. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v vlogi za BPP ni navedel podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zato ga je toženka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvala, naj vlogo dopolni tako, da bo natančno in konkretno navedel razloge za vložitev zahtevanega izrednega pravnega sredstva, česar pa tožnik v postavljenem roku ni storil. Vloga je tako ostala nepopolna, zaradi česar je ni bilo mogoče obravnavati, zato jo je toženka zavrgla v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka „z izpodbijanim sklepom (…) povsem nekritično in pavšalno in nekonkretizirano, pristransko ali arbitrarno zavrača njegovo prošnjo za BPP“, zato ji je mogoče očitati grobo kršitev ustavnih procesnih jamstev, saj ni enakopravne obravnave in je tožnik žrtev nepoštenega postopka. Meni, da ni več pravne varnosti, kršeni sta mu ustavni pravici do enakega varstva pravic ter do osebnega dostojanstva. Temeljni očitek sodstvu je, da „sporni postopek“ ni ustrezal načelom poštene in zakonite obravnave, sodišče pa, če tako ravna, krši Ustavo in je obravnavani sklep nezakonit. Z odločitvijo so mu onemogočena učinkovita pravna sredstva. Meni, da je žrtev „maščevanja, šikaniranja, diskriminacije, kronizma, nepotizma itd“, ter da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

6. ZBPP torej organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, ta preizkus pa glede na zakonsko besedilo zajema tudi realnost oziroma utemeljenost prosilčevega pričakovanja ali zahtevka. Zato se mora organ za potrebe odločanja o BPP seznaniti tako z osnovnimi podatki o stanju zadeve, kot s prosilčevimi pričakovanji oziroma zahtevkom. Toženka ima torej prav, da prošnje, iz katere ti podatki ne izhajajo, ni mogoče obravnavati, sodišče pa pripominja še, da je potreba po jasni in določni opredelitvi teh podatkov še posebno izražena v zvezi z vložitvijo izrednih pravnih sredstev, kjer so razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati, praviloma bistveno ožji od razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati v rednem postopku.

7. Toženka je torej tožnikovo vlogo, iz katere ni mogla razbrati navedenih podatkov, pravilno štela za nepopolno vlogo, ki je zaradi njenih pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati. Prav tako pravilno je s to vlogo ravnala v skladu s 66. in 67. členom ZUP, na podlago katerega napotuje drugi odstavek 34. člena ZBPP, in jo po neuspešnemu pozivu k dopolnitvi zavrgla. Sodišče v tem pogledu sprejema razloge, ki jih je navedla toženka in ne navaja nadaljnjih (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožnik po drugi strani ne navaja konkretnih razlogov, iz katerih se ne strinja z izpodbijanim sklepom, saj iz tožbe ni mogoče razbrati ne trditve, da (oziroma zakaj) njegova vloga za dodelitev BPP ni bila nepopolna v smislu obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne konkretnih navedb o morebitni napačni uporabi 66. in 67. člena ZUP. Povsem posplošene so tudi tožbene navedbe o kršitvah ustavnih pravic, saj tožnik le našteva pravice, ki naj bi mu bile kršene, v ničemer pa ne navaja, s čim in kako. Take tožbene navedbe sodišču ne dajejo podlage za presojo, ki bi po vsebini presegala ugotovitev, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nobena očitna kršitev teh pravic.

9. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Tožnik v tožbi ni navedel nobenega razloga, iz katerega bi izhajalo, da izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, oziroma ni navajal nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom oziroma drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.