Jedro

Pri kaznivem dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 mora opis kaznivega dejanja poleg namena, da bi storilec v sodnem oziroma drugem taksativno naštetem postopku pred državnim organom vplival na pričanje ali izvajanje dokazov, obsegati tudi izvršitveno ravnanje storilca za dosego tega namena, ki se odraža v uporabi sile, grožnje, ustrahovanja ali ponujanja ali dajanja nedovoljene koristi. V obtožnem aktu so v konkretnem opisu dajanja navedena zgolj izvršitvena ravnanja obdolženčevega vplivanja na pričo, iz opisa pa ne izhajajo okoliščine oziroma ravnanja obdolženega, ki bi konkretizirala njegovo ustrahovanje priče.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu obdolženčevih zagovornikov ter odločilo, da se iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožba zoper obdolženega A. A. za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor obdolženčevih zagovornikov in dopusti obtožbo.

3. Zagovorniki obdolženega A. A. so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje v obtožnici ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da se iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP obtožba ne dopusti in se obravnavani kazenski postopek ustavi.

6. Opis kaznivega dejanja je temelj oziroma okvir za kazenski postopek, zato mora vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki se očita v obtožbi, ter vse okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje, kar najbolj natančno označi. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Pri kaznivem dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 mora opis kaznivega dejanja poleg namena, da bi storilec v sodnem oziroma drugem taksativno naštetem postopku pred državnim organom vplival na pričanje ali izvajanje dokazov, obsegati tudi izvršitveno ravnanje storilca za dosego tega namena, ki se odraža v uporabi sile, grožnje, ustrahovanja ali ponujanja ali dajanja nedovoljene koristi.

7. Iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženi z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje, uporabil zoper drugega ustrahovanje. Iz konkretnega opisa izhajajo zgolj izvršitvena ravnanja vplivanja obdolženca na pričo B. B., iz katerih je razviden namen vplivanja obdolženca na pričo (da je poiskal B. B., obremenilo pričo v kazenskem postopku zoper njega in druge soobtožene, pristopil do nje in ji rekel, da naj na sodišču pove, da dekleta niso vračale plač, s čimer bo rešila njega in ostale obtožene na sodišču, od nje zahteval da na sodišču spremeni že dano svojo izjavo ter ji ponudil v branje izjavo, ki jo je B. B. dala na policiji, nato pa naslednji dan še enkrat od nje zahteval, naj na sodišču spremeni dano izjavo tako, da pove, da plače ni vračala njemu, temveč nekomu drugemu). Ne izhajajo pa iz opisa okoliščine oziroma ravnanja obdolženega, ki bi konkretizirale obdolženčevo ustrahovanje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je v opisu dejanja opisana zgolj posledica (da je z opisanimi ravnanji, močno prestrašil B. B. in pri njej povzročil občutek ogroženosti), z opisovanjem katere pa ni konkretiziran zakonski znak uporabe ustrahovanja. Zgolj dejstvo, da je šlo za obremenilno pričo in da je obdolženi "zahteval", tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka uporabiti ustrahovanje. Pritožnica sicer izpostavlja obdolženčevo nenadno prisotnost na delovnem mestu oškodovanke, ter okoliščino, da je prišel na oškodovankino delovno mesto dvakrat, vendar to samo po sebi, niti ne ob opisanih izvršitvenih ravnanjih, še ne konkretizira zakonskega znaka uporabe ustrahovanja. Drži, da se očitana izvršitvena oblika "ustrahovanje" ne odraža navzven tako intenzivno, kot preostale izvršitvene oblike, kar pa ne pomeni, da je ni mogoče konkretizirati z okoliščinami posameznega primera.

8. Iz obrazložitve obtožnice (kot tudi iz pritožbenih navedb) izhajajo določene okoliščine (večkratno posluževanje nasilja v okviru očitanega kaznivega dejanja v kazenski zadevi X K 58554/2012, spremstvo C. C., ki je prav tako delal v lokalih, v katerih se je izvrševala trgovina z ljudmi), s katerimi državna tožilka utemeljuje uporabo ustrahovanja. Vendar obrazložitev obtožnice in dokazno gradivo ne moreta nadomestiti konkretnega dela opisa dejanja v tenorju obtožnice, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Drži, da obdolženčevega ravnanja ni mogoče razlagati po njegovih posameznih delih, temveč je potrebno konkretizirano ravnanje obdolženega obravnavati kot celoto. Vendar je pri tem potrebno izhajati iz opisa kaznivega dejanja, ne pa iz obrazložitve obtožnice. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da obravnavani opis ne vsebuje ustrezno konkretiziranega abstraktnega zakonskega znaka uporabe ustrahovanja, pritožnica tako ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbe prič in ostalo dokazno gradivo. Ob sprejetem stališču je povsem brezpredmetna presoja, ali je v obravnavani zadevi podan utemeljen sum, da je obdolženi ravnal na očitan način. Zato četudi spisovno gradivo ponuja zadostno podlago za utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, s takimi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more nadomestiti nesklepčnega opisa kaznivega dejanja.

9. Ker višja državna tožilka ni navedla nobenih okoliščin, s katerimi bi omajala pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.