Jedro

Sodišču ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih obramba predlaga, temveč le tista, ki so pomembna za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev v zvezi z očitki, ki so naslovljeni na obdolženca, pravnorelevantna dejstva pa se v prekrškovnem postopku ugotavljalo z izvajanjem posameznih dokazov po načelu proste presoje (člen 71 ZP-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po določbi desetega odstavka člena 107 ZPrCP, nakar mu je prvo sodišče na podlagi dvanajstega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je posledično naložilo tudi sodno takso. Pod točko II.) izreka izpodbijane sodbe pa je zoper obdolženca postopek o prekršku zaradi kršitve 23. člena ZJRM-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo in v tem delu s stroški postopka obremenilo proračun. Ustavitveni del izpodbijane sodbe pritožbeno ni problematiziran.

2. Izpodbijano sodbo v delu, v katerem je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP napada obdolženčev zagovornik s pravočasno vloženo pritožbo z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba v tem delu tako spremeni, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva v tem delu prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v rednem postopku o prekršku izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je dokaze izvajalo posamično, pri izvajanju katerih je bil navzoč tudi obdolženčev zagovornik, pri zaslišanju A. A., B. B. in C. C. pa tudi sam obdolženec, na podlagi izvedenih personalnih in tudi listinskih dokazov pa je nato zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec v kritičnem času bil tudi voznik osebnega vozila v cestnem prometu in da je kršil določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP.

5. Pritožba najprej v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku prvemu sodišču očita, da mu je bila kršena pravica do izjave in onemogočena podaja dodatnega zagovora, prav tako pa sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem D. D., saj je obdolženec prav z zaslišanjem te priče hotel predstaviti celotno dogajanje glede očitka v zvezi s prekrškom po členu 23 ZJRM-1 in da je šlo pri vsem tem za eno samo veliko zaroto proti njemu.

6. Iz določbe prvega odstavka člena 90 ZP-1 izhaja ustavno zajamčena pravica vsakega obdolženca, da se v postopku o prekršku zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva, saj mu je le na ta način zagotovljen pošten postopek. V obravnavanem primeru je obdolženec podal svoj zagovor pred prvim sodiščem v prisotnosti svoje zagovornice 21. 9. 2021 (zapisnik v listni št. 26), takrat pa je v zvezi s prekrškom pod točko II) navedel, da mu telefonska številka GSM aparata št. ... ni znana. V nadaljevanju je prvo sodišče izvajalo dokaze posamično, prav tako v navzočnosti njegovega zagovornika, pri izvedbi nekaterih dokazov pa je bil navzoč obdolženec sam, nato pa je njegov zagovornik dne 25. 1. 2022 in 23. 3. 2022 sodišču poslal dve vlogi, v katerih tako, kot izpostavlja v pritožbi, je opisoval samo dogajanje na kraju samem v zvezi s policijskim postopkom, ki ga je vodil policist E. E., v prvi vlogi z dne 25. 1. 2022 pa je še predlagal zaslišanje priče D. D. zaradi ugotovitve lastnika oziroma imetnika telefonske številke prej navedenega GSM aparata. Prvo sodišče je zavrnilo dokazni predlog zaslišanje priče D. D., kot je predlagal njegov zagovornik, kar je pojasnilo z razlogi v točki 8.) izpodbijane sodbe, to pa zaradi razloga, ker je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po členu 23 ZJRM-1 ustavilo zaradi nedokazanosti, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšen dokaz, pri izvedbi katerega zagovornik vztraja tudi v pritožbi, ni potreben, saj je postopek o prekršku po členu 23 ZJRM-1 iz razloga, ker prekrškovni organ v tem delu pritožbe ni vložil, že pravnomočno zaključen, z izvedbo tega dokaza pa se ne bi ugotavljalo nobeno pravnorelevantno dejstvo glede prekrška pod točko I.) izpodbijane sodbe, zoper katerega je zagovornik pritožbo vložil. 7. Prvo sodišče res ni posebej obrazložilo, zakaj znova ni zaslišalo obdolženca, vendar pa, ker je pri izvedbi vseh dokazov bil navzoč obdolženčev zagovornik, zlasti pa pri zaslišanju policista E. E. (zapisnik na listni št. 52), obdolženec pa se tega zaslišanja kljub pravilno izakazanemu vabilu ni udeležil, je prvo sodišče na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka utemeljeno štelo, da je imel obdolženec skupaj s svojim zagovornikom celotno dogajanje možnost razčistiti pri izvedbi posamičnih dokazov in da dodatno zaslišanje obdolženca ni potrebno. Sicer pa pritožba tudi ne konkretizira, katero pravnorelevantno dejstvo bi se z dodatnim zaslišanjem obdolženca, pri katerem zagovornik ves čas vztraja, dokazovalo. Sodišču namreč ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih obramba predlaga, temveč le tista, ki so pomembna za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev v zvezi z očitki, ki so naslovljeni na obdolženca, pravnorelevantna dejstva pa se v prekrškovnem postopku ugotavljalo z izvajanjem posameznih dokazov po načelu proste presoje (člen 71 ZP-1). Ker je torej prvo sodišče štelo, da se predlog za ponovno zaslišanje obdolženca nanaša v pretežni meri na prekršek pod točko II) izreka izpodbijane sodbe, zoper katerega je postopek o prekršku zaradi nedokazanosti tudi ustavilo, obdolženca pa je pred tem že zaslišalo in ga vsakič vabilo tudi k izvedbi posameznih dokazov, na ta način ni tako, kot neutemeljeno trdi pritožba, obdolženca prikrajšalo za njegovo pravico do obrambe v tem prekrškovnem postopku in s tem ravnalo v nasprotju z določbo člena 29 Ustave RS, ki določa kavtele poštenega postopka za vsakega obdolženca, ki se znajde v kazenskem oziroma v prekrškovnem postopku.

8. Pritožba v okviru kršitve zakona v nadaljevanju trdi, da opis prekrška ne vsebuje zakonskih znakov, saj v njem ni navedeno, na kakšen način oziroma s čim je obdolženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, kar bi po prepričanju pritožbe moralo izhajati iz sodbenega izreka, sama obrazložitev v točki 6) izpodbijane sodbe, kjer pa sodišče slednje pojasni, pa po prepričanju zagovornika ne zadošča zahtevani konkretizaciji opisa za domnevni odklon.

9. Pritrditi je pritožbi, da mora vsak sodbeni izrek vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se posameznemu storilcu očita protipredpisno ravnanje v prekrškovnem postopku. Slednje pomeni, da mora konkretno ravnanje posameznika biti subsumirano pod konkretno pravno normo in šele takrat je zadoščeno standardu konkretizacije glede opisa protipredpisnega ravnanja, ki se posamezniku očita. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita, da je v kritičnem času, ko je vozil na navedeni relaciji svoje osebno vozilo, odklonil s strani policista PP Slovenske Konjice odrejen preizkus alkoholiziranosti s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola, da bi se ugotovilo, da ima v organizmu več alkohola, kot je to dovoljeno. Iz točke 6) izpodbijane sodbe pa izhajajo zaključki prvega sodišča, ko je na podlagi skladnih izpovedb obeh zaslišanih policistov, ki sta pojasnila, da sta zaznala obdolženca kot voznika v cestnem prometu in z njim opravila tudi postopek identifikacije, saj sta razpolagala z njegovim vozniškim in prometnim dovoljenjem, nesporno ugotovilo, da je voznik v cestnem prometu bil obdolženec. Odrejen mu je bil preizkus alkoholiziranosti, ker pa se je zaradi pravilnega postopka preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti čakalo predpisani čas, ki je moral preteči od zadnjega zaužitja alkoholne pijače, obdolženec pa je s kraja postopka pobegnil, saj sta ga oba policista iskala neuspešno, pa je prvo sodišče ob uporabi četrtega odstavka člena 107 ZPrCP zaključilo, da je obdolženec s tem, ko je na opisan način onemogočil izvedbo preizkusa alkoholiziranosti, ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, torej je preizkus odklonil. 10. Nima prav pritožba, da iz razloga, ker okoliščine konkludentnega obdolženčevega odklona ne izhajajo iz sodbenega izreka, temveč le iz obrazložitve, sodbeni izrek ni dovolj konkretiziran. Iz določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP tako, kot je obrazložilo že prvo sodišče, namreč določno izhaja obveznost vsakega udeleženca v cestnem prometu, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ki ga v takih primerih odredi policist. Preizkušancu v cestnem prometu se torej nalaga aktivnost v smeri oprave preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, oziroma z merilnikom, oziroma oprava strokovnega pregleda. Ravnanje v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP pa je sankcionirano v določbi dvanajstega odstavka tega istega zakonitega določila. Iz določbe četrtega odstavka člena 107 ZPrCP pa izhaja še pojasnilna norma k določbi tretjega odstavka tega člena z razlago, da se poleg neposredne odklonitve za odklon šteje tudi tako ravnanje udeleženca v cestnem prometu, ko ta med drugim onemogoči izvedbo takega preizkusa, onemogočanje pa je tudi tisto konkludentno ravnanje, ko preizkušanec s kraja, kjer se postopek opravlja, samovoljno odide, torej kraj preizkusa zapusti. Ker gre zgolj za pojasnilno normo k določbi tretjega odstavka člena 107 ZPrCP je protipredpisno ravnanje preizkušanca, ki je v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP sankcionirano po določbi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP. Odklon po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ-DZS, leto 1994) med drugim pomeni nesprejeti, oziroma nesoglašati oziroma neupoštevati česa. V konkretnem primeru to pomeni, da preizkušanec ne upošteva in ne ravna po odredbi poslujočega policista, kar je ključno pravno relevantno dejstvo za očitek prekrška po določbi tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in kar je sankcionirano po določbi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP in kar je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni soglašati s tezo zagovornika, da odsotnost okoliščin, v katerih je obdolženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, pomeni nezadostno konkretizacijo in posledično kršitev zakona, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

11. V nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožba graja predvsem dokazno oceno prvega sodišča, v kateri izrecno ne soglaša z dokazno oceno obdolženčevega zagovora in obeh zaslišanih policista E. E. in F. F. ter obdolženčeve partnerke A. A. v povezavi z originalom računa za apartma, v katerem sta obdolženec in njegova partnerka v času od 16. 8. 2021 do 22. 8. 2021 preživela dopust, kar pritožba obrazloži s tem, da obstaja mala verjetnost, da sta policista sploh izvedla pravilno identifikacijski postopek, kljub temu, da sta razpolagala z obdolženčevim vozniškim in prometnih dovoljenjem, ki jih je pustil obdolženec v predalu svojega vozila, katerega pa v kritičnem času ni vozil. 12. Iz izpodbijane sodbe izhajajo pritožbeno neproblematizirani povzetki izpovedi obeh policistov E. E. in F. F., ki sta oba glede ključnih dejstev o tem, kako je potekal postopek z obdolžencem, bila skladna, ko sta pojasnila, da jima je obdolženec izročil dokumente, nakar sta ga identificirala. O ključnih okoliščinah, to je, (-) da sta razpolagala z njegovimi dokumenti, ki so nato bili predloženi tudi sodišču prve stopnje skupaj z obdolžilnim predlogom, (-) da sta obdolženca nato iskala, ker je samovoljno zapustil kraj dogodka in (-) da sta v vmesnem času prejela klic dežurnega policista, sta izpovedala posvem skladno, zato prvo sodišče utemeljeno v tako izveden policijski postopek ni podvomilo, kljub izpovedi priče A. A. in s strani obrambe predloženega računa o plačilu apartmaja, kar je prvo sodišče z ustrezno in prepričljivo dokazno oceno v točki 5) obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo. S tako dokazno oceno izvedenih dokazov pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki v obrazloženi in logični dokazni oceni ne zazna vrzeli in pomanjkljivosti, ki jih na načelni ravni in zgolj s podajanjem lastne dokazne ocene navaja pritožba, kateri v tem delu prav tako ni priznati uspeha.

13. Pritožbeni očitek o tem, da prvo sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu in da je zapustil tudi kraj dogajanja, je torej neutemeljen, nasprotni zaključki in razlogi prvega sodišča v izpodbijani sodbi v tem delu pa so prepričljivi in jih kot take sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška pod točko I.) je pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP in ZP-1, ter obdolžencu izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo pritožba problematizira le na načelni ravni in tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Ker pa je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu (člen 159 ZP-1) ugotovilo, da je izrečena sankcija pravilna in zakonita, pa iz tega razloga poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

14. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

15. Zagovornik ni uspel s pritožbo, zato bo obdolženec v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR, ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan s strani sodišča prve stopnje, pred katerim je tekel postopek.