Jedro

Če drugostopni organ ugotovi, da so bila na prvi stopnji odločilna dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena, mora dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti. Če tako ne ravna krši določbo 242. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 25.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se lokacijsko dovoljenje Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 11.10.1991 odpravi, pod točko 2 izreka pa, da se zavrne tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka ob jugozahodni fasadi in za nadstrešnico ob severozahodni strani obstoječega objekta ter za protihrupno ograjo ob zahodni in južni ter delno severozahodni parcelni meji, vse na zemljišču parc. št. 825/1. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 9. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M1 Zelena jama - Nove Jarše, po kateri so v območjih z oznako 2A, kjer leži tudi parcela št. 825/1, dovoljene dopolnilne gradnje istovrstnih stanovanjskih objektov, nadzidave in prizidave in sicer do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40% pozidane površine proti 60% nepozidane površine. Ker pa se z izdanim lokacijskim dovoljenjem dovoljuje gradnja prizidka v tlorisni izmeri cca 38 m2 in nadstreška v izmeri cca 56 m2, na parceli, ki po zemljiškoknjižnih podatkih meri cca 343 m2, na kateri že stoji stanovanjska hiša v tlorisni izmeri cca 113 m2, je razmerje med pozidano in nepozidano površino 60% pozidane površine proti 40% nepozidane površine. Lokacijska dokumentacija je zato v nasprotju z navedenimi prostorsko ureditvenimi pogoji, zaradi česar je lokacijsko dovoljenje nezakonito.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka razmerja med pozidano in nepozidano površino ni pravilno ugotovila. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka, poleg površine parcele 825/1, upoštevati tudi površini parcel št. 825/2, 825/3, ki tvorijo funkcionalno zemljišče k obstoječi hiši. Nadalje navaja, da tožena stranka tudi sicer napačno ugotavlja velikost parcele 825/1, ki meri 343 m2 in ne 332 m2, kot tudi velikost obstoječe stanovanjske hiše, katere tlorisna izmera je 96 m2 in ne 113 m2. Tudi se ne strinja s tlorisno izmero prizidka in nadstreška, kot jo navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navaja še, da tožena stranka nadstrešek napačno obravnava kot pozidani del zemljišča. Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ izdal tožniku sporno lokacijsko dovoljenje na zemljišču, ki leži v območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji (odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko enoto M1 Zelena jama - Nove Jarše - Uradni list SRS, št. 3/88) in ki po navedenem odloku spada v območje 2A - enodružinske stanovanjske gradnje, kar ni sporno. Po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) se lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 55. člena navedenega zakona se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Navedeni odlok o prostorskih ureditvenih pogojih dovoljuje na območju, v katerem leži tožnikovo zemljišče, gradnjo istovrstnih stanovanjskih objektov, nadzidave in prizidave do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40% pozidane površine proti 60% nepozidane površine.

Tožena stranka ugotavlja, da se s spornim lokacijskim dovoljenjem tožniku dovoljuje gradnja, ki v navedenem odloku določenemu razmerju med pozidano in nepozidano površino ne ustreza. Ugotavlja, da je intenzivnost izrabe v razmerju 60% pozidane površine nasproti 40% nepozidane površine. Za tak zaključek tožene stranke pa v predloženih upravnih spisih in v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni zanesljive podlage. Velikost parcele št. 825/1 in obstoječega stanovanjskega objekta tožena stranka ugotavlja na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov, ki pa ne morejo služiti kot dokaz o površini zemljišča in objekta. Zemljiškoknjižni podatki so le dokaz o lastništvu nepremičnin. Kako in na podlagi katerih podatkov je tožena stranka ugotovila v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene izmere predvidenega prizidka in nadstreška, ki so tudi sicer le približne, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kot tudi ne, na kakšni podlagi, drugače kot prvostopni organ, šteje nadstrešek za objekt in kot tak za pozidano površino. Tožena stranka torej odločilna dejstva ugotavlja drugače kot prvostopni organ. Kadar drugostopni organ ugotovi, da so bila na prvi stopnji odločilna dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena, mora v skladu z 242. členom zakona o splošnem upravnem postopku dopolniti postopek in odpraviti omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam ali po zaprošenem organu. Da bi tožena stranka tako ravnala pa iz podatkov spisa ne izhaja.

Ker torej za zaključek tožene stranke, da je lokacijska dokumentacija v nasprotju z navedenim odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih, in da je zato lokacijsko dovoljenje nezakonito, v podatkih spisa ni zanesljive podlage, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o upravnih sporih je sodišče, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).